»No rest for the wicked« gre znani rek in povsem v skladu z njim je že dober teden po novem letu Orto bar obiskal prvi ponovoletni paket. V Ljubljano so se namreč vrnili stari znanci slovenskih koncertnih odrov, kolumbijsko-ameriški dvojec Inquisition in grški prvaki simfoničnega death metal Septicflesh.
Tokrat je za ogrevanje pred glavnimi nastopajočimi poskrbela precej eksotična zasedba, saj Odious prihajajo iz Egipta, žanrsko pa ustrezajo predvsem nosilcem turneje. Tako kot Septicflesh namreč tudi bend iz Aleksandrije preigrava death/black metal močno podprt z izrazitimi simfoničnimi elementi. Egipčani so maloštevilni publiki tako servirali številne nasnete dele, ki se niso prav dobro zlili s sicer povsem spodobnim death metalom, ki ga je reševalo predvsem pestro bobnanje. Kljub trudu vokalista Bassema, da bi publiko oživil, ta ni naletel na plodna tla, s svojim precej enoličnim vokalom in vztrajnim ponavljanjem »oi, oi« pa je hitro začel dolgočasiti. Odious glede na slišano ne bodo ravno našli mesta na domači polici, res pa je, da smo videli že mnoge in mnogo slabše predskupine.
Dagon in Incubus sta v preteklih letih že obdelala Tolmin, Galo halo in Kino Šiška, tokrat pa sta prvič stopila na oder Orto hale in s From Chaos They Came opozorila na to iz kje prihajata. Iz teme in kaosa. Dvojec je oder okrasil z velikimi prapori in tako zapolnil odrsko praznino, ki bi bila sicer kar očitna, saj v ospredju stoji zgolj Dagon s kitaro in se vsake toliko časa premakne zgolj od enega do drugega mikrofona. Inquisition je tokrat sicer pripadla kar konkretna minutaža, ki sta jo dobro izkoristila in celo nekoliko prevetrila že precej prežvečeno setlisto, ki se ni zanašala zgolj na zadnje tri albume. Zvočno je dvojec po slabšem začetku lepo napolnil zvočno sliko z močnim in jasnim bobnom ter rušilno kitaro, se je pa spet zataknilo pri Dagonovem vokalu, ki je pač eden tisti, ki jih ljubiš ali sovražiš. Osebno mi vokal, ki iz poplave black metal kričanja sicer res konkretno izstopa, a zveni kot zlobna verzija Popaja, hitro začne presedati in zato Inquisition redko najdejo pot tudi v domače zvočnike. Tortura je bila kljub temu uspešna, brez dvoma pa v primerjavi z nosilci večera tudi daleč najbolj pristna.
Grški veterani Septicflesh so se k nam vrnili po dobrem letu in pol. Julija 2016 so na Metaldays predstavljali takrat še aktualni album Titan, tokrat pa so v Ljubljani predstavili novega Codex Omega. Če na albumih vsa simfonična pompoznost benda še deluje pa je nekaj povsem drugega to predstaviti tudi v živo. Velik del zvočne slike Septicflesh v živo tako žal predstavlja izrazita in vseobsegajoča matrica, ki nadomesti orkester, zbor in celo čiste vokale, kar koncertnemu delu odvzame lep kos pristnosti. Septicflesh v živo zato žal ne ponudijo nič kaj pretirano pretresljivega. Šibke kitare so pokopane pod nasnetimi orkestracijami, basa praktično ni, vokal Seth Sira Antoniuja pa je daleč od močnega glasu, ki smo ga vajeni na albumih. Potem pa Spiros seveda natrese še naštudirane poze in dolgočasne, klišejske in abotne nagovore, ki prepričajo samo najstnike. Zares osupljiva je tako pravzaprav le predstava odličnega bobnarja Kerima »Krimh« Lechnerja (ex-Decapitated). Nastopu Septicflesh v Ortu celokupno sicer ni kaj očitati, saj je bil več kot soliden, energičen in na moč suveren. A je hkrati kot hitra prehrana. Tisti trenutek nasiti, čez pet minut pa se zaveš lažne sitosti in obžaluješ, da si nisi raje privoščil boljšega obroka.
na vrh