Ko sem se pred šestimi leti nazadnje odpravil na koncert nemških rock legend Scorpions (takrat v München), sem bil prepričan, da se snidemo zadnjič. Tudi sami so po izdaji albuma »Sting in the Tail« (2010) napovedali več let trajajočo poslovilno koncertno turnejo, po kateri naj bi glasbene inštrumente za vselej položili v kot. A kot že ničkoliko njihovih sodobnikov so se tudi sami ugriznili v jezik in z nezmanjšano hitrostjo drvijo naprej. Zadnja leta so večkrat nastopili na relativnem dosegu slovenskih oboževalcev, več kot petdeset let aktivne kariere pa je bilo potrebne, da so naposled nastopili tudi pri nas! Tudi s kančkom sreče, saj je bil njihov nastop v ljubljanskih Stožicah napovedan že konec prejšnjega leta, a ga je preprečila bolezen vokalista Klausa Meineja, tokrat pa so se le ustavili tudi v naši sredi.
Svoj poslednji album »Return to Forever« so izdali pred tremi leti, od takrat dalje pa intenzivno koncertirajo širom sveta. Tekom poletja je na vrsti Evropa, sledila bo turneja po deželi kengurujev. Da kolesje še ni zarjavelo, se je na prvi junijski petkov večer v stožensko dvorano prišlo prepričat na tisoče oboževalcev večinoma srednje, pa tudi mlajše generacije glasbenih zanesenjakov.
Koncertni večer so otvorili domači matadorji Stay Train, mlada zasedba izkušenih glasbenikov, ki so s svojo pojavnostjo na sceni hitro odpira vrata do vse eminentnejših odrov. Pred vsega nekaj tedni so na megalomanskih stadionih v Rusiji nastopili pred Nickelback - referenca, s katero se ne more pohvaliti veliko domačih skupin. A vrnimo se raje v Stožice! Stay Train so najmočnejši domači odgovor na blues rock revitaluzem, ki je na širši glasbeni sceni prisoten že skoraj desetletje. Naslov njihovega aktualnega albuma »Blues from Hell« jih opisuje do potankosti! Karakterno močna peterica je v dobre pol ure nastopa predstavila všečno kombinacijo hard rockovske udarnosti in bluesovske umazanije, vse to ob popolni izvedbi. Pri Stay Train ni naključij - vsaka nota je na svoje mestu, gibi premišljeni, po svojem profesionalnem pristopu so visoko nad slovenskim povprečjem, zatorej bomo v prihodnosti za ta kvintet sliševali vse pogosteje.
Nekaj minut čez deveto uro je šlo zares! V tem času se je dvorana, ki je ob osmi kazalo še klavrno podobo, dodobra napolnila, tako da je bilo blizu deset tisoč grl pripravljenih, da na krilih zimzelenih hitov zajadra nazaj v osemdeseta.
Zastor je padel in ob močni avdiovizualni podpori na velikem odrskem zaslonu je na oder pritekla peterica ter nastop otvorila s skladbo novejšega emša Going Out With a Bang. Scorpions so sinonim za številne v rockerskem svetu ponarodele klasike, tako da so jih lahko v enakomernem tempu servirali skozi celotno dolžino druženja. Že v uvodu so Nemci tudi tribune na noge dvignili z nesmrtnima Make It Real ter The Zoo. Dva stalna člana skupine sicer nista nemškega porekla, basist Pawel Mąciwoda je poljskega, zadnji pridruženi član, bobnar Mikkey Dee, pa švedsko-grškega izvora.
V daljših inštrumentalnih preigravanjih, kakršen je denimo celoten komad Coast to Coast, so Scorpionsi pridno izkoriščali podaljšan oder, tako imenovani »cat walk«, ki je v sprednjem delu parter prerezal na dvoje. Kitarski dvojec Rudolf Schenekr / Matthias Jabs je pridno nabiral odrsko metražo in preigraval zdaj na eni, zdaj na drugi strani. Kljub letom in posledično gubastim obrazom, ki so jih skrbno skrivali pod čepicami in za sončnimi očali, smisla za humor niso izgubili! Schenker je pridno razmetaval kitarske trzalice in z obrazno mimiko iskal kontakt s publiko v sprednjih vrstah, šaljive poteze izkušenega in cenjenega kitarista imajo v odrski pojavi Scorpionsov pomembno vlogo.
Po bežnem preletu skozi nekaj komadov sedemdesetih - žal tudi Škorpijoni zadnja leta prakticirajo igranje skupka motivov večih komadov (t.i. »medley«), združenih v eno celoto, namesto da bi se odločili za komad ali dva in ju zaigrali v celotni dolžini - je sledil emocionalno najintenzivnejši del koncerta. Že sama prisotnost akustičnih kitar je kot magnet iz žepov obiskovalcev potegnila tisočere mobilnike, ki so sledili vsaki naslednji sekundi nastopa. Pri Follow Your Heart, Eye of teh Storm ter Send me an Angel je Klaus Meine dobival močno vokalno podporo celotnega občestva, predno je nastopil čas za (mnoge) vrhunec koncerta, z zgodovinsko tematiko zaznamovano balado Wind of Change. Meinetov vokal ni več čist in visok kot nekoč, vseeno pa starčku po videnem in slišanem ne bi prisodili že častitljivih sedemdeset let. Pravzaprav bi mu glede na njegovo zgodovino, ko so mu zdravniki že pred desetletji svetovali, naj si zaradi vokalnih težav raje najde drugo profesijo, človek s spoštovanjem stisnil roko.
Še pred zadnjim delom nastopa je na sceno stopil tudi »mož iz ozadja«, bobnar Mikkey Dee, dolgoletni član legendarnega razbojniškega tria Motörhead. Pred Dee-jem je pri Škorpijonih dolgo bobnal egocentrični James Kottak, njegovo samovoljno obnašanje pa ni imelo posluha pri šefu skupine in je dobil nogo, vrzel pa je zapolnil karizmatični in priljubljeni Dee, katerega lasišče je ves čas koncerta letalo v polkrogu nad bobnarsko baterijo. Solo se je sprevrgel v heavy metalsko Blackout, naslovno skladbo istoimenskega albuma iz daljnega leta 1980, predno so v maršu superhitov Big City Nights, Still Loving You in Rock You Like a Hurricane Scorpionsi kinetiko stoženske Arene približali vrelišču. Roko na srce, če bi imeli pod sabo nemško, ameriško ali britansko publiko, bi se družili še komad ali dva dlje, a nič ne de, za prvo srečanje s slovensko grudo odlično oddelan večer s strani nemških starost.
Scorpionsi tudi v zrelih letih ostajajo poslastica, njihov udarni rock najintenzivneje zaživi prav v koncertni izvedbi. Napovedana upokojitev je splavala po vodi, saj se možem po krvi pretaka koncertno udejstvovanje. Četudi je dober motiv za to še vedno šelestenje denarcev, o čemer pričajo polne arene širom sveta, ne more nihče trditi, da se za leti znanja iz izkušenj ne skriva še vedno tudi nekaj otroške razposajenosti, s katero bodo navduševali vse do zadnjega diha. Jasno pa je, da rock'n'roll tako nikoli ne bo umrl...
Fogorafije: Boštjan Gašparič
na vrh