Šesti večer zgodovinsko-socialnega razvrata, ki bo za vedno spremenil rockerski svet, je potekal v znamenju treh raznolikih pogledov na zapuščino te kitarsko-falično orientirane umetniške zvrsti. Pivski hlapi in znoj so začinili napeto ozračje rokoborskega boja do smrti. Na odru je bila pripravljena kletka za spopad najvišje kategorije. Dovoljena je bila uporaba vseh glasbenih sredstev - metanje glasbenih vilic, vlečenje za lase, davljenje s strunami - skratka, vse za zmago in krvavo priborjeno snemanje prvega albuma.
Na oder so prvi stopili Come Taste the Band, ki so se rockersko vzgajali že v svojih bivših zasedbah (med drugim tudi Lady's First in Lene Kosti). Napetost v ozračju je bila očitna, saj imajo možje kakovostno zaledje, ki ga ne gre zanemariti. Možje nedvomno znajo udrihati po strunah in po živalskih kožah sumljivega izvora, a z imeni, kot jih premorejo, bi človek le pričakoval nekaj bolj dodelanega. Na trenutke sicer res pritisnejo na plin in nam pokažejo iz kakšnega testa so, vendar pa je njihova v glavnem blues rockeska godba vse preveč predvidljiva in nedodelana. Ritem linija je zelo čvrsta, to sploh ni težava. Težava je v kitari, ki se je ne spusti z vajeti. Vidi se, da kitarist dobro obvlada svojo obrt in občasno nam celo privošči nekaj bolj dodelanih in svobodnih solističnih izhodov, vendar so ti praviloma prekratki in ti ne pustijo uživati v podaljšanih momentih ekstaze. Osnova je sicer tu - blues rock, ki je občasno nadgrajen s funkom. Tudi zamisli so dobre, zadevo je potrebno le še nekoliko izpiliti, vendar pa je skupina še na začetku svoje nove poti in ni se bati za njihov napredek.
Če smo sprva na delu videli že bolj izkušene "profesionalce", pa je sledila doza mladostniške energije. Na oder so tako stopili Chill Out, ki so s svojim entuziazmom prebudili do tedaj dokaj hladno publiko. Chill Out prikažejo veliko simpatij tako za trše veje rockerske godbe (tudi metala) kot tudi za bolj mehkejše sfere. Morda so odstopanja med metalskimi ambicijami in soft rockerskimi impulzi prevelika, to pa ne pomeni, da fantje ne zmorejo obojega. Le zdi se, kot da se ne morejo odločiti, kaj točno si želijo. V enem trenutku se posvečajo heavy metalskim kanonadam, že takoj v drugem pa smo lahko priča preveč lahkotni baladi, ki v takšnem zaporedju nima želenega učinka. V svoji usmeritvi se morajo bolj razjasniti ali pa svoj izbor še dodatno razširiti. Potenciala gotovo ne manjka. Dve kitari, kjer včasih ena odmeva misli druge, sta glavno orožje in posledično jim trši deli gotovo najbolje ustrezajo. Je pa vsekakor zanimivo, da ne pozabljajo tudi na bolj razvejane segmente, ki bi jim celo lahko rekli progresivni. Torej, fantje veliko obetajo, a imajo pred sabo še dolgo pot. Na odru se čuti negotovost, vokal bo potrebno še dodelati, vse ostalo pa se zdi na mestu.
Še eni zagovorniki bolj železarskih melodij, Chicksy Dicks so se pred svojim nastopom kar lepo načakali, a čas so si kratili z zbiranjem steklovine - vsekakor spoštovanja vredna dejavnost. Njihovemu zvoku bi si drznil reči umazan in surov, skoraj preveč, saj se nizkih tonov pri kitari skoraj ni slišalo, kar pa je vsaj zame predstavljalo del čara. Dosti v ospredje je potisnjen bas, ki rožlja kot ranjen kit - jezno, a obenem mamljivo. Tudi bobnar je prispeval k tej težko opredeljivi dinamični igri in z basistom sta tvorila neuničljivo navezo. Od vseh nastopajočih je njihov "frontman" pokazal največ karakterja, tako glasovno kot tudi v smislu komunikacije z občinstvom. Na odru je kraljeval in pokazal veliko mero samozavesti, ki pa je lahko bila posledica tudi kakšnih eksternih virov. Bližnje srečanje s Chicksy Dicks je tudi občinstvo (navidezno) najbolje sprejelo, saj je že znano, da v Postojni prevladujejo pristaši bolj metalsko obarvanih viž.
Dejansko so vsi udeleženci pokazali svoje adute in kakovosti. Come Taste the Band so prednjačili s svojimi mišičastimi nogami, Chill Out z deškimi grivami, Chicksy Dicks pa z najbolj razvitimi pektoralnimi mišicami. Glasbeno so Come Taste the Band najbolj prepričljivo obvladovali oder, Chill Out so strumno dokazovali svojo mladostniško energijo, medtem ko so Chicksy Dicks najbolj blesteli v kategoriji predrznosti in odrske pristnosti. Tročlanska nepristranska žirija se je odločila, da se ne more odločiti in tako je ljudstvo moralo breme odločitve spet prevzeti na svoja pleča. Klani so se posvetovali in zbirali donacije, največ pa so prispevali privrženci Chill Out, ki so zmago ukradli v sodnikovem podaljšku.
Fotografije: Urban Bolta
na vrh