Slovenska meka blues glasbe je včeraj gostila odličnega avstrijskega kitarista, ki sliši na ime Sir Oliver Mally. Gre za glasbenika ognjevitega glasbenega izraza s slovesom najboljšega blues kitarista v alpskem rajonu naših severnih sosedov. Sliši se precej čudno, mogoče celo smešno, namreč kaj za vraga omembe vrednega imajo "jodlarji" za pristaviti svetovni blues kulinariki. Obvezni "strokovni konzultaciji" z znanimi obrazi, ki po tradiciji pred začetkom vsake etape Postojna Blues festivala, vselej pripravi nekakšen debatni glasbeno gurmanski krožek, so dominirali mešani občutki, v potrditev slednjih pa je v pozor stopila prenekatera obrv. A strah je bil zaman! Odlično izveden nastop zasedbe Sir Oliver Mally Blues Distillery, poln emocij in nebrzdanega kitarskega vijuganja, je opozoril, da blues še kako brca in kriči tudi v deželi sahar tortic in valčkov. Očitno glasbeno slikanico Sir Oliver Mallya, poleg slovanskih korenin, pred značilnim brezosebnim snobovstvom elitne dunajske družbe rešuje tudi odkrito navduševanje nad časi tradicionalne, še bolj pa čikaške blues retorike 50tih let, s koriščenjem katere se vročekrvni kitarist brezkompromisno kosa z večino slavnejših glasbenih imen, ki izhajajo iz okolij, za razliko od Avstrije, tradicionalno bolj naklonjenih blues glasbi.
Repertoar Sir Oliver Blues Distillery je zgrajen na zdravih temeljih avtorskega materiala, ki se v živo kameleonsko prilagaja mnogovrstnosti izraznih potez zasedbe. Glavnino improviziranih zadolžitev nosita zvok kitare in klaviatur, kombiniranje, ki po pravilu vsake toliko rezultira v energični dvoigri obeh. Pretirana preigravanja se Mallyeva zasedba vseeno ni lotevala, pravzaprav je kot kolektiv delovala izjemno kompaktno in organsko hkrati. Dobršno mero pozornosti je Mally namenil tudi zvoku klavirja, ki je učinkovito dopolnil barviti zvokovni kolaž zasedbe.
Mally je skozi večer smelo rotiral z zavidanja vredno širino palete glasbenih vplivov. Čeprav samouk, z nošenjem dobro uležanih blues form, nima nikakršnih težav. Njegovi kitarski intonaciji kraljujejo vplivi dveh Kingov, torej Alberta in B. B.-ja, še največ pa naš ljubitelj štrudlarskih zavitkov dolguje veličini zvoka Buddy Guya. Če temu primešate še popeglano belsko discipliniranost, je razburljivo glasbeno popotovanje zagotovljeno. Situacijo je z nasmeškom na obrazu še najbolje orisal sam Mally, z besedami: "Človek bi mislil, da sem črn"! Skorajda res, Mally na odru bruha toliko življenjske energije, da človeku preprosto zastane dih.
Sir Oliver Mally je neumoren v iskanju kompozicijskih rešitev, s katerimi vztrajno ruši monotonost osnovnih bluesovskih okvirov. Stric je ustaljeno sprehajanje po že dodobra izhojenih blues poteh neredko presekal s kakim posebej domiselnim obratom v korist nenadne menjave tonalitete, sploh impresivni pa so bili ritmični prelomi, ki so na prvi videz že izčrpanim variacijam v hipu pristavili zvrhano mero smrtonosnega arzenala. Kot je pri blues kitaristih že v navadi, tudi Mally z vokalom rokuje kot s sredstvom za polnjenje grobe zvočne slike. Raskavost njegovega glasu je še kako dobrodošla, saj interpretacijo vseskozi nesebično napaja z žmohtom, vselej nepogrešljivim elementom izvajanja blues glasbe. Mally je nadležne sledi germanskega naglasa odlično zakrival za debelo zaveso grgrave vokalne dostave, polne čustvenih obratov in odrezavih odgovorov na vselej zbadljivo prigovarjanje zvoka kitare. Vokalno je stric pogosto odzvenel kot nepotešeni jenki, kateremu so tik pred nosom zaprli vrata edinega bordela v okrožju. Hudič! Po slišanem sodeč, abstinenca ni ravno pogost rezident gospodičevega glasbenega besednjaka! Kakorkoli, četrtkov večer je bil v okviru postojnskih ekskurzij bluesa gotovo eden najbolj razburljivih do sedaj. Sir Oliver Mally nam je pripravil nepozabni adrenalinski spust po ostrih krivinah blues rocka, ob katerih se je še pekel Kitzbuhela zdel kot lažji poligon za testiranje zanesljivosti zračnih blazin po vzoru Jorga Heiderja!
Fotografije: Mojca Perdih
na vrh