Bruce Springsteen je mož, ki je s svojo karizmatično osebnostjo skozi desetletja glasbene kariere že zdavnaj presegel status rock zvezdnika. Je več kot le to. Gre za enega največjih umetnikov današnje dobe in mnogim ljudem po celem svetu predstavlja mesijo, vzornika, po korakih katerega bi moral stopati slehrnik. Springsteen je zavoljo svoje skromnosti in simpatične narave postal idol delavskega razreda, zaradi česar mnogi Američani celo živijo v prepričanju, da v času, ko nima turnej, v avtopralnici pere jeklene konjičke ali pa vzdržuje zamašene dimnike prašnega New Jerseya. A to so le pravljice. Springsteenu je uspelo, življenje zajema s polno žlico in nič čudnega, da se ga je oprijel vzdevek »The Boss« (Šefe). Ena največjih ikon rocka tako že leta polni največje stadione po rodni Ameriki in Evropi, redno često prihaja tudi v naše konce, tako se je nova priložnost za srečanje iz oči v oči z glasbeno legendo ponudila sredi junija le streljaj stran od slovenske meje. RockLine je kakopak ni smel zamuditi!
Če je glavnino stadionskih koncertov v zamejski Sloveniji v zadnjih letih gostil Videm oziroma tamkajšnji stadion Friuli, so to pot vse ceste vodile v Trst na stadion Nereo Rocco. Da, to je tista betonska gmota, na kateri je Sebastjan Cimerotić na tisti legendarni prijateljski tekmi leta 2002 zabil edini gol na tekmi za zmago Slovenije nad nogometno velesilo Italijo. A pustimo najpomembnejšo postransko stvar na svetu pri miru, v obmorsko mesto smo se namreč odpravili na novo dozo vedno vročega Bossa! Poročila iz Milana in Firenc, kjer je Springsteen gostoval pred prihodom v Trst, so pravila, da se lahko nadejamo preko tri urne odisejade edinstvenega rockerskega popotovanja.
Tržaški koncert je bil že v dneh pred izvedbo razprodan, tako je v času prihoda na stadion Rockline ekipico pričakala dih jemajoča kulisa zgledno zapolnjenih tribun in parterja. Glede na to, da je zadek parterja kljub obvestilu o razprodanosti večinoma sameval, gre sklepati, da je imel organizator stroge varnostne omejitve, ki so mu preprečile prodajo kart do dejanske zapolnjenosti.
Petnajst minut čez deveto zvečer se je med nasnetim introm po odru razporedila četica spremljevalnega E-Street Banda, kot zadnji med njimi je na plano prilezel Springsteen in koncert otvoril z enim prijetnejših presenečenj turneje, komadom Badlands (»Darkness On The Edge Of Town«, 1978). Na odru je Springsteena spremljalo preko ducat glasbenikov, poleg standardnih spremljevalnih igralcev je bil tu še majhnen zborček back vokalistk, ki je z vokalnim manevriranjem Springsteenu ves čas nudil varno zavetje in tako še obogatil že tako kompakten zvok. V uvodu koncerta je vsemogočni Bruce pozdravil domače in tudi hrvaške oboževalce, medtem ko je na slovenske žal popolnoma pozabil.
Boss se na aktualni turneji mudi v podporo svežemu albumu »Wrecking Ball«, njegovega že sedemnajstega studijskega izdelka, ki je izšel marca letos in nadaljuje konstantno plodovito jesen glasbenikove kariere. Springsteen je v prvi fazi koncerta navrgel trojico aktualnih napevov, publika se je s petjem izkazala tudi pri singlu We Take Care Of Our Own in dokazala, da v rockerskem občestvu sodi v ozek krog najbolj zvestih sledilcev svojega idola.
Bruce Springsteen je že v začetku zavzel svojo standardno odrsko držo izjemne nabojne vrednosti, ki brez lišpanja, izkrivljene kozmetike in drugih ekscentričnih dodatkov publiko zlahka vodi in njeno kinetično moč izkorišča sebi v prid. Je minimalist. Glede na veličino koncerta skromna odrska produkcija je vso pozornost usmerila na Bossova ramena, ki je tudi to pot na krilih izjemnega šarma in navsezadnje čustveno potenciranih izvedb igranih komadov publiko popeljal v svet sebilastnega rock'n'roll izročila. Maratonsko izvedbo komada Spirit In The Night je popestrila vokalno obogatena izvedba, na navdušenje množice pa je Springsteen nato prvič tega večera uresničil glasbeno željo iz enega od plakatov in zaigral klasiko Downbound Train. Tempo je bil izreden. Skladbe so si brez premora sledile ena za drugo in človek se ob spremljanju koncerta vpraša, če Bruce Springsteen res šteje že 62 Let. Kipeč od energije je ves čas poveljeval svoji četici in jo hranil s širokimi nasmeški, polnimi volje do življenja. Publiko je zabaval z zaščitnimi dobrodušnimi manevri: zbiral je plakate z glasbenimi željami, med Waitin' on a Sunny Day je nekega otročička povabil na oder, da je zapel z njim, proti koncu koncerta pa ujel še mično mladenko in z njo odplesal nekaj taktov.
Kopica inštrumentalistov na odru je skladbam z obogateno podobo napram izvirnikom dahnila novo življenje. Intenzivne kompozicije so rušile mostove med rockom, soulom, jazzom in kančkom countryja, ki ga Bruce sploh v zadnjih letih rad priduši v zvočno mineštro prepoznavnega okusa. E-Street Band se je izkazal kot čvrsto uigran kolektiv, kar je bilo za zasedbo njenega kalibra tudi moč pričakovati. Violina, klavir in bogata trobilna sekcija so si redno izmenjavale štafetno palico in občasno z dueli harmonizirali celostno zvočno podobo v žmohta polno rock'n'roll fuzijo. Za unikatnost tokratnega nastopa je poskrbela skladba Because The Night, ki jo je Bruce davno tega napisal za Patti Smith, tempirano bombo refrena pa je z magičnimi sprehodom Roya Bittana po klavirskih tipkah že kmalu umirila lirično izpovedna The River.
V zaključni fazi, ko so kazalci na uri hiteli že proti debelim trem uram nastopa, je napočil čas za Springsteenove največje hite. Brez vsakršnega oziranja na izmučenost je preznojeni Boss zagrizel v Born In The U.S.A. in se z gostom, dobrim prijateljem Elliottom Murphyjem lotil še prečudovite Born To Run. Ko je maratonsko skoraj tri ure in pol trajajoče druženje naposled zaključila pesem Tenth Avenue Freeze Out, so Boss in ekipa prejeli zaslužene ovacije izmozganega stadiona.
Kaj poreči po koncu tega spektakla? Obisk koncerta Bruca Springsteena bi moral biti obveza vsakega glasbenega ljubitelja, saj brez njega spisek že videnega enostavno ne more biti popoln. »Veliki šefe« v nasprotju z veliko večino stadionskih izvajalcev igran repertoar prilagaja trenutnemu razpoloženju, ki vsak njegov koncert rezultira v svojevrsten unikat. Legenda o umetniku iz New Jerseya, ki je s kitaro osvojil svet, je po koncertu v Trstu še bolj resnična! Dotik pristne glasbene magije, o katerem lahko večina glasbene srenje samo sanja, je končno dosegel tudi mene in me prepričal, da govorice o izredno doživetih Springsteenovih nastopih niso kar tako iz trte izvite. Daleč od tega.
na vrh