Kaj storiti, če se le dan pred nesojenim koncem sveta človek sprašuje kje poiskati dušno uteho? Namesto klasičnega posedanja po daljinskih upravljalcih ali z apokalipso prepojenem internetu, ali pa utapljanja možganov v hektolitrih odrešilnega alkohola, je rešitev tega zagonetnega vprašanja lahko tudi ples. Diktat tokratnega kvalitetnega, predvsem pa bistveno bolj konstruktivnega in zdravega odklopa, je bil zaupan neverjetni glasbeni navezi, ki sliši na ime Moveknowledgement, po številnih koncertih, na katerih so bila moja ušesa deležna popolnega razvajanja, pa nekega tveganja, da bi bilo odštevanje do trenutkov konca, ki ga ni bilo, pospremljemljeno z bednim soundtrackom, niti ni bilo. Garant užitka je torej tu, obenem pa je bilo izjemno tudi to, da se je tokratni odklop od tisočerih skrbi ter težkih spon gravitacije univerzuma obetal v intimni atmosferi majhnega kluba Channel Zero na Metelkovi. Po prihodu na prizorišče koncertnega dogodja je bilo jasno, da neke pretirane gneče ta večer ne bo pričakovati. Nekateri so bili z mislimi že v naslednjem dnevu, ko naj bi ulice glavnega mesta preplavile množice nezadovoljnega prebivalstva, varuhi reda, modri angeli naše v spone konformizma ter poslušnosti vpete slovenske duše pa so prečesavali kotičke alternativnih centrov konstruktivnega upora ter iskali molotovke, granitne kocke ter ostala orodja obračuna z oligarhi in v barve demokracije in liberalizma odetimi oligarhi političnega izčrpavanja. Maloštevilni smo tokrat hrepeneli le po glasbi, ritmu in plesnem balzamu za razbolele duše.
Katarza se je v solidno napolnjenem klubu začela ob pol enajsti uri zvečer, ko so na dobro oblegan oder stopili možje dubovsko-rapersko-alternativne postave. Za bobne sede David Cvelbar, pred miniaturne klaviature se opasan z basom postavi Dejan Slak, ki mu nasproti s pozitivnim žarom strasti ter želje po gibanju stoji nasproti izjemni klaviaturist Miha Šajina, sprednji del odra pa zasedeta še atipični ritmik ter šaman šestih strun Uroš Weinberger ter nazadnje tudi prvo grlo in izjemni stihklep hitrobesednih utrinkov, pevec Miha Blažič a.k.a. N'Toko. Suspenz tišine ter bodrenje publike prekine intenzivni vstop skozi duri sočne glasbe, po precej dolgi uverturi v Nirvanin dragulj Breed pa se rotorji dodobra razbelijo. Namesto punkoidnega stampeda, ki ga je pokojni odrešenik rocka ter krivec za nastanek grunga, Kurt Cobain, v devetdesetih zakuhal na plošči Nevermind, je slovenska različica bolj meditativna, a ne new agersko razvodenela. Moveknowledgement so že od prvega pritiska na klaviature ter prvega udarnega vala basov iz boksov determinirani izpeljati svoje delo tako, kot bi bil koncert dejansko zadnji na svetu. »I don't care /Care if I'm old / I don't mind /Mind, don't have a mind / Get away /Away, away from your home/ I'm afraid/
Afraid, afraid of a ghost ...« N'Toko s priprtimi očmi razpre svoje grlene registre, ostali fantje pa na krilih svojih glasbil odplavajo s tega sveta s pomočjo prve in edine predelave v povsem svoje astralne sfere. Moveknowledgement se s skladbo La Droga e il Buio vtirijo na svoje tirnice in z uvodnim ritmičnim draguljem zadnjega albuma Pump Down!!! prestavijo srčne utripe v višjo prestavo. Ritmično pritrkavanje kravjega zvonca in distorzija sočne kitare ter klaviatur tkejo gosto kopreno, na katero se lepijo najčistejše emocije, v ritmu intenzivne godbe pa se v gibanje prestavijo tako prve bojne linije pod odrom kot tudi osamleci v ozadju dvorane. Moveknowledgement stopnjujejo atmosfero z veščim dodajanjem posameznih glasbenih plasti, kljub gostim ritmičnim pritrkavanjem tisočerih besed glavnega oratorja večera pa besede izgubljajo svojo fizično prezenco ter postanejo le en prepotrebni faktor popolnega zlitja v morju glasbe. Zadeti od La Droge pa smo deležni le majhnega premora, saj se takoj zatem peterec vrne v čase bolj temačnega, bolj zloveščega, a glasbeno popolnega Nebukadnezarja s skladbo Chemicals. Glave pokajo od popolnega koncentrata apokaliptičnih rim in ritma, minimalizem elementov pa temelji na mastni liniji basa, klaviatur in bobnov, hrbtenica vsega dogajanja pa je nosljati rafal besed dvakratnega državnega prvaka v freestyle rapanju. Besede so izmuzljive, iskreno pa priznam, da čeprav sem z zvočnimi evangeliji izjemnih Novomeščanov popolnoma očaran, me prav iskreno frustrira to, da ne morem razbrati polnega pomena vseh besedil. K vragu – niti enega besedila se ne morem spomniti, saj gre vse prehitro in preveč intenzivno, razen postajanja v trenutku sedanjosti pa niti preteklost niti prihodnost nimata prave teže in pomena. In tu je morebiti polni namen verbalnega oratorija tudi dosežen.
Switch It Up s strupeno težkim basom in zloveščimi klaviaturami izstopa na plošči Pump Down kot azilant iz dežele Nebukadnezarja, manj plesne vedrine pa je kompenzirane z izjemnim zgoščenim srdom, zaradi katerega se Moveknowledgement tako sladko podajo tudi na bolj impulzivno podlago – denimo če ste poslušali pred tem Rage Against The Machine, je preskok na slovensko trip-funk -dub-alternativo nekaj popolno naravnega in naravnega. Seksi hrup polni oboke kluba Channel Zero in niti čas niti prostor nista pomembna. Ples se energično nadaljuje neprekinjeno in brez zatikanja, nekoliko bolj zadušeni zvok pa daje še bolj intimen prizvok minevanju trenutkov, da pa ni vse tako črno in brezizhodno pa poskrbi prvi singel z zadnje plošče, optimistično nastrojeni Average Bear. »I am not your average bear / I am not average bear and I don't care!!!« K vragu povprečnost in obskurna sivina! Moveknowledgement so samosvoji in prav zavoljo te superiorne inovativnosti, samoniklosti ter determiniranosti jih je nemogoče ne vzljubiti ter ne verjeti vanje! Pozitivni duh večera je preveval vso dvorano, ki je hrepenela po dobri glasbi ter kričala po še, slednje pa tudi dobila! 36 Lakes je v svoji temačni repetitivnosti domala kaznovalna enajstmetrovka za čute, ponavljajoči valovi ritmičnega basa ter fraktali z efekti nasičenih škripajočih zvokov klavitaur, mikrofonije in efektiranih besed na delayu pa delujejo prav zlovešče, a zasvojljivo ter v sozvočju s temačnim predapokaliptičnim odštevanjem. V skladbi je vse – vesoljci, solarne eklipse ter temačna prisotnost nečesar večjega od tega, kar lahko um in čuti zaobsežejo v enem samem trenutku. Moveknowledgement so mojstri masovne hipnoze, glasbenih sugestij ter genialno barvajo lakmusove papirje občutij s pisano paleto barv. Od mavrice luči do temnih kontur demonične teme – v zvoku izjemnega pentagrama soustvarjalcev je možno najti vse, v čistem substratu pa vam brez usmiljenja omazilijo tako telo kot tudi dušo, dragi moji! Psihedelični gradniki popolnega pobega tlakujejo večer v nekaj velikega, lepega ter nepozabnega. Naslovna skladba prejšnjega albuma, izjemni Listen To Nebukadnezar, je uvertura v trenutke preteklosti. Meditativna kitara in sinkopiran ritem bobnov in basa pletejo gosto teksturo kvalitetnega duba, po enem najbolj poetičnih komadov večera, izjemni skladbi A Barcode pa je sledil skok v zadnjo tretjino dogajanja. Barcode je psihedelični fragment, ki poleg bogatih kontur sanjavih kitar ter zvočnih klustrov ponudi ravno pravšnji odmerek zdravega revolta in jeze. V mešanici novodobnega poigravanja s kristalnimi formami prečiščenega zvoka ter plastmi efektov se porodi občutje breztelesnosti, iz katere zadonijo sarkastični toni skladbe I Am Zorr. Zadeti od v možganih zvarjenih endorfinov in dopaminov se znajdemo nato v točki, ki je zrela za eden najlepših eksperimentov – krstno predstavitev skladbe I'm On It. Slednja je dober vpogled v to, kaj čutijo in ustvarjajo fantje iz novomeškega kreativnega trusta. I'm On It je plesni naslednik izjemne plošče Pump Down in med ritmom ter šamanskimi zaklinjanji kemikalijam sreče ne manjka niti tamburin, ki ga povsem naravno v roke vzame razvpiti Shekuza. Krasni novi svet se nam obeta, če preživimo petek, pomislim, obenem pa moram poudariti, da je nadaljnja evolucija ter dvig med zvezde za mlade virtuoze nevsakdanje godbe že začrtana. Po slišanem sodeč preživetje ni vprašljivo, saj je ritem srčnosti in strasti več kot empirično dokazan, v hiperenergični zmesi pa ne manjka niti odločnost.
Povratek na planet bolj varnih vzorcev ter preverjenih receptur se nadaljuje z vživetima izvedbama skladb Hands in Stop/Continue pa nastopi konec rednega dela. Moveknowledgement so puhteli od znoja ter adrenalina, z nasmehom na ustih pa je sledila iskrena zahvala za to, da smo lahko večer v lepo celoto spletli družno in brez zavor. Ker brez podaljškov enostavno ne gre, je bučna publika z iskrenim aplavzom ter kriki izvabila dva krasna podaljška. Po izvedbi katarzičnega poziva k črpanju pozitive s skladbo Pump Down!!! smo dočakali še satanistični triplet zverinsko dobrega 666, kot pika na i pa se večer sklene z medleyem užitka ter podob zadnje plošče. Electric Manland pripelje dogajane do velikega finala, odrešitev pa je bila tokrat uspešna zaradi agilnosti, izjemnosti vesoljskih posrednikov, poleg psihogenih substanc, zaradi katerih je glavna protagonistka na cracku, pa je vzdušje doseglo naravni in nehlinjeni klimaks. »Sex, drugs and UFOs!« je geslo, s katerim je življenjski moto kvalitetne in iskrene glasbe preteklosti moderniziran, preživetje glasbe željnih pa zagotovljeno. Prepotena telesa so se lahko izjemni sugestivni moči srčnih izbrancev tega večera le poklonila s plesom in predajanjem vsemu dobremu. Kogar ni bilo, je zamudil nekaj res izjemnega in nadpovprečnega, tisti ki pa smo izlivu čustev osebno prisostvovali, si lahko v anale vpišemo še en res lep koncertni spomin, zaradi katerega je prepuščanjem igri naključij tako krasno! Moveknowledgement so dokazali, da so sposobni premagati in preživeti tudi konec sveta, čas za upokojitev pa je še daleč, saj je v malhi trikov in krasnih čudes še veliko dobrega žmohta! Tu jih lahko primerjam zgolj z nesmrtnim Chuckom Norrisom. Imperativu plesa, gibanja ter evolucije se enostavno ne bo mogoče upreti tudi po trenutku nesojene apokalipse, let na čarobni preprogi izjemnosti pa bo, upam, tudi fantom postregel s kakšnim presenečenjem, ki si ga zaslužijo. Denimo s tem, da upravičeno postanejo eden glavnih glasbenih izvoznih produktov našega kurnika? Vsekakor bi jim to od srca privoščil, saj tovrstne dobre, izjemne in srčne glasbe v svetu vedno primanjkuje, sam pa sem lahko le srečen, da me je v skrivnostni svet čarobnih zvokov, krasnega ritma in božanskega gibanja vpeljala moja lepša, boljša in modrejša polovica, za kar ji bom do smrti hvaležen, kar pa je že zgodba za kdaj drugič ...
na vrh