Če bi mi kdo leto nazaj povedal, da bom v dobrega pol leta videl Sigur Rós kar trikrat, bi se mu najmanj smejal, najverjetneje pa mu zatežil, naj me neha dražiti s takšnimi sanjskimi scenariji. A prav sanjski scenariji so domena Sigur Rós. In tako kot slednji to počnejo s svojo glasbo, torej spreminjajo sanje v resničnost, tako se je zgodilo tudi meni – v dobrega pol leta sem videl Sigur Rós kar trikrat. In tretjič... No, tretjič sem sklenil, da bom s sanjskim scenarijem nadaljeval in stopil pred oder Islandcev vsakič, ko bom le lahko.
Da ne bo pomote – že prvi dve izkušnji sta bili rahlo religiozni. Ves tisti verski šit o nadzemeljskih izkušnjah in občutkih je ena redkih stvari, ki drži, le da je bil moj bog v teh primerih Sigur Rós. A na tokratnem koncertu v Trbižu, v preljubkem slovensko-italijanskem mestecu takoj za mejo, sem se s Sigur Rós zbližal na tako osebni ravni, kakor sem se le z malokaterim bendom. In veliko je najbrž k temu pripomogel tudi sam Trbiž.
Sigur Rós so nastopili v Trbižu v okviru No Borders festivala, ki je najbrž nek ogromen kulturni mestni dogodek, dogodek, ki žene njihovo kulturno (in posledično glasbeno) sceno. Noro je videti, kako trbiški ljudje podpirajo svojo sceno, kajti tako raznolikega folka, kot sem ga videl na koncertu tokrat, sem morda videl le še na Vladu Kreslinu. In Kreslin je, verjemite, veliko bolj poljuden kot eni islandski eksperimentalci. Na glavnem trgu Trbiža – Piazza Unitá – se je zbralo okoli 2500 ljudi vseh velikosti, starosti, bržkone ver, ras, prepričanj, glasbenih okusov. Videl sem 13-letne dečke, ki so srkali svoje Pepsije in videl sem osivele babice z rutami, ki so se ravnokar vrnile s tržnice. In vse vmes. Prevladujoči obiskovalci so seveda nosili majice Radioheadov, ki so gostovali v Udinah nekaj mesecev poprej, tako da je bilo lepo videti, da je italijanska podpora tovrstnim bendom, kjerkoli pač že koncertirajo, precejšnja. Zato je bil, celokupno gledano, to več kot le obisk koncerta Sigur Rós. No Borders festival je, več kot očitno, statement. Glas ljudi. Ljudi, ki dajo nekaj na lokalno sceno v teh časih, ki se zavedajo pomembnosti svojega udejstvovanja in same umetnosti v današnji umetnostno-zatrti družbi. In ko prišteješ k vsem seštevancem še to, da je bila karta skorajda 50 evrov (čeprav sumim, da so imeli lokalci subvencionirane karte ali pa je bilo morda veliko kart celo podeljenih), se zavemo, da smo priča nečemu fantastičnemu. Nečemu... magičnemu.
Večer je nadaljeval s presenečenji – pred koncertom je bilo moč opaziti sproščene glasbenike, ki so se pripravljali na vstop na oder, ob tem pa sta bobnar Orri in basist Goggi tepla Jónsija po njegovi zadnjici, ta pa je v zameno spuščal neke čudne zvoke. Popolnoma v skladu s prakso tria v zadnjem času, ki razbija mit o neki epski skrivnostnosti in resnosti benda ter hladnokrvnosti Islandcev. In ta igrivost in sproščenost se je preselila na oder ter naselila v obiskovalce. Vse obiskovalce.
To noč sem prvič videl Sigur Rós res improvizirati (in verjemite mi, ogledal sem si že lep kup posnetkov v živo na našem ljubem Youtubu). Džemati. Jónsija in Orrija, kako se nasmihata drug drugemu medtem, ko drug drugemu odgovarjata na inštrumentih. Jónsija, ki si daje ritem z zaletavanjem s čelom v mikrofon. Ki s kitarskim feedbackom improvizira. Ki si sploh vzame prostor in čas za improvizacijo. Če ste morda kdaj videli bendov koncert, se morda spominjate tistih z misterijem navdahnjenih scen, ki jih povzročajo žmigajoče žarnice na odru. No, eno izmed njih je Jónsi na koncu koncerta v polnem adrenalinskem šusu razbil. Čisto po rock'n'rollovsko.
Rock'n'roll je bil nekakšno vodilo ta večer, čeprav rock'n'rolla nismo poslušali niti slišali. Headbangali so 13-letni dečki, headbangale so babice z rutami, headbangal sem jaz. Ob tistih magičnofantazijskih trenutkih smo bili v ekstazi prav vsi, se kot napol v snu zibali sem ter tja. 13-letni dečki, babice z rutami, jaz. In ta kolektivna zavest, ki so jo tokrat neverjetno poljudni Sigur Rós ustvarili, je bila res enkratna. En-kratna.
O sami glasbi ni veliko napisanega. Morda zato, ker tokrat glasba ni vodila moje roke pri pisanju. Morda, ker sem glasbo Sigur Rós že tolikokrat doživel, da zato pišem o nečem drugem. Morda pa zato, ker tokrat glasba pač ni bila pomembna, ker dejansko nismo bili priča (le) njej. O tem lahko odloči le vsak sam.
na vrh