Kaj še reči o nekomu kot je Tomaž Domicelj? Mislim, da se kar sam dobro opiše prek svoje glasbe in humorja, zato ni potrebno meni razglabljati o njegovem pomenu in njegovih dosežkih. Človek, ki lahko več kot štirideset let ostane na sceni, ohrani humor in do neke mere tudi skromnost, si vsekakor zasluži pozornost in spoštovanje. Koncert v studiu 14 RTV Slovenije je Tomaž organiziral, da bi skupaj s svojimi znanci, kolegi in poslušalci praznoval svoj šestdeseti rojstni dan.
Posebno noč je povezoval Dragan Bulič, ki pozna praktično vse velike (beri znane) slovenske glasbenike. Bilo je nekoliko nerodno, ko je kar nekajkrat v zvezi s Tomažom imel napačne podatke. Človek bi mislil, da nekdo njegovega kalibra in renomeja ne bi delal takšnih napak in bi se bolje pripravil na koncert. A je vse skupaj vseeno izpadlo smešno, ker sta Dragan in Tomaž dobra prijatelja in ga je Tomaž vztrajno popravljal. Lahko bi se reklo tudi, da je vse skupaj izpadlo tudi bolj spontano in ne toliko naučeno. Ko gospod Bulič ni zastavljal vprašanj, smo bila pa priča izjemnemu nastopaštvu Domicelja, ki s svojim pikrim humorjem vedno poskrbi za dobro voljo.
V svoj nastop je Tomaž vključil glasbo iz vse svoje kariere, od začetkov iz leta 1967, vse do novejšega obdobja in samostojne Slovenije. Očitno mu ni prav nič mar ali igra stare ali nove pesmi. Vse so zvenele enako prepričljivo. A nismo slišali le glasbe Tomaža Domicelja. Od časa do časa smo bili priča tudi glasbi, v nastanek katere je bil Domicelj vpleten, a ni bila na nobenem njegovem albumu. Tako smo lahko slišali Jana Plestenjaka, Nedo Ukraden, Alfija Nipiča in še koga. Slavljenec je namreč sodeloval že s toliko glasbeniki, da ni vredno naštevati.
Menim, da je gospod Domicelj nekoliko podcenjen tudi kot kitarist. Od njega morda res ne boste slišali kakšnih hudih solaž ali česa takšnega, zaradi česar bi vam zastal dih, a njegovo igranje je za ta žanr in za glasbo nadpovprečno. Melodije so tekoče, ni nobenih velikih napak. Seveda je njegov najpomembnejši instrument njegov raskav glas, ki ga bolj ali manj pozna že skoraj vsak Slovenec, star ali mlad. Ponavadi razlog zakaj Tomaž komu ni všeč tiči ravno v njegovem glasu, ki ima na nekatere ljudi negativen učinek. Osebno so mi bili posebneži vedno všeč in tako je tudi s Tomažom, vsekakor pa razumem ljudi, ki ne delijo mojega mnenja. Verjetno bi ga v tem smislu lahko primerjal z Bobom Dylanom, čigar vokal je prav tako tema mnogih polemik. A tukaj se podobnosti ne končajo. Podobno kot Dylan, je tudi Domicelj vedno bil znan po svoji ljubezni do orglic, ki so njegov solistični instrument.
Ljudje, ki smo prišli na koncert, nismo uživali le v dobri glasbi. Tomaž je namreč poskrbel, da smo obiskovalci bili deležni tudi nekaterih dobrot. Na voljo so bile tri vrste tort in pa šampanjec. Slavljenec je očitno pomislil na vse. Četudi komu glasba ne bi bila všeč, bi kljub temu bil zadovoljen, saj je dobil jedačo in pijačo in je lahko domov šel s polnim trebuhom.
Šestdeset let Tomaža Domiclja je bil zame nedvomno uspešen dogodek, ki bi si bil zaslužil še nekoliko več pozornosti. A ne glede na to je bilo občinstva kar precej. Dosti jih je ostalo čisto do konca, a to pravim le po trditvah drugih, saj sam nisem zdržal do konca (nekateri smo že v teh letih, ko te spanec hitro premaga). Prav verjetno je, da Tomaž Domicelj še ni povedal vsega in da ga bomo na slovenskih in evropskih prizoriščih lahko gledali še mnogo let. Če bo ohranil vsaj nekaj energije, ki jo ima zdaj, se za to ni bati.
Besedilo: Rok Podgrajšek
Fotografije: Jani Lah
na vrh