Ah konec vikenda, nedeljska jutranja kava gre že težje po grlu, saj bo naslednja že na tečni ponedeljkov delavnik. A to nedeljo je bilo drugače, kava je šla lažje po grlu, ob njej se je ob zvokih težkih kitar in Mustainovega renčanja ogrevalo za večerni koncert. Kdo bi si mislil, Mustaine je držal obljubo in se s svojo thrash institucijo Megadeth po dveh letih vrnil na mesto zločina Kino Šiška. Porajali so se dvomi, če bo tokratni koncert sploh lahko tako uspešen, sploh če v ozir vzamemo takrat razprodano dvorano in igranje celotnega kulta Rust in Piece. A vrvež pred Šiško je pričal, da se obeta vsaj nekaj podobnega…
Za ogrevanje so tokrat poskrbeli domači prvaki thrash metala Negligence. Ti so ne le upravičili svoj status največjega thrash benda pri nas, temveč se izkazali tudi za mnogo bolj primerno predskupino kot Prospect pred slabim dvema letoma. Pa ne, da ti ne bi suvereno oddelali svojega, le žanrska in celotna podoba Negligence bolj pritiče Megadeth. Čemur smo bili priča je bil verjetno najbolj »tight«, perfektno odigran koncerta benda (vsaj izmed tistih, ki sem jim bil priča), bend je oder izkoristil kot ga znajo izkoristiti le največji. Thrash rušilci z albumov Options of a Trapped Mind in Coordinates of Confusion so si sledili v nadzvočno hitrem zaporedju, Negligence so Šiško stresli s himnami War Machine, Mind Decay, The Q-Box (s fantastičnim Nevermore priokusom), Insane Asylum in Disharmony. Zvočno ravno prav glasni, razločni in agresivni so Negligence hipoma publiko pridobila na svojo stran in si za nagrado prislužila spontan in glasen odziv več stoglave publike. Izredno inštrumentalno podobo in mojstrsko izvedbo je nadgradil vokalist Alex, ki je znova pokazal izrazit vokalni napredek poleg tega pa se je agresivno raztreširal po celotnem odru. Bendu do popolne ocene zmanjka le boljša komunikacija s strani frontmena, ki še vedno precej šepa. Kljub temu pa si boljše predskupine ne bi mogli želeti in upam, da Negligence v prihodnje čaka več podobnih nastopov, tudi v tujini.
Nato pa je napetost začela naraščati, nestrpno čakanje na nosilce večera pa je potenciralo skandiranje imena benda. Megadeth! Kar malo dvomil sem, da jim bo uspelo ponoviti odličen koncert izpred dveh let. V celoti odigrana Rust in Piece je nekaj, kar je pravzaprav nemogoče preseči, a Megadeth je prvi ljubljanski koncert vendarle uspelo nadgraditi. Zavese so padle z ozadja odra, z njega sta zazijali dve ogromno steni Marshallovih ojačevalcev (vemo sicer, da jih vsaj tričetrt ni bilo v uporabi, a efekt je bil dosežen), luči so ugasnile in velikani thrasha so Ljubljano pozdravili z Never Dead s trinajstega studijskega albuma Th1rt3en in znova se je ponovila največja hiba prejšnjega koncerta. Zvok je bil uvodoma zopet povsem nejasen, zapacan in za skupino kova Megadeth milorečeno površen. A se je k sreči zvok postopoma izboljševal, premosorazmerno s kvalitetno bendove predstave in glasnostjo publike. Dave Mustaine, David Ellefson, Chris Broderick in Shawn Drover so največ pozornosti namenili aktualnemu ploščku, poskrbeli za odlično izvedbo železnih klasik brez katerih si Megadeth koncerta ne gre predstavljati, veliko lepše pa je bilo slišati nekaj čudovitih presenečenj. V prvem delu koncerta je Mustaine tako odrenčal Head Crusherja z Endgame in nas v preteklost vrnil s pretresljivo In My Darkest Hour ter nas v Roswell popeljal s Hangar 18 in nam pojasnil teorijo zarote o pristanku nezemljanov v Novi Mehiki leta 1947. Žal pa je vse skupaj Dave namesto z močjo steklega buldoga razlagal s šibkostjo kadilca treh škatlic čikov 57 na dan. Prav Mustainov glas je bil največja hiba nedeljskega koncerta, saj je bil ta več kot očitno slaboten, skrhan in ves čas pokopan pod izraziteje ozvočenimi kitarami. Ginger je prvo opasano kitaro hitro zamenjal z kitaro z dvojnim vratom in vsaj na tem področju dokazal, da mu prsti za razliko od glasu še vedno delujejo brezhibno in kot na prvencu Killing Is My Business… An Business Is Good! Po fantastično izvedeni polbaladi Trust je sledilo prvo presenečenje z redko igrano Foreclosure of a Dream in nekaj minut še gateparajoča klasika Ashes in Your Mouth. Vedno bolj vroča publika je povzročila, da se je bend sprostil, pozabil na rutino (ki je pestila njihov prvi koncert v Ljubljani), v igranje vložil več energije in omogočil, da se je med njim in polno dvorano zgradil pristen most. Vrhunsko inštrumentalno izvedbo je podprlo mojstrsko žogliranje riffom med Mustainom in Broderickom, ki je v nekaj letih postal polnopraven člen benda ter eden boljših kitaristov, ki jih je v svojih vrstah gostil Mustaine. Ta je tokrat celo pokazal zadovoljstvo nad publiko, jo večkrat nagovoril, skupaj z bendom pa tudi sezul s še nekaj popolnimi presenečenji – Angry Again (prvotno izdan le kot single posnet pa za kultni h-woodski akcijski »flick« Last Action Hero s Schwarzeneggerjem), She-Wolf ter Hook In Mouth, lepo pa sta se mednje usedla tudi novinca Whose Life (Is It Anyways?) ter Public Enemy No. 1. Vrhunec pa smo nedvomno doživeli (tako mi kot bend), ko je Mustaine napovedal himnični A Tout Le Monde med refrenom katerega ga je prvič zares preglasila razpoložena publika, še lepša pa se je izkazala med Symphony of Destruction s petjem oz. skandiranjem »Megadeth, Megadeth!« v skladu z ritmično podlago. Ob tem ni ostal ravnodušen niti Dave in publiko pohvalil s tem, da bi bili na nas ponosni tudi naši bratje iz Argentine, s čimer je seveda ciljal na publiko z DVDja That One Night: Live in Buenos Aires. Med poslovilno Peace Sells nas je z odra pozdravil še Vic Rattlehead, bend pa smo še zadnjič na oder priklicali za Holy Wars… The Punishment Due.
Če potegnem pod črto je edina kritika, ki jo je moč pripeti koncertu slab zvok, kar si Megadeth že drugič zapored nikakor ne bi smeli privoščiti, slabši okus pa vedno bolj pušča tudi šepajoči Mustainov lajež. A karizmatični pojavi, odlični setlisti, soborcu Juniorju, še vedno fenomenalnemu igranju kitare ter nenazadanje vročični publiki, ki je koncert dvignila še za nivo višje, se lahko Dave zahvali, da mu še vedno zlahka pogledamo skozi prste. Nasvidenje v naslednji vojni. Deth 'till Death!
na vrh