Kako lepo je, ko se uresničijo lepe stvari, mlado in staro pa je deležno brezkompromisnega razvajanja z bogato bero punka, ki ga kljub bizarno majhnemu odstotku domorodnih odkupovalcev z anarhičnim osvobajanjem prepredenim žanrom množicam ponuja ekipa Gale Hale in predvsem genialno navdihnjeni Andrej Sevšek. Še pred nekaj leti si ne bi upal napovedovati, da bom na istem odru videl stati Bad Religion in nato še NOFX, ker pa so slednji v velezvezdniškem duhu Slovenijo spregledovali kar dolgih 15 let, če se ne motim, je bilo domala neresnično pričakovati, da se bodo Fat Mike in kompanija dejansko vrnili v naš podalpski košček bednega univerzuma, ter nam po treh letih vnovič prinesli malce radosti v z recesijo in brezupom izropana življenja. Čudeži se dogajajo, po treh Punk Rock Holidayih pa se kljub letos le 400 prodanih kartah v Sloveniji nadaljuje doseganje nemogočega, tako je Sevšek z ekipo sklenil v Cvetličarni izpeljati PRH Afterparty oziroma predigro za PRH 1.4, katere glavni gostje so bili NOFX, banket punkoidnega ekscesa pa so dopolnili Grki iz Hollywooda, zasedba Barb Wire Dolls in naša soldateska HC veteranov z vegansko-aktivističnim sporočilom ter jeklenimi ribniškimi jajci, izjemni Golliwog. Izgovorov tokrat ni bilo, pot do ljubljanske Cvetličarne pa domala samoumevna.
Kot prvi so pred že kar solidno napolnjeno dvorano nastopili ribniški anarho punkerski aktivisti Golliwog, ki so mi ostali v lepem spominu že z odra Orto bara, na katerem so na koncertu v okviru Drunk In Public dogodja dokazali, da je tudi v našem svetu dovolj talenta, jeze in upornosti za kvalitetno nekonformistično oponiranje sistemu z nadpovprečno dozo dobro artikulirane jeze in kritičnosti. Samoiniciativni D.I.Y. »fakof« vsem normativom hitoidnosti je masten, glasen in nepolirano surov, Golliwog pa namesto suhe robe publiki ponujajo debelozvočne salve malce robustnega, a prekleto spevnega in všečnega HC-ja. V lepem spominu mi je že iz Orta ostala predvsem seksipilna vokalistka in kitaristka Saša, za redčenje feromonskega opoja pa skrbijo trije pravi dedci – basist Matej, kitarist Vid in udarni bobnar Rok, po žal zamujenem uvodnem delu koncerta pa so ribniški antiglobalistični manifest ter barve prave punkerske zabave, serotoninski nivoji pa se poravnajo z ultra hitro melodiko skladbe Serotonin Fix, ki, kratko, udarno in jedrnato, spolzi v izjemno jasni »NE!« vsem korporativnim sranjem s skladbo Corporate Puppet. Golliwog imajo nadpovprečni energični nivo, dobra odrska kemija pa je malce skvarjena s precej neuravnoteženim zvokom, pri katerem so se malce izgubljali vokali, basa pa je bilo slišati odločno premalo, a se kljub temu ni bilo možno odpovedati poganju in podleganju dobro kalibriranemu netenju strasti z ravno prav naelektreno provokativnostjo per excellance! Barve izjemnega albuma Plague Allegiance dodobra brani sladkozvočnega galopa skladbe Solitary Confinement. Golliwog na trenutke zazvenijo kot popolna mešanica starodobnih NOFX z dodatki pro-politične zaveze nekonformizmu ter nepokornosti zahteve po novem svetovnem redu dominatorjev, slišano pa, kljub podobnosti, neti strasti na prav začinjen način. Make My Day dokaže, da je možno v skopo odmerjenem času iz sebe izcediti veliko osebne filozofije, s prepotenimi čeli in telesi pa so daritev izjemnosti z odra s pododrskim plesom lepo nagradili tudi zvesti spremljevalci z vseh koncev naše majhne domovine. Med množico ljudi z NOFX majicami je bilo videti tudi nosilce bolj udarnih in bolj pravovernih HC zasedb, med prepotenimi pričeskami pa je izstopalo tudi nekaj lepo negovanih mohawk cirkularjev, prav vsi prisotni pa so lepo podlegali ribniškim ogrevalcem src in duš. Termofor večera so tokrat udarni bliskoviti napadi ritma in melodike, pri kateri se popolnoma izkažejo prav vsi člani zasedbe, namerno razštelani posamični momenti pa so tukaj postavljeni zato, da vas s suspenzom prikujejo na betonska tla, prizemljijo, nalijejo čistega vina ter predramijo iz vaše vsesvetne zasanjanosti ter apatije. Saša si Matejem izmenja na vsake toliko kak dovtip, drugače pa se časa ne krade z brezveznimi nakladanji in govorancami. Ste pripravljeni umreti za politike in kolovodje novega svetovnega reda zasužnjevanja? Prav o sistemu slednjega govori skladba Factory Of Neo-Con Stomping Boots, s katero servirajo Golliwog niti malo servilno morje razlogov za zamišljanje in poglabljanje v samo esenco naše prazne eksistence, ob vsem skupaj pa se da na vse skupaj še plesati! More Than Meets D.I.Y. je bil plošček prvinske esence, kateri se lahko upravičeno klanjate tudi dandanes, v minuti in pol pa Optimus Prime natrese vse elemente kvalitetne melo-core zabave, ker pa so z opojnimi substancami prepojeni ljudje bolj vodljivi, je Planet Xanax spektralna dopolnitev večera s salvami eskapistične lirike ter parolami proč od tega sveta v višje sfere zavesti. Nič kaj ljubezensko nežni Lovers pa se zaključi z brutalno udarnim razodetjem skladbe Tomorrow When I Wake Up There Will Be A Brand New Happy Life For Me, ki obeta svetlobo, upanje, obenem pa poziva k akciji, ukrepanju in trudu.
Golliwog so svojo nalogo ledolomilcev vzdušja ta večer izjemno dobro izpolnili, prepoteni, željni nadaljevanja in novih presenečenj pa smo številni čakali na prihod Grkov, ki so odšli svoje sanje po uspehu iz recesijsko sesute Grčije iskati v »krasni novi svet« Hollywooda. Kritiki skupino Barb Wire Dolls opisujejo kot eksplozivne, prvinske, grungoidno punkerske, v vsakem oziru pa skupina privleče pozornost tudi zavoljo dejstva, da so ti Krečani vse prej kot običajen glasbeni trojec. Isis Queen je seksipilna vokalistka z izjemno karizmo, gologlavi in v usnjene hlače oblečeni kitarist Pyn Doll pa kot glavni tekstopisec in avtor glasbe vodi pot skupine že od leta 2008 suvereno dalje, hrbtenico zvoka in samonikle zavezanosti revoltu s starikavimi koreninami pa lepo dopolnjuje tudi bobnar Krash Doll. Estrogensko nadaljevanje večera se začne tako, da desno stran odra okupira vidno napeti Pyn Doll, pred Krash Dollove bobne na tla sede svetlolasa Isis Queen in s srepimi pogledi prebada prve bojne linije, v katerih so se zbrali zvedavi maldinci in mladinke. Destroyer Boy potrdi govorice, da je v udarnih valovih zasedbe veliko Nirvaninega mojota, križanega z Dead Kennedys okraski, antiglobalistični pop pa s srčnim street punk duhom izpeva zgodbo o političnem vrenju, zlomu financ in upov, Isis Queen pa s svojo starodobno punk opravo punk div premerja statične vrste nerazumljivo umirjenih in do starih napevov očitno kritičnih obiskovalcev. Isis jim zato posveti Misfitsom podobno skladbo Walking Dead. Invazivna kombinacija distorzirane kitare, ki jo dodobra kroti še vedno napeti Pyn se s pevkinim predirnim glasom lepo prepleta, v tripletu eksplozivne Jello Biafra ostrine orje konstantno in dobro brušeno, ekscesivna mešanica seksualnosti, nasilja in melodike sedemdesetih oziroma pravovernega prvega vala punka pa daje vedeti, da punk ni nikoli umrl. Vsaj ne popolnoma, je pa prevzel drugačne zvočne forme, del katere je bila ena najpomembnejših inkarnacij prav v grungeu. Isis stopa s svojo ženstveno lepoto in surovim glasom po stopinjah Debbie Harry, Joan Jett in Nene Hagen. Da si zaslužimo več, kot imamo in da ni čas za postajanje in mirovanje nas Isis opomni z dejstvom, da smo po izhodu iz Jugoslavije ter prostovoljnim vstopom v EU sebe samovoljno potopili domala do dna temačnih tolmunov krize, folku pa se za kaj takega očitno kratko malo jebe, če smo lahko malce neposredni in brez dlak na jeziku. World On Fire je morda res precej rustikalen, si pa za tarčo jemlje vse postulate sveta, ki seje brezup. Socialna nota vre iz seksi frontmanke čez vse pore, kljub navidez dodelani odrski pozi pa je v nastopu zasedbe čutiti več naravnosti in vere v to, kar počnejo, kot v marsičem bolj galantno nastavljenem ter bolj všečnem množicam. Barb Wire Dolls so eksplozivna mešanica izjemne kritike, s spletom glasbe, ki negira vse novotarije, prisega pa na izročilo Black Flagov, The Circle Jerksov, Ramonesov, Dead Kennedysov, Vibratorsov ter razvpitih Sex Pistolsov, pa si trojec niti ne želi ugajati množicam. Wild Child Diamonds na tokrat bolj ženstven način v spomin prikliče umazani rock skupine Nashville Pussy, I Wanna Know pa se z bolj plesnim podtonom ne uspe popolnoma vtkati v misli in počutje. Verjetno zaradi lažne naivnosti, ki pod površjem, verjamem, skriva še kaj bolj sočnega in polnega od obračuna z egotripi in ego manijaki. Skladba Your Escape povrne počutje vnovič na bolj punkoidne tire, Isis pa z dobro domišljenimi sprehodi z leve na desno poskuša malce dvigniti pospano statiko ljubljanske publike, a žal street punk s primesmi grungea tokrat ni popolnoma pravi recept za aktiviranje množic. Devil's Full Moon prinese v set malce stonerskega duha, ki ga na punk koncertu nisem pričakoval, suspenz bolj utišanih Pynovih kitar pa pelje drugo etapo koncerta počasi k koncu, piko na i nastopu pa Isis Queen sklene z doživetim posvetilom publiki, ki je zasedbo tokrat, verjamem, razočarala. »Ne pozabite biti boj zase. Slovenija, zdrami se. Ta pesem je za vas. Revolution!«. Revolution zveni kot zgodnja Nirvana – preprosto, udarno in brez leporečenja, prav čutiti pa je duha Stevea Albinija, ki je svoj pečat odtisnil na plošči SLIT, s katero so BWD zaznamovali svoje leto 2013. Ljubljana tokrat morebiti res ni osvojena, a si fanta in dekle za iskreni, pa čeprav ne popolnoma čuteni in doumljeni nastop, zaslužijo vse pohvale. Upam le, da jih tokratni hladni tuš postane slovenske publike ne bo odvrnil še od kakšne vrnitve v naše loge.
Nato pa sledi mace daljša pavza, med katero roadieji poleg ojačevalcev, kitar in mikrofonov, pripravijo dodatne elemente za popolno uglasitev glavnih zvezd na vzdušje Ljubljane, poleg akohola na odru pa, verjamem, ni manjkalo tudi kaj manj legalnega v zaodrju samem. NOFX ali veliki NE vsem bivšim so definitivno na tem, da pretresejo Slovenijo, do zadnjega kotička nabita Cvetličarna pa je v brezzračju in z znojem prepojenem avditoriju čakala na prihod skupine, ki že zadnjih 30 let seje med množice melodične salve HC-ja nabitega s cinizmom in humorjem, med tono kvalitetne glasbe pa se v repertoarju kalifornijskih provokatorjev ter nonšalantnih zajebantov najde tako punk, kot tudi kaj manj ortodoksnega. Smeha torej ne bo manjkalo, ko pa na oder ob spremljavi raggae tonov primajejo debelušni in dobrovoljna kitarista El Hefe ter Eric Melvin, ko za bobne sede Erik Sandin, kot zadnji pa se mimo tisočerih rok na oder prikolovrati tokrat z modrim mohawkom ozaljšani Fat Mike, ki pred samim štartom v množico vrže svojo zapestnico, se zabava le začne. Koncertno veselico leta začne z opozorilom: »What you'll believe to expirience as one of if not the best show of your lives I'll consider at best as for mediocre!« kar pa ni nikakor obet brezvezja, saj so NOFX v treh decenijah obstoja dokazali, da je zgolj perfekcija dovolj dobra zanje. 11 albumov, ki so sledili liberalni animaciji albuma Liberal Animation priča o tem do zadnjega akorda, tokrat pa možje zaorjejo ledino s super hitom albuma Pump Up The Valuum, med prvim akordom pa v Mikea prileti projektil piva, kateremu se tokrat očitno dobrovoljni zabavljač le nasmehne in žge popolno izvedbo skladbe o prehistoričnih prahistoričnih ostankih preteklosti, obenem pa postavlja prvi spomenik zasedbi, ki kljub slavi ostaja zvesta zgolj sama sebi. Dinosaurs Will Die je bil krasna uvertura v večer, kateri je sledila sarkastično zajedljiva opazka glavnega grla zasedbe na rovaš pričesk in oblačil, dodobra nagnetena množica pa je zaplesala nadalje divji ples užitka ter podrejenosti kratkometražni huronski ob kratko odmerjeni minutaži skladbe Murder The Government, starodobno obdobje dominacije skatea, punka in alkoholizirane zabave pa z Bobom, skladbo z albuma White Trash, Two Heebs And A Bean s stilom in doslednostjo v spomin prikliče vsak akord izjemno razpoložene četverice. Proti odru se počasi valijo prvi valovi crowd surferjev, ki pa jih mišičavi varnostniki dosledno odbijajo in preusmerjajo. Da so ženski vaginalni sokovi krasni za gladkejši vrat pred skladbo Quart In Session na mladi par, pri katerem je ustrežljivemu fantu za vratom sedela brhka deklina v krilcu, naslovi brezkompromisni Mike, srkne malce hlapljive visokooktanske mešanice iz svojega kozarca na stojalu mikrofona in šov se nadaljuje. Eric Melvin in El Hefe ugašeno furata depilacijski tok dalje, s prvo skladbo z novega albuma, poimenovanega Self Entitled, 72 Hookers pa se dokaže, da so tudi novejši materiali vitalni in zmožni globinske penetracije v center srca. Kljub vsemu je epicenter ugodja potrebno iskati v preteklih dosežkih, saj novih stvaritev še ni bilo možno popolnoma užiti. Dejstvo, da bi bilo na svetu več miru, če bi ljudje več kavsali in manj streljali ter rožljali z orožjem, je maskirano z dobro mero humornih dovtipov. Punk In Drublic ostaja seveda bolj absolviran teren, Seing Double In Triple Rock pa s salvami ultra dovršenih rifov in ritmiko popolnoma vzvalovi sleherni kotiček Cvetličarne. Alkohol je tekel v potokih, skladbe o alkoholu pa so pospremljene z dobrovoljnim in prostovoljnim podrejanjem klicu večne žeje, z albuma I Heard They Suck Live pa bolj raggae ritmiko v spomin prikliče predelava izjemnih Rancid z njihovo skladbo Radio. Z asociacijo na Boba Marleya in Wailerse se ples nadaljuje nepričakovano dalje. Kaos in razdejanje, ki ga povzroči krasna izvedba na repertoarju domala nepogrešljive skladbe Linoleum, hita z izjemnega albuma Punk In Drublic, nakar sledi malce črnega humorja izpod peresa oziroma stkanega z alkoholiziranim umom nekdaj debelušnega frontmana.
S ciničnim prepričanjem, da so boljši od vseh, si Mike za tarčo posmeha vzame invalidnega fana na vozičku, ki mu čudež poskočnosti obeta kar z odmerkom svojega v zaodrju shranjenega kokaina, po kratkem intermezzu pa si vzame čas za obračun s prokreacijo v skladbi Fuck The Kids, z albuma Coaster pa penetrira prepričljiva izvedba skladbe Quitter, nakar sledi hommage Ljubjani z novim besedilom skladbi What Now Herb? Tokrat je Ljubiana (Herojuana), ki se rima z marihuano ravno pravšnja za obujanje kadilskih sentimentov ljubiteljev zelenja, NOFX pa si z gromkim aplavzom prislužijo še novih nekaj skalpov več vsaj kar se domorodno mladino tiče. Manj navdušeni so bili obiskovalci koncerta s hrvaške strani meje, saj je bil tokrat domnevno »drugi najboljši koncert evropske turneje« tokrat prav ljubljanski, Zagreb pa je baje »suckal« ... Kljub vsemu zamer ni bilo, vzdušje pa nič kaj skaljeno. Da je upornost ključ do uspeha in da je dejstvo, da če cel večer za vratom nosiš svojo srčno izbranko, si njen »bijač«, mlademu paru, ki je očitno pade v njegovo pijano oko, vnovič nameni nepoboljšljivi Mike, obenem pa pred izvrstno novo skladbo I Believe In Goddess prizna, da je tudi sam pokoren škornju svoje domine. Wolves In Wolves Clothing je izgovor, da so fantje že kar pošteno naklani, skladba 60 % pa s punkoidnim countryjem pove, kar je popolna resnica: »I don't care how bad I fuck up / I care about how fucked up I get / I'm not your clown / I'm your dealer / And I'm holding three bindles of bullshit / And you're buyin' them 'cause you are addicted / To the pure and totally uncut.« Tokrat je sicer lesk bolj zlat in krasen, okopani v znoju in skoraj popolni potešitvi pa dočakamo tudi meni najljubši komad večera – skladbo Eat The Meek. »Why must we stay where we don't belong?« Prekleto res – zakaj? In v introspekciji med moshanjem se na komolce nepovabljeno lepijo čeljusti in rebra vsiljivih uživačev, ki se za vaš osebni prostor niso in ne bodo ozirali. Krasni splet teles in enega samega uživaškega duha v popolnem vakuumu predčasno prekinejo prav NOFX, ki si nato vzamejo petminutno pavzo, po salvah žvižgov in krikov pa se vrnejo na oder. »Organizatorji so zagrozili, da nas ne bodo izplačali, če ne bomo še kaj zaigrali za vas. Mater! Huje kot v San Franciscu!« poskuša navidezno nejevoljo nad nastopanjem izraziti enfant terribe zasedbe, tolikokrat omenjeni attention whore Fat Mike, ki pa je vsaj gledljiv in poslušljiv! Svojo antibushistično salvo politično aktivirane nejevolje izpojeta nato Mattersville, do Amerike kritični Franco Un-American krona pa ga skladba We Called It America. Finale je bil v znamenju zadnjih atomov energičnosti, telesa pa so se valila proti ogradah in varnostnikih, ki so kot jez iz mišic in brutalnosti poskušali ubraniti neosvojljivost odra, parim pa se je vseeno uspelo prebiti do odra. Stickin' In My Eye, spevni hitič albuma White Trash, Two Heebs And A Bean pa nadaljuje z Valiumom navdihnjeni Bottles To The Ground, po hrupno pozdravljenem punko-drubličnem The Brews pa je nastopil veliki finale s skladbo Kill All The White Man, zadnji pozdrav in »fakof« publiki, nato pa se NOFX poslovijo od Ljubljane.
Pa ne za vedno, upam, saj nepotešenih ta večer ni bilo. Zadovoljstvo popolnoma nasmejanih in alkoholiziranih opitih mladih umov je bilo popolno, NOFX pa so potrdili svoj primat nosilcev plamenice najboljše punk zabave, ki ji ne more parirati nihče. Kljub vsem hvalospevom kalifornijskim zvezdnikom pa ne bi pozabil niti na naše evropske bisere. Kot vezni člen so se vsaj v mojih očeh kvalitetno odrezali tudi Barb Wire Dolls, domorodni asi vznemirljive HC melodike, izvrstni Golliwog pa so zanetili v mojem srcu še večji in močnejši plamen ljubezni do tega ribniškega benda. Hlinjenih emocij ta izjemna uvertura v nov obet punkoidnih počitnic (ali pa dokončno slovo od letošnjih) ni dovoljevala v nobenem oziru, torej. Kogar torej tokrat v Cvetličarni ni bilo, naj si to za uh zapiše sam. Tudi če bi sicer prišel, ni garancije, da bi se v do konca nabiti dvorani zanj našlo prostora, sam pa sem ob tako masovnem in dobro obiskanem koncertu željan tudi kakšne reprize v bodoče. Pa ne zgolj takrat, ko na odru stojijo zvezdniki iz prve lige. Malce več strasti, vznesenosti in podpore si zaslužijo tudi kvalitetni garači, na katere doslej morebiti še niste pomislili, vam pa z veseljem v ušesa nalijejo malce več svežine, elana in strasti kot tistih par, ki se po zlatu, hvalah in uspehih pred rutino in dolgočasjem bori manj zavzeto, saj je s polno ritjo vedno enostavneje srati kot na tešče. Po tem, kako so bile sprejete nove stvari in kako stare z NOFX repertoarja je potrebno vsaj tiho prišepniti: »Na starih lovorikah se ne da večno udobno ležati,« obenem pa je res tudi, da veterani s 30-letnim stažem dokazovanja več ne potrebujejo. So franšiza, ki se trži sama zase, po koncertu, ki je bil po mojem mnenju še boljši od obiska prvih punk počitnic pred parimi leti, pa obenem upam, da se izkušnja še kdaj ponovi, saj dobrega ni nikoli preveč, kajneda?
na vrh