Reprize ugodij so redke, tako kot pa nas nekaj zadane prvič, ni nujno, da nas enako kvalitetno obrne drugič ali tretjič, izjemoma četrtič, je pa res, da ko ti nekaj priraste k srcu, ostane tam tudi po kakšnem kiksu in za ostre kritike ali špartanske praktike stvari, zaradi katere je potrebno nekoga križati ali klicati na odgovornost. V glasbi kaj takega nima kaj iskati in povedal bi, da se take stvari dogajajo tudi najboljšim, tokrat pa se bodo nekatere tovrstne stvari in grenčice prikradle tudi v petkovo retrospektivo dogodkov, ki so se odvijali na odrskih deskah, žrtve katerih pa so bili glavni nastopajoči – ribniška zasedba Golliwog, poleg njih pa so oder preizkušali še Project One ter Gužva u bajti (G.U.B.). Tokrat ne govorim o presežku presežkov, lahko pa govorim o trenutku streznitve, ki lahko dogodek, kot je koncert pomenljivo poimenovan Drunk In Public obrnem vprid tistemu, kar naj bi pri glasbi pomenilo nekaj najbolj bistvenega – mislim na koherentnost, transparentnost, srčnost in vse tisto, zaradi česar glasbo ljubimo, spoštujemo in upamo na njeno fenomenološko udejstvovanje v določeni koordinati prostora in časa. Pustimo filozofiranje ob strani in preidimo na dejstva.
V postanem zraku novembrskega dušečega objema smoga ni bilo pred Ortom, kjer se je že okoli devete ure nabrala konkretna gruča ljudi, že(l)jnih dobre punkerske godbe, čutiti nič drugega kot optimizem in veselje. Punk doživlja v zadnjem času dobesedno preprorod, po dolgem času pa lahko na pobudo izjemnih vizionarjev ter ljubiteljev konkretne godbe, fantov in dušnih bratov kolektiva Dirty Skunks, Mateja in Črta, v živo vidite tudi tiste obraze, ki ste jih 10, 15 ali 20 let nazaj morda zamudili. Punk je s svojo kritično platjo v časih recesije in krize več kot dobrodošla sprostitev, miselni ventil za v dušo nagnetena občutja, včasih pa obenem tudi paše dat možgane na off, popiti kakšno pivo ter ob sugestivni kombinacije ostrine, hitrosti ter prvinske melodike lahko ob slišanem tudi zaplešete trenutku primerni pogo ples.
Okupacijo odra Orta, pred prihodom zvezd večera pa je na jesenskem opijanjnaju v javnosti sledilo še malce truda in muke. Kot prvi so pod oder klicali možje z ljubljansko-ribniškim glasbenim korenjem, člani zasedb Not Looking Pretty (N.L.P.), Aktivna porpaganda in Golliwog, ki sliši na ime Project One. Pričakujete, čeprav benda po imenu ne poznate, ultra hitri punk-rock, za katerega fantje pravijo, da kaj takega niste slišali od Simone Weiss dalje, »Das Hardkoa mit ein bisschen TuliLuli« pa je dodobra zintrigiral mojo radovednost in fantom sem ob njihovem drugem skupnem koncertu pod imenom Project 1 z veseljem izrekel podporo pod odrom. Skupino sestavljajo zabavni kerlci, ki so s kalipunkom rasli od malega, basist in glavno grlo zasedbe Žiga Eržen, kitarski dvojec Vida Trdana in Jakoba Ivanetiča ter Jernej Premru za bobni, vsi skupaj na ultra pozitivnem pogonu srčnega špirita pa dokažejo, da melodike pri fantih ne manjka. Punkoidno ostri HC na kalifornijski osnovi kombinira udarne salve ravno prav surovih kitar, po instrumentalnem uvodu skladbe Metalac pa fantje postrežejo še malce razglašenega speva glasilk, ki vnese v koncept še malce več pristnega občutja svežine in vonja po garaži, kjer se rojeva prava glasba. Stari punkerski mački s kratko dobo skupnega ustvarjanja servirajo Dark Dildo brez predigre globoko v abdominalni predel publike. Kitare in bas zvenijo kompaktno, bobni trdni in suvereni, me pa Žigov vokal kljub trudu in vloženi energiji s togo angleško izgovorjavo ter razglašenim iskanjem prave intonacije na odru ne prepriča. V maniri Fat Mikea (iz začetka kariere) zvenijo Project One bolj kot NOFX v obdobju Liberal Animation plate kot pa možje, ki bi servirali Punk In Drublic, Ribbed ali kaj novega, je pa zabave pod površjem dovolj, da se prvemu pododrskemu sproščanju frustracij prepustijo prvi punkerski baletniki. Project One imajo nato na vrsti malce šundra v obliki skladbe Caged Dick, po Time Took pa nastopi trenutek razčlenjevanja glavnega aduta franšize – s skladbo Tuliluli dokažejo, da je tisto malo HC semenja, pognalo korenine, ki vežejo zasedbo v en kompaktni skupek, katerega druži ljubezen do enakih stvari – glasbe (kljub temu, da dečki zase pravijo, da so v glasbo romali zaradi bab, drog in slave, zaenkrat pa se izkaže, da je za slavo prezgodaj, bab pa pod odrom zaenkrat ni bilo preveč, o intoksikaciji pa ne bi vedel povedati nič ...), D.I.Y. logika pa obeta v kratkem celo prvi konkretni posnetek, po katerem se renesansa punkerskih cvetov za stare veterane dejansko vnovič obeta. Menim, da bo vmes potrebno tudi brušenje in predelava grobo sestavljenih struktur, ki jim trenutno manjka tisto nekaj majhnega, zaradi česar bi bili komadi še bolj efektivni, zasedba pa se mora na odru tudi malce bolj sprostiti in pustiti svojim demonom, majhnim Lokijem na plano, da bo fešta še boljša, smeha na ustih pretresene in rahlo okajene publike pa še več. Ostalo je itak brez veze in nepomembno, kot tudi imena komadov, ki so spolzela v podkožje ter nakazali na pravi glasbeni potencial zasedbe, s poudarkom na tem, da se mora razjasniti v kolektivu tudi ali bodo iskali še enega člana za mikrofonom ali pa bo Žiga začel malce pogosteje opevati svoj glas. S to rahlo kritiko mislim zgolj na kvalitativno dobro zasedbe, seveda.
Po kratki leteči menjavi se odrski elementali zamenjajo, Gužva u Bajt (G.u.B.) pa s svojo vizijo ljubljanskega street punka ponudijo trohico svoje dekadentne narave in alternativo modnim pussy punkerjem kot tudi alternativo političnim aktivistom. Dead Kennedys biafrovska doktrina anarho punkerske nepokornosti je videna, čutena in slišana, seveda pa je med stremeni čutiti še nekaj več tistega pouličnega revolta, ki žene na barikade v bran lastni integriteti. Četverec s starodobnim in staromodnim punk krmarjem sestavljajo izvrstni in suvereni Vladimir na basu in kitari, ki ga v ozadju z zajebano močjo in neusmiljenostjo spremlja ravno prav podkrepljeni Tulio, brez Ferenca »Kenjaca« in Kosma na kitarah pa bi bil G.u.B. rušilec brez prepotrebnega eksploziva. G.u.B. doslej še nisem uspel konzumirati, je pa dejstvo, da so fantje vse prej kot klišejski modni dodatek slovenski podtalni sceni. Bližje so temu, da je bil punk vedno visoko dvignjen sredinec proti vsem normam, poštirkanosti in konvencijam, po udarnih skladbah, kot so Narkoman, premešana izštevanka 1243, Debelolična gospodična, pa tudi Ismeta je punk pa lahko priznam le, da so pravi kalibri, ki ne božajo z rokavičkami po ličkih, ampak ga derejo brez oziranja na jutri, ki ga morda nekoč nikoli ne bo. Jebeno res je, da smo Prokleti brez sreče in da je čas za revolt ter revolucijo, je pa res, da po bolj kot po Clashih raje po ljubljani dehteči White Riot kaže na to, da bo publika z vstajo še nekaj časa počakala, kljub temu da je bil feeling pod odrom v sozvočju s poimenovanjem koncerta ...
Najboljše vedno pride na koncu in priznam, da sem sam proti Ortu ril prav zavoljo ribniških udarnih aktivistov pravičnosti, veganstva ter nenasilja nad svetom, ki si ga jemljemo za svojega brez podpisane listine o upravičenosti tovrstnih dejanj. Golliwog sem to leto slišal in čutil že trikrat, vsakič pa so me pozitivn pretresli, napolnili z optimizmom in srečo ter željo po dopolnitvah in nadgradnjah. Melodični HC iz podhranjenega in depriviligiranega koščka Slovenije, iz Ribnice, ima jajca in vsebino, po zadnji plošči Plague Allegiance, ki je še presegla meridialne zasnove albumov More Than Meets D.I.Y. in, pri slednjem bom moral verjeti na besedo, ker ploščka enostavno ne morete več dobiti nikjer, Gandhi Fans Against Gun Defence. Novi svetovni red je na tapeti in fakof vsem izmom, nepravičnostim in razdeljevanju človeštva na naše in druge, je toliko bolj na mestu. Revolucijo so Golliwog poleg glasbe začeli tudi na krožnikih, sam pa vegansko iniciativo spoštujem toliko bolj, ker lahko dejansko svet spremeniš prav na tisti zaplati porcelana, na kateri nasitite svoje apetite. Tokrat sem se v Orto v podporo Saši, Mateju, Vidu in Boogieju spravil zato, ker cenim intelekt, dobre ljudi in predvsem dobro glasbo, katero Golliwog na svoj udarni način servirajo že dolgih 15 let. Ta večer pa je bilo v zraku čutiti nekaj posebnega. Tokrat malce premetani spored iz marca letos Golliwog začnejo s skladbo My Philosophy s prejšnje plošče. Udarna moč D.I.Y. stampeda konkretnih kitar je tu, Vid in Saša, Matej in ultra hitri Boogie (na trenutke celo tako zelo, da je pospeševal že tako hitre komade v izvirniku) za bobni pa zaorjejo na polno v ledino, melodični udar kalipunkerske ostrine pa je tokrat malce zapacan, ker se Saša v monitorju ne sliši najbolj, kar pa falange ljubiteljev Golliwog ritmike ne ustavi. Čas za nadaljevanje s Places You Have Never Seen, a tehnični škrat rahlo nagaja tudi vnaprej. Golliwog se postavijo v bran svojim normativom kvalitete z vnovičnim uglaševanjem kitar ter vnovično uravnotežitvijo zvoka v monitorju, na odru pa sam zaznam rahlo nesproščenost, tenzijo, nekaj takega, kar poprej med četvercem nisem čutil nikoli. Zavoljo tega postanejo standardi užitka Mask Of Sanity in Antiheroes, izjemni Solitary Confinement, pa Xanax in Optimus Prime manj bleščavi in svetleči kot poprej, v srcu pa čutim, da to ni bilo niti v načrtu niti v repertoarju zasedbe, ki je dajala vse od sebe, a dviga na tisti dobro znani plato užitka in osebne sonične nirvane nekako ni moglo biti zaradi sedaj nepomembnih faktorjev. Narod v Ortu je bil vseeno deležen dobre solidne godbe, kjer pa je nekako motil sprostitev komunikacijski šum na odru, tistih pol tona razlike med levim in desnim zvočnikom, tistih par samokritičnih pogledov med člani zasedbe, ki s serviranim in ponujenim setom niso bili zadovoljni od prvega hipa dalje, pri koncu pa je mojo padel tako zelo, da je Vid vidno razburjen predčasno ter zrevoltiran s skrhano zvočno podobo zasedbe zapustil oder, po klicih publike po podaljšku pa se na oder ne vrne, tako Matej, Saša in Rok sami oddrgnejo približno verzijo komada Sixpack, Linoleum in Cause pa Ljubljana tokrat ne sliši. Oder se sprazni, možje in dama gredo v zaodrje in po videnem in slišanem po krivem začne postavljati v ospredje pred zid za streljanje same sebe.
Očitkov izrečenih na račun kvalitete je bilo več slišati med samimi člani benda, kar je, če je človek zaprisežen varovanju kvalitete, nekaj potrebnega, publika pa je bila s šovom opitosti in punkerske ostrine zadovoljna in zadovoljena. Optimalnega tona koncert ni ponudil, to je res, bilo pa bi nesmiselno, da se po 15 letih zavoljo ene izgubljene bitke prekine delovanje, razpusti vrste in se prepusti malodušju. Golliwog so in bodo zasedba, ki daje na prvo mesto poštenje do samih sebe in publike pod odrom, zato se popolnoma zavedam, da en spodrsljaj ne predstavlja faktorja za izračun verjetnosti podobne ponovitve v prihodnje. Ena izgubljena bitka, dragi moji, ne pomeni izgubljene vojne, kljub morda malce napeti igri živcev, maliganov in utrujenosti ter za kratek čas izgubljenem notranjem kompasu pa lahko, v tolažbo vsem, rečem, da vam trenutka slabosti ni očital nihče in vam ga tudi ne bo, saj je del tega, da imaš nekoga rad (kot tudi da imaš rad njegovo ustvarjanje) tudi odpuščanje, da ni vedno vse tako popolno, kot bi po sanjskem scenariju morda moralo biti. Za vsakim dežjem posije sonce, tokratni koncert pa bo, verjamem, zamenjalo boljše občutje ob naslednji ponovitvi, ki bo občutek grenkobe za vekomaj spralo v brezna pozabe, je pa prav, da se na majhnih napakah učimo in naučimo tisto, zaradi česar hegeljanske recepture, po kateri je stvar, ko se stvar prvič pripeti kot tragedija, drugič pa farsa, nekaj, česar z Golliwog ne bomo nikoli in nikdar povezovali v istem stavku.
na vrh