Je že tako, da ima večja država večjo bazo ljudi, ki odkrivajo in poslušajo različne glasbene zvrsti. Neglede na vse predsodke, ki jih imamo proti prebivalcem naše zahodne sosede in ki so se roko na srce še enkrat izkazali za upravičene, so le-ti ponovno dokazali, da gre za poznavalce sodobne glasbene scene, saj je bil klub New Age ob nastopu švedskega "sleaze" dvojca skoraj razprodan.
Pa začnenmo na začetku. Ob prihodu na prizorišče je bila dvajsetčlanska slovenska posadka takoj deležna negativnega presenečenja, saj smo morali poleg redne cene vstopnice (25,00€) plačati še neko pristojbino v višini 10,00€. Vsi, tudi akreditirani novinarji, da ne bo pomote. Zakaj? Nihče ne govori italijansko.... . Teh "deset €" bi človek običajno porabil za kak osvežilni hmeljni napitek v notranjosti kluba, kar pa vam v dotičnem objektu toplo odsvetujem, saj vam za obarvano vodo z okusom hmelja zaračunajo 5,00€. Tretji, a ne zadnji kamen v mozaiku slabega začetka večera, pa je prispeval ogrevalni bend večera, imenu zelo primerni Superhorrorfuck.
Četverec je sestavljen iz basista in kitarista, ki čez dan verjetno delata v lokalnem Eurospinu, na večer pa nad njima masaker izvede neka psihotična maskerka, nekdo drug pa jima v roke porine dva ožičena lesena kola in hajdi na oder. Tam jima družbo delata še lokalni tranzvestit z mikrofonom v roki, ki ima po kvaliteti make-up-a na obrazu očitno Parkinsovo bolezen in presenetljivo soliden bobnar, ki daje občutek, da je glede na svojo kvaliteto, v bendu pod prisilo. Ta groteskni konglomerat nam je v ušesih pričaral milozvočne melodije podobne zvokom po vodovodni cevi drsajoče skrhane motorne žage, ki jo vokalno podpira trop ostarelih in od "cracka" zadetih gluhih mačk. Sanjsko doživetje torej, priporočamm pa ga le tistim z najmočnejšimi živci.
Po polurnem inkvizicijskem mučenju naših sluhovodov in pripravi odra pa so nanj le stopili prvi Švedi večera, Sister. Band, ki daje ogromno tako na izgled kot na glasbo, je turobnost večera presekal z fenomenalno dozo trdega, umazanega r'n'rja, pomešanega z heavy metal ritmiko in punk udarnostjo. Zasedba, ki ima pod pasom le en dolgometražni album nam je v dobre pol ure predstavila, kako naj bi izgledal sodobni šus glama; hitro, glasno in udarno. Komadi, kot so Bullshit & Backstabbin', I Don't Mind If You Die in Unlucky Minority, so temperaturo v klubu in med občinstvom dvignili na nevarno visoko raven, ki se ni spustila vse do konca nastopa nosilcev večera. Mladi Švedi so izvrsten primer dela zagnane skupine: nekajletno neprekinjeno delo v rodni deželi, piljenje nastopa, odrskega izgleda in nastopa ter postopno snovanje albuma, nato pa njegova izdaja in takoj v kombi ter križarjenje širom Evrope je ob potrebni kvaliteti izvajanja verjetno edini garantiran recept za vsaj določeno mero uspeha; to polagam na srce tudi vsem našim "up-and-coming" skupinam.
Za Sister pa so nastopili nosilci večera, veterani sleaza Hardcore Superstar. Band, ki je bil prisoten pri samih začetkih te glasbene zvrsti na Švedskem se je v 15 letih obstoja razvil v profesionalno zasedbo katera dobro ve kaj počne na odru in to pokaže vsak večer. V dobro uro in pol dolgem nastopu jim je publika jedla iz roke, pa najsi je šlo za komade iz zadnje plošče "Split Your Lip" ali starejše hite iz "Dreamin' in a Cascet" ali samonaslovljene plošče iz leta 2005. Fantje so žgali in dvigovali temperaturo v prostoru vse do konca druge tretjine nastopa, ko so stavr umirili in ob baladi "Run To Your Mama" k sodelovanju povabili tudi angleščine konkretno neuko publiko. Kisika je v prostoru že konkretno primanjkovalo, ko so HS po komadu "Bully" prvič zapustili oder, vendar jih je publika z bolj ali manj posrečenimi variacijami fraze "we want more" vendarle spravila nazaj na oder, kjer so odigrali še tri najbolj znane hite-Moonshine, Last call for alcohol (z obveznim dodatkom referena You've Got Another Thing Comin' Judas Priestov) in se zdaj že zimzeleno We Don't Celebrate Sundays dokončno poslovili od Roncad.
Odličen vtis koncerta so tokrat spet pokvarile klasične italijanske "mutnje", pa vseeno. Sister in Hardcore Superstar je paket, ki ga noben ljubitelj visokooktanskega hard n'heavya ni smel zamuditi in ob prej omenjenem dobrem obisku iz Slovenije apeliram na oragnizatorje, da ob naslednji priložnosti kak podoben band (Crashdiet, Sister Sin...) pripeljejo tudi v naše loge.
Avtor tega prispevka za RockLine Gregor Šujica je tudi novinar prvega slovenskega metalskega web-zine-a Paranoid.
na vrh