Neuničljivi nemški rockovski velikani Scorpions, legende rock 'n' rolla iz Hannovra, znova osvajajo najvidnejša koncertna prizorišča sveta. Po obsežnem severnoameriškem delu nove turneje, na kateri znamenita skupina raznuje okroglih petdeset delovanja, kar pomeni svojega prvega Abrahama, so se fantje vrnili znova na staro celino, da zaigrajo še zadnjo serijo koncertov do novega leta. Bend, ki zadnjo dekado nastopa v postavi Rudolf Schenker (kitara), Klaus Meine (vokal), Matthias Jabs (kitara), Pawel Maciwoda (bas kitara) in ponovno ozdravljeni in alkoholnih grehov očiščeni povratnik James (nar)Kottak (bobni), se sicer z zadnjimi turnejami že lep čas poslavlja, pa vendar. Novi album »Return To Forever«, izdan v začetku letošnjega leta veleva, da je kvintet še vedno poln energije in zagona, kar nikakor še ne naznanja umika v pokoj, ki ga sicer Scorpions napovedujejo že zadnjih nekaj let s sleherno novo turnejo.
Tretji zaporedni italijanski koncert nove turneje, to pot v bližnjem Trstu, je prišel kot naročen za hiter skok čez mejo, da si človek rockovsko obarva petkov večer. Ura je malo pred osmo zvečer. Pred dvorano Palatrieste vre, trume željnih in voljnih dobrega rock 'n' roll žura se vsipajo na tribune in v parter. V notranjosti že »žvrgole« italijanski praporščaki epsko hollywoodskega power metala Rhapsody of Fire. Tržačani, ki jim je po več kot dvajsetih letih delovanja pripadla velika čast, da sredi domačega mesta še tretjič na tej turneji odprejo koncert pred Scorpions, so si s trdim delom to tudi krvavo prislužili. Prostrani oder je sprejel kvintet, ki mu poveljuje operetni vokal karizmatičnega Fabia Lioneja in je v letošnjem letu doživel še eno spremembo v postavi na poziciji bas kitare. Bend je dobil na razpolago vsega pol ure. Vendar pa so bili Rhapsody of Fire deležni odličnega zvočnega izplena v prostoru. Prostrani, če ne kar orjaški oder je skoraj požrl skupino, vendar pa je energični Fabio s svojim avtoritativnim vokalom, kot tudi gibanjem po odru odlično izkoriščal in zapolnjeval razpoložljiv prostor. Bend je začel in sklenil koncert furiozno! Z dvema silno priljubljenima skladbama kariere, namreč Emerald Sword in Dawn of Victory, še iz časov, ko so se imenovali Rhapsody.
Malo preko devete pa je zagrmelo zares. V parterju je mrgolelo obiskovalcev iz Slovenije, vsekakor pa so bili znova najbolj glasni tisti s Hrvaške, pa čeprav v veliki manjšini. Občutek je bil, kot da smo v Hali Tivoli. Okrog ušes vse polno slovenščine! Odrska hiperprodukcija. V ospredju orjaški »catwalk«, večina ljudi pa stlačena levo in desno od njega. Scorpions ostajajo veliki gospodarji koncertnih spektaklov. O tem ne gre dvomiti in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Pravzaprav je po sleherni skladbi sledila menjava kitar in oblačil! Prava modna revija in razstava kitar, seveda. Odlično in vedro razpoloženi fantje so tekali sem in tja preko odra, vse do Jamesa Kottaka, ki je imel bobne dvignjene na orjaškem podestu, pa vse v ospredje do roba »catwalka« in nazaj. V ozadju orjaška projekcijska platna, odrska osvetlitev pa je bila stkana iz »trilijonov« reflektorskih svetil, ki so se igrala s kontrastnimi prelivi in meglicami. Razposajeno razpoloženje skupine se je hitro prelilo na občinstvo, ki pa se kljub pričakovanjem ni takoj povsem odklopilo. Odzivi so bili dokaj mirni, razen seveda ob najbolj poznanih hit točkah Scorpions kariere - takrat je dvorana Palatrieste v celoti popolnoma oživela.
Spredaj v parterju je zvok neslo naprej in ga odnašalo, saj je bil oder namreč visok. Kitare so bile zavoljo tega slabše slišne ,svoje pa je dodala tudi začetna kalibracija zvoka. So pa Scorpions izjemno izkušena skupina, saj koncertne večere namreč stopnjujejo. V začetnem delu koncerta varčujejo z močmi, potem pa polagoma prestavljajo v vedno višjo prestavo. To je nemara še najbolj značilno za Klausa Meineja, ki je koncertno predstavo odpel na zares odličnem nivoju, sploh za svoja leta. Matthias Jabs in sploh Rudolf Schenker ostajata velika zabavljača med nastopi. Slednji teka s kratkimi koraki rahlo vnaprej upognjene drže s svojimi Flying V kitarami oprtimi na kolena. Oprijeto usnje pa je že davno tega zamenjalo spandex iz osemdesetih. Med skladbo Blackout obvezno kitara z montiranim izpuhom. Brez nje ne gre. Bend je na sredini zaigral tudi akustični del, v kateremnjem je znova prevzemala pozornost Schenkerjeva akustična kitara s trupom izrezljanim po »Flying V« šabloni. Fantje imajo ogromno denarja, ni kaj. Tudi Kottak je prišel do svojih petih minut slave, kjer je izpod stropa nazdravljal ljudem s pivom in razkazoval svoje znamenite tattooje.
Vse tri nove skladbe so se odlično vpele v starejši material in znamenite točke kariere. Po Kottakovih minutah zabave je sledil vrhunec koncerta. Hit na hit do konca. V absolutni atmosferični vrhunec koncerta so sprva Scorpions krenili z Big City Nights, v dodatku pa tega nadgradili s pričakovanima točkama, ki ne smeta nikoli manjkati (Still Loving You, Rock You Like A Hurricane).
Scorpions ostajajo Scorpions. Zreli gospodje na odriu sevajo iskreno otroško naravo. Vse je strogo profesionalno oddelano, vsaka sekunda pa natančno preračunana v šelesteče zelence. A srca ostajajo neiztrohnjena. In to se čuti. Ta val srčnosti in nezaustavljivi plazovi pozitivne energije ter življenja, ki kipi iz teh velikih gospodov rock 'n' rolla. V Trstu so konkretno usekali in Palatrieste se je dodobra tresla in kipela od vse rockovske energije. Upajmo, da fantje prenehajo nenehno »strašiti« svet s skorajšnjo upokojitvijo, saj glede na odrsko energijo, izvrsten novi album in falango koncertnih datumov, še nikakor ne kažejo znakov izrabljenosti.
Izvrsten in nepozaben spektakel druženja s Scorpions pa je skalil tragični dogodek, ki se je istočasno odvijal v Parizu med koncertom zasedbe Eagles of Death Metal. Odgovor na to, kako drastično lahko pariška katastrofa vpliva na svetovno koncertno sceno v prihodnjih sezonah, pa bo prinesla bližnja prihodnost.
na vrh