Nastop skupine Društvo mrtvih pesnikov DMP na Ortofestu 2009, ki letos praznuje 21. obletnico obstoja, je prišel kot naročen za popestritev velikonočnega ponedeljka, katerega bi morali nujno preživeti v basanju s trdo kuhanimi jajci, šunko v testu in vinom. Da ne bi nabreknil od vsega hudega, sem stisnil rep med noge in jo hitro ucvrl v mrtvilo večera, s kakršnim se lahko pohvali le nočno življenje v Ljubljani. In destinacija, ki te reši zadrege je kot vedno standardni Orto Bar. V letošnjem aprilu že jubilejno deseto leto zapored, kolikor jih je naštel Ortofest, ostaja Orto Bar na tak način gotovo še naprej ena izmed bolj živahnih lokacij glavnega mesta.
Tokrat so se v njem oglasili DMP. Na žalost nekoliko neugodni termin, saj so pristali v povsem praznem prostoru. Komaj med 20 in 30 ljudi. Za rock skupino z bogatimi glasbenimi izkušnjami, nabrano kilometrino, vzponi in padci skozi kariero, s katerimi so zaznamovali slovensko glasbeno prizorišče, prav gotovo neljuba situacija.
Skupina ni imela več časa čakati, da bi se nemara Orto vsaj še kanček bolj napolnil. "Dobrodošli na privatni zabavi!" je prisotne pozdravil Alan Vitezič pevec, kitarist in klaviaturist skupine, s čimer je nedvoumno opisal praznino, ki je globoko zijala pod odrom in možje so se lotili svojega dela.
Fantje so med nastopom predstavljali na debelo svoj novi studijski album "Vojna in mir" (2008). Zelo zrel novi izdelek je predstavil v živo skladbe Naftalin, Sveče, Superheroj, Slana, Kisik in Trampolin, ki jih je družila večja mera poskočnosti in sproščanja rockerske neposrednosti. Recept kratkih, jedrnatih trikov visoke spevnosti, brez kompliciranja in s tekočo rockovsko vožnjo je predstavil trenutni duh skupine, ki se pridno drži svoje tradicionalne sladko melanholične izpovedi, a s pogledom zrelostne nadgradnje, kar zlasti izražajo osebno izpovedni verzi globlje narave, glede na poezijo njihovih starejših albumov. Ob tej priložnosti bi rad izpostavil zlasti mirnejši deli, kot sta Komu stoji in še posebej baladno Kje (z Alanom na klaviaturah), ki sta pričarali temačnejše vzdušje, katero je še posebej godilo v pariranju, sicer lahkotni in poskočni zgibanki repertoarja skupine. Še posebej, ko so pristavili poleg obvezni uspešnici Me že na da bi te in Rabm in ob katerih se je prebudila tudi peščica prisotnih v povsem praznem Ortu, kot tudi starejših 25, Čutm te in zaključno Ti si vse. Skupina je opravila tudi krajši džem, kjer je Alan odhlačal v zakulisje da si "ohladi" glavo, medtem ko je trojka preostalih našla obilo zabave ob rockovskem prestrukturiranju ponarodele Lepe Anke.
Zvok, ki so ga pričarali Novomeški fantje v postavi kvarteta Alan Vitezič, Jernej Zoran (kitara), Tomaž Koncilija (bas, spremljevalni vokal) in Marko Zajc (bobni, spremljevalni vokal) je bil sicer lepo skalibriran, pravšnje rock ravni sproščenega hrupa, vendar pa mu je ob tem občutno manjkalo do pravega rock n' roll "žmohta" ravno toliko, kolikor je manjkalo publike pod odrom. To so pobje nedvomno začutili in se od peščice prisotnih po uri in 15. minut tudi poslovili, ko so zapustili prizorišče brez obveznega dodatka in zapustili vtis snidenja z mnogo rezerve. Vsaj še kakšnih 30 radovednih glav bi jim moralo sloneti v podporo! Minimalno.
Ne glede na dejstvo da so DMP nekakšna stalnica slovenskega glasbenega prizorišča, ki niti ne želijo, kdo ve kako osupniti slovensko glasbeno javnost, ki se je navadila na znani DMP standard, bi nemara bilo vredno razmisliti v bodoče, kako popestriti nastop po scenski plati, da bi vzbujal več zanimanja, sprostil še več pretoka energije v obe smeri, kot ponudil le tisto osnovno platformo razvedrila rutine kvalitetnega (usklajenega, uigranega) odrskega performansa avtorskih del.
fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh