Dogodek se je oglaševal že dlje časa. Celo z video napovednikom, ki je pihal na dušo naših glasbenih korenin. In če se ozremo v zgodovino, se trstene piščali pojavijo upodobljene na vaški situli, piščal iz spodnje čeljusti jamskega medveda najdena v Potočki zijalki, predvsem pa piščal iz stegnenice iste živali, ki je bila najdena pred 19 leti v bližini Cerknega in velja za najstarejši znani glasbeni instrument na svetu (starost 50.000-60.000let), pričajo o bogati glasbeni zgodovini na naših tleh. Potemtakem se niti ni čuditi, da so skupine, ki so ta tradicionalna glasbila vkomponirala v metal glasbo, tako popularne v naši domovini. Na dan, ko se je po kakem mesecu spet nad Slovenijo prikazala nam najbližja zvezda ter razgrnila turobno sivino in je na večer Mati Zima prvič pokazala svoje zobe, se je pred dvorano Kino Šiška drenjalo metalcev, starejših in predvsem mlajših, slišati pa je bilo tudi precej naših južnih sosedov, saj jih je trenutna turneja nastopajočih skupin, izpustila iz koncertnega koledarja.
Etno večer so točno ob uri pričeli Islandci. Priznam, Skálmöld do sedaj nisem poznal. Kolega mi je prišepnil pred koncertom, da naj bi šlo za še en »viking metal« band, malo manj melodičen od Amon Amarth. Pustil sem se presenetiti in moram priznati, da na koncu nastopa dvorano zapustil zelo pozitivno presenečen. Pa nisem bil edini. Pregovorno skromno občinstvo pri prvih in manj znanih predskupinah, so severnjaki spremenili v precej veliko množico, ki je tudi vneto sodelovala in napravila res dober vtis, tako na njih kot na sliko celotnega večera. Tri kitare na odru so mogoče na prvi vtis spominjale na Iron Maiden, a se je kombinacija zelo obnesla. Za razliko od drugih dveh skupin večera, Skálmöld ne uporabljajo tradicionalnih instrumentov – za atmosferiko poskrbi klaviaturist Gunnar, za harmonije pa skrbi udarna četverica v prvi vrsti – bradati Snæbjörn na basu, Björgvin in Baldur na ritem in Þráinn na solo kitari. Medtem ko Björgvin res da prevzema levji delež vokalnega nastopa, pa ga na back vokalih stalno dopolnjujejo preostali trije kitaristi, čiste vokalne linije pa pripadajo Gunnarju. Zvrst glasbe bi bilo zelo težko opredeliti, saj ima človek občutek, da se glasbeni stili menjajo in spajajo v vsaki skladbi posebej in drugače. Medtem, ko je v starejših skladbah moč zaznati večji vpliv glasbenih folk idolov, pa so v novejših delih veliko trši, sprehajajo se od death, do black, thrash in power metala, folk elementa pa ostaja le še za ščepec.
Po islandskem presenečenju pa je sledila pri nas zelo uveljavljena “slovansko bratska” Arkona. Nazadnje je Maša z druščino, sredi največje poletne vročine, slovensko (in mednarodno) občinstvo na naših tleh zabavala na lanskem Metaldays festivalu. Tudi klubski koncerti tega ruskega kvinteta so bili vedno nabito polni in posledično se je tudi šišenska dvorana zapolnila do zadnjega kotička. Začetna skladba Yav iz istoimenskega novega albuma skupine, je po pravici povedano izzvenela precej prazno. Predvsem tukaj se je konkretno opazila razlika med tremi kitarami na odru pri islandcih v primerjavi s samo eno pri Arkoni. Navkljub vsemu pa so Lazar na kitari, Kniaz na basu in Andrej na bobnih opravili delo konkretno. Že z naslednjo skladbo se je zvočna slika precej popravila, saj je Volk z uporabo piščali (in kasneje dud) dodal novo dimenzijo glasbi in zapolnil občutno praznino. Maša pa Maša kot Maša – divja, neustavljiva, prepričljiva tako v growl kot clean vokalih kot tudi v vizualni odrski interpretaciji. Pričakovano se je setlista prepletala med starejšimi hiti ter novimi, dobro sprejetimi skladbami z aktualnega albuma. Ritem na poskok je seveda povzročil tudi veselo rajanje med občinstvom. Vprašanje se je porajalo le, zakaj niso zaigrali skladbe Serbia – politika?
Tako kot Rusi pred njimi, tudi Švicarji za njimi, uživajo neznansko priljubljenost na slovenskem. Za povrh pa je le dan po koncertu njihove oboževalce razveselila še novica, da bodo igrali tudi na Metaldays 2015. Če sta predskupini vztrajali v besedilih v materinem jeziku, pa Eluviete večino svojih skladb prepevajo v angleščini, so pa seveda tudi izjeme, v katerih prednjači že izumrli jezik starodavnih Galcev. Vodja zasedbe Chrigel Glanzmann je namreč ljubiteljski zgodovinar, ki raziskuje starodavno domovino švicarjev in posledično se tudi besedila skladb v večini primerov nanašajo na ta njegov konjiček. Ljubljanski nastop je obetal koncertno predstavitev nove odlične plošče zasedbe, Origins in koncert so začeli z eno od aktualnih uspešnic, King. Pri osmih članih zasedbe na odru, pogled kar bega po odru, a se vedno znova ustavi na osnovni trojki na sredini odra – že prej omenjenemu Chrigelu, ki prevzema glavni vokal ter poleg preigrava še različne piščali, akustično kitaro, tamburico in drugo; Nicole na violini, ki se je slovenski publiki predstavila prvič in ima zelo pomembno vlogo v njihovi glasbi; ter Anna, ki prav tako dopolnjuje glasbo z lajno, ima pa tudi vlogo ženskih vokalov. Tako številna skupina pa se je skozi leta seveda spreminjala in poleg že prej omenjene Nicole, se nam je tokrat prvič predstavil tudi Matteo Sisti, ki igra na razne piščali ter dude. Kombinacija melodičnega death metala in folka, moških growl in ženskih clean vokalov, starodavnih instrumentov z modernimi rock elementi očitno deluje. Kolikor je kontrastov, toliko je fuzije in končni rezultat je razgibana glasba, ki odprim glavam dopušča, da se zasanjano odpravijo v nek drug svet, v nek drug čas. Pred začetkom aktualne uspešnice Call of the Mountains, je Anna povedala, da so posneli skladbo poleg angleščine še v štirih uradnih švicarskih jezikih in zaprosila občinstvo, da glasuje, ali naj jo izvedejo v angleščini ali v njim domači nemščini – izglasovana je bila slednja, skladba pa je dobila naslov De Ruef vo de Bärge. Čas na koncertu pa je tekel še hitreje od tekočih luči v lightshowu in konec se je približal čisto prehitro. Čeprav občinstvo generalno ni tako norelo kot pri Rusih, pa je treba priznati, da se sloga skupin precej razlikujeta, se pa je pri Švicarjih zgodil manjši “wall of death”. V podaljšku so Eluveitie na oder povabili tudi Arkoninega Volka z dudami, ki je le te igral v duetu z Matteom v skladbi Helvetios.
na vrh