V sinhronem transu 2000-tisoč glave množice razmišljam, da albumov skupine, zaradi katere dekle na moji desni v nekakšni psevdo-nirvani ihti, ne bom več mogel poslušati tako, kot sem jih. Da mi preprosto ne bodo več nudili ekstaze, ki so mi jo vse do zdaj. Da je vinilka ali CD ali karkoli podobnega kot glasbeni medij navaden bullshit. Da me bodo Sigur Rós spravili v totalno albumsko apatijo in da jih zato ljubim in sovražim hkrati.
Od srede naprej, praktično od samega zaključka njihovega koncerta poslušam le in izključno Sigur Rós. Ágætis byrjun, Takk, (), Valtari, karkoli studijskega vržem v svoj player, ničesar mi ne da vtisa glasbe, ki sem jo poslušal nedolgo nazaj. Ni več tistega občutka, niti momenta tistega občutka, kot da ne bi šlo za istega izvajalca. Okej, grem še enkrat gledati Inni in Heimo, saj gre nenazadnje za posnetke v živo. Nič, nula, nada. Sigur Rós so mi lastnoročno pokvarili užitek ob poslušanju njihove glasbe. Pa ne zato, ker le-ta ni bila izjemna že od samega začetka, temveč zato, ker so Sigur Rós tako prekleto neverjetno fantastično fenomenalni muzičarji v živo. Ker je ta njihov live zvok tako poln, tako bogat, tako nečloveško popoln, da je vsakršno nadaljnje srečanje z glasbo v zgoščeni, albumski obliki prej samo še vsakodnevna navada kot potreba.
Seveda se ne slepim – ta fanatični občutek vznesenosti bo slej ko prej minil. Slej ko prej bom z veseljem spet poslušal Youtube posnetke »Popplagið«. Taisti zaključni »Popplagið«, ki je v sredo razparal nevihtno nebo, nas pa pustil nepremične, nezavedne in napol nežive. Vendar pa pojdimo po vrsti, začenši z lokacijo, njenim ozadjem ter predskupinama.
Letošnji, že četrti Mars festival je tokrat potekal nikjer drugje kot v Mariboru, kot se spodobi, saj je le šlo za EPK – Evropsko prestolnico kulture. Vsi, ki so objokovali spremembo lokacije iz Križank na Trg Leona Štuklja, niso mogli drugače kot z neprestanim pritoževanjem, čeprav brez samega kulturnega projekta EPK koncert nikakor ne bi bil izpeljan tako, kot je bil. Predvsem zato, ker so Križanke le poredko, če sploh, doživele takšen dober zvok, kot so ga uspeli poustvariti na Trgu Leona Štuklja. Če je bil ta takšen po zaslugi samih Sigur Rós, pa naj bo tako.
Sama organizacija je bila, khm, taka veseliška varianta. Moralo se je kupiti kupone, s katerimi se je potem kupilo pijačo. Folk se je na veliko pritoževal zaradi WC-jev pri vhodu, pa še nekaterih drugih malenkosti… vendar so to tisti klasični problemi in tipične pritožbe. Moja največja pritožba ne gre na račun organizacije, ampak na račun verjetno taistih ljudi, ki jim ni bilo po godu, da so morali pir kupovati s kuponi. Govorim o glupemu folku, ki med koncerti vpije, ploska med najbolj ekstaznimi deli ter celoten koncert preživi z gledanjem v svoj gnili iPhone, da vedno vejo, če je Jónsi dovolj pozoomiran in če imajo še dovolj baterije. V bistvu je bil celoten koncert nekakšno utelešenje bendovske filozofije Roberta Frippa, frontmena zasedbe King Crimson, ki nikoli ni želel niti maral posnetkov glasbe, ker naj ti ne bi povzeli pravega doživetja, hkrati pa zaradi opisanih ljudi ni maral hoditi po niti igrati na koncertih. Ah ja, pa ta ironija.
Torej, predskupini. Prva je nastopila MojcART, trio Mojce Zalar, prikupne pevke, ki je sicer intimno namenskost skupine dobro razširila čez tako velik oder in publiko pred njim. Po njej so nastopili še Melodrom. Ob njihovem nastopu sem si pri sebi mislil, da gre v bistvu za slovensko skupino, ki se še najbolj približa zvoku Sigur Rós (čeprav bi težko rekli, da so si blizu po zvoku), kar jih naredi za popolno izbiro za predskupino. Temačni, melanholični trenutki, prežeti zdaj s polno inštrumentalno atmosfero, zdaj z minimalističnim ritmičnim efektom, so se mi zdeli res taki »sigurrosóvski«. Tudi pevka Mina Špiler se mi je zdela, da ima tako hladno, zadržano karizmo, kot jo ima Jónsi. Melodrom so zato s svojim celournim setom, vsaj po mojem takratnem mišljenju, dobro stopnjevali in pripravili 2000-tisoč glavo množico (in tisto 100-glavo, ki je posedala in zastonj poslušala koncert izven ograj) za islandski 11-članski post-rockovski orkester. Ampak sem se motil. Prav nekako naivno sem se motil, ker je šlo za resnično plehko iluzijo. Ker kolikor sta bili naši predskupini fini, kolikor je bila vsaka zasedba na svoj način prikupna in kolikor sta pustili dober vtis, sta bili popolnoma nedorasli neznatnemu možganskemu odfuku »Zmagovalne rože« (kakor bi, sicer nekoliko neposrečeno, prevedli Sigur Rós).
Prelepo. Fantastično. Magično. To so tisti klišeji, s katerimi obkladaš koncert, ki te je navdušil. In bil sem že na ogromno koncertih, ki so me navdušili. Na koncertih, ki so bili prelepi, fantastični in magični hkrati. In ta koncert preprosto ni bil samo to. Na tem mestu pride do besedne, izrazoslovne zavore, ker ne veš, kako bi dejansko z besedami vzpostavil dovolj koherentno korelacijo med slišanim in pisanim. Kako bi skozi besede presegel tipične superlative, ker je bend presegel vse možne meje dobrikanja, kar jih jezik premore. Pa bi težko rekel, da gre tu za neko hudo okuženost s pretiranim »fanboyanstvom« ali kaj podobnega. Ampak da zdaj in tu, v tem času in v tem prostoru, v vsej tej vsesplošni krizi človeštva z glasbeno formo pripraviš ljudi, da se ti popolnoma odprejo in zjočejo, da v neki obsedeni zamaknjenosti dejansko instantno doživijo stanje, ki se karseda približa definicije sicer nepojmljive nirvane in da pri vsem tem dejansko sploh ne pretiravam, potem gre tu res za magijo. Za tisto prvinsko magijo, za tisto, za kar obstaja v vsakem človeku nek skriti, zdaj že dolgo pozabljeni kotiček, ki pa vendar neprestano hrepeni po takšnem eliksirju, kot so nam ga tokrat pripravili Sigur Rós.
In samo doživetje se je stopnjevalo od trenutka, ko še nikogar od Islandcev ni bilo na odru, temveč so vzdušje ustvarjale delno zadušene luči ter ambientalni zvoki, ki so se vedno bolj raztezali, kar je sicer značilno za bendovo glasbo. Glasba, ki lahko sprva zveni še tako minimalistično, pa se z vsakim momentom kar razteza in raste in postaja tako velika, da jo je nemogoče primerno zaobjeti z besedami. Setlista v svojem namenu ni bila nič nepričakovanega, saj je bila identična njihovemu predhodnemu koncertu na Dunaju. Med vsemi najbolj znanimi in najlepšimi je morda manjkal le "Starálfur", vendar to ni nekaj, kar bi lahko oporekali bendu. Po uri in pol igranja, ko so glasbeniki s »Hafsól« zapustili oder, je bilo seveda jasno, da ekstaze še ni konec. Tako da me takrat niti ni zaskrbelo. V bistvu me je zaskrbelo le v trenutku, ko so se vrnili na oder drugič. Ko so se vrnili po najbolj naravnem in s tem najbolj popolnem zaključku koncerta sploh. S »Popplagið« so ustvarili vrhunec vrhuncev v najbolj dobesednem pomenu besede. Dejansko je bila tu glasba razširjena in popolnjena do svoje skrajnosti. In kakršnokoli nadaljevanje bi samo uničilo ustvarjeno vzdušje ter zavrlo pobegle emocije. Priklon zasedbe je bil zato pospremljen s takšnim aplavzom tudi zato, ne le zaradi nastopa kot takšnega.
Reintegracija v resnični svet je težka. Sigur Rós so na Trgu Leona Štuklja ustvarili alternativen, lepši svet od tega, ki ga poznamo. Za dve uri so nas zaprli v nepredušno kupolo, v dolgo pozabljeni kraj, kamor danes težje in težje zahajamo. V prostor, ki je bil ustvarjen z na trenutke tako eksplozivno glasbo, pa vendarle je deloval tako varen, tako domač, tako… pomirjujoč. In to je svet, v katerega bi se človek znova in znova vračal. To je svet, ki ga zna kot Sigur Rós poustvariti le malokdo.
na vrh