Ko odzvenijo skladbe, kot so »Varúð« ali pa »Glósóli« ali pa »Svefn-g-englar« ali pa »Popplagið« ali pa… pač katerakoli druga Sigur Rós skladba, nikakor ne moreš ostati apatičen. Razen če si Italijan.
Sigur Rós so bili v Jesolu na Pala Arrexu bolj ali manj popolni. Z razširjeno orkestralno sekcijo (dodana je bila t.i. brass sekcija – pozavna, rog in trobenta) so svoje skladbe popeljali praktično do kompozicijskega maksimuma, jih karseda najbolje stkali v že tako (po)polne komade, se predstavili s tremi popolnoma novimi komadi (»Brennisteinn«, »Kveikur« in »Hrafntinna«), z vsem tem pa Kjartanu (multi-inštrumentalistu, ki je pred odhodom iz benda (zaradi želje po večjem preživljanju časa s svojo družino) poskrbel za dobršen del bendovih kompozicij, saj je bil edini z akademskim glasbenim znanjem) poslali tako lepo metaforično voščilnico, da naj preživi s svojo družino karseda veliko časa. Kaj je šlo torej narobe? Zakaj smo lahko Slovenci v Mariboru hlipali (RockLine reportažo dogodka lahko preberete tukaj), Italijani v Jesolu pa komajda ploskali?
Do odgovora na vprašanje zagotovo ne bom prišel. Lahko bi vam sicer postregel s stereotipi – da je to italijanski način obiskovanja koncertov, da ne znajo delati vzdušja ali pa celo to, da je takšen odnos pač odsev Italije kot nacije. Pa tega ne bom storil. Bom pa zato napisal, zakaj bi se morali Italijani odzvati na glasbo Sigur Rós prav tako kot Slovenci nekaj mesecev poprej.
Verjetno tega, da so Sigur Rós že sami po sebi entiteta, ki skozi svoje nebeške zvoke igra na poslušalčeva čustva, ni treba omenjati. Jónsijev čustveni vokal pač doda tako močno osebno noto, da je nemogoče gledati na Sigur Rós kot na neko »kolektivno« glasbo (za razliko od recimo Godspeed You! Black Emperor, kjer glasba pač je taka in je le stežka tako osebna kot od Islandcev; benda primerjam izključno zato, ker sem na slovenskem prostoru zasledil veliko primerjav (v prid Godspeedom), sam pa mislim, da te nikakor niso in ne morejo biti na mestu, ker gre za dva popolnoma drugačna benda, ki se razlikujeta v svojem konceptu, v svoji filozofiji in na koncu verjetno v najpomembnejšem – v sami glasbi in zvoku, le novinarski »slučaj« pa je dovolil, da se obema bendoma lepi »post-rock« nalepko). Prav zato so stiki z glasbo Sigur Rós zelo osebni, zelo subjektivni (kar pa ne vključuje apatičnosti), lahko bi rekel, da celo zelo poduhovljeni, ne glede na morebitne implikacije, ki jih ta beseda prinese. Sigur Rós imajo poleg vsega verjetno enega najbolj izdelanih nastopov v živo. To predvsem leti na ta masiven zvok, na to nedojemljivo dinamiko, na ta sonični ocean, ki te vedno znova popolnoma zalije in utopi – to je pač izkušnja, ki je prek poslušanja studijskih albumov ne moreš prejeti, pa čeprav so ti čisto svojevrstno popolni. Islandci so tako izpopolnili ta svoj live zvok, da je vrnitev k poslušanju njihove glasbe iz zvočnikov prav težka. Live posnetki pridejo bližje temu, kar ponujajo na odrih; jaz jih dejansko nisem mogel poslušat kar nekaj časa po njihovem nastopu v Mariboru, izključujoč live zadeve. Na kratko – če imaš vsaj kolikor toliko rad njihove studijske albume, potem jih boš vsaj oboževal v živo. Vsaj oboževal.
Vse zgornje gotovo potrjujejo tudi njihovi novi komadi - »Brennisteinn«, »Kveikur« in »Hrafntinna« (po Valtari so ustvarili še skladbo »Yfirborð«, ki pa je tokrat niso odigrali). Te se sicer po svojem zvoku oddaljijo od bendovega zadnjega albuma Valtari, saj (po mnenju nekaterih pretirano minimalistično) atmosfero zamenja agresivnosti, ki je nekoliko bolj krasila Sigur Rós v njihovem pre-Valtari obdobju. Novi komadi so, po pričakovanju, povsem Sigur Rós, pa vendar tako drugačni, da zlahka predstavljajo nov evolucijski korak benda. Predvsem gre tu še za večjo eksperimentalnost z zvokom, s spajanjem inštrumentov za to zvočno gmoto, ki jo slišimo v živo, pa nikoli ne vemo, od kod prihaja, saj zveni tako enotna, tako povezana, tako… celovita. Rekel bi celo, da Sigur Rós vstopajo v svoje najbolj plodovito obdobje do sedaj.
Poleg vsega so islandski post-rockerji za tokratno turnejo nadgradili tudi svoje že tako emotivne vizualizacije, privlekli s seboj kup monitorjev ter jih postavili v ozadje, pred seboj pa imeli prva dva komada nekakšne zavese, ki so do svojega padca pred tretjim komadom želele sporočiti, da naj se kljub vsemu osredotočimo na glasbo. Kasnejše vizualizacije so kombinirali Valtari filmčki, novi krajši filmi ter ponavljajoči se vzorci – ena izmed zanimivejših zadev je bilo ozadje, ki je neprestano drselo navzdol, s tem pa dajalo iluzijo, da se oder dviga.
Prav zato mi ni jasno, kako je uspelo Italijanom ostati na trdnih tleh, v svojih brezčutnih telesih, z dvignjenimi iPhoni in cigaretami v ustih ter s sključenimi telesi, saj so posvečali velik del svoje pozornosti svojemu pritajenemu kajenju. Medtem ko smo drugi lebdeli nekje izven tega sveta, so tako drugi priskrbeli material za YouTube, tako da lahko zdaj prilepim pod tale tekst enega izmed komadov.
Ne bom si upal trditi, da je bil koncert čisto popoln, kljub temu da je sam bend to bil. Predvsem me je zmotila prenizka glasnost, ki je morda tudi pripomogla k samemu vzdušju in poudarila italijansko apatičnost, jo naredila tako vidno, da je na čase preglasila bend. To seveda nujno pripelje do primerjave z mariborskim koncertom, posledično pa bi se težko odločil za zmagovalno rožo. Sam bi rekel, da sta bila enakovredna, vsak s svojimi slabimi in dobrimi točkami. Prav zato se nadejam novih Sigur Rós koncertov – z mariborskim vzdušjem in jesolovsko izvedbo.
na vrh