Jutro na Schwarzlseeju. Letovišču streljaj stran od avstrijskega Graza blizu vasice Unterpramstätten. Pisal se je drugi dan See Rock festivala. V prejšnji noči so Iron Maiden dostavili fantastičen šov, ki je bil posvečen praznovanju 25. obletnice izdaje kultnega albuma »Seventh Son Of A Seventh Son« (1988) – RockLine reportaža avtorja Roka Klemšeta TUKAJ. Pričakovanja naslednjega dne festivala so bila precej nižja. Vzrok? Motőrhead so namreč odpovedali svoj nastop. Pravzaprav so odpovedali vse poletne koncerte. Lemmyjevo zdravstveno stanje ni rožnato. Hematom, težave s srcem in ožiljem. Operacija srca, raba defibrilatorja, itn… Nobenih telesnih naporov torej in le stroga dieta v bodoče za železnega kanclerja, ki mimogrede trpi že več let tudi za blažjo obliko sladkorne bolezni. Torej nič več Jack Cole! Upajmo, da se železni kancler »zliže« in da Motörhead nismo gledali v Ljubljani, dne 10.12.2012, zadnjikrat.
Brez Motörhead je spored nastopajočih deloval silno klavrno. Tri lokalne avstrijske skupine, danski Mnemic, pa dve večji nemški skupini Oomph!! in Eisbrecher, proti koncu thrash titani Slayer ter za njimi nu metalci Limp Bizkit, ki sklenejo festival. Namesto Motőrhead so vskočili na prizorišče lokalni veterani Alkbottle. To dejstvo je odplaknilo s festivala trume obiskovalcev, ki so se že v dopoldanskih urah napotili domov. Tudi uredništvo RockLine je resno premišljalo, da se obrne proti Sloveniji. Še pred festivalom so odpovedali svoj nastop The Dillinger Escape Plan, namesto njih so postavili v line up nastopajočih Slovencem zagotovo povsem neznano ime nemških Niie. Klavrna tolažba. Pa vendar…
Koncertni spored so odprli lokalni matadorji Parazite X, ki so v svoj moderni groove vmešavali izdatno mero vplivov Metallice, le to pa mehčali z vplivi Disturbed. Za njimi so v enaki minutaži parali s svojimi vibracijami zračne plasti nad Schwarzlseejem Rohstoff, ki niso dostavili mnogo drugačnega izkustva. Še en modni metal bend, ki nikakor ni obstal v ušesih. Vzdušje so nadalje povsem zablokirali Nemci Niie iz mesta Hartberg, ko so ponudili povsem generično različico pop rocka, vokalist pa obenem tudi precej nesigurnosti v višjih legah (zlasti med refrenskimi napevi). Veliko prepevanja o alkoholu. Nekaj kar lahko imponira Germane. V občem dometu intelekta nemško-govorečih dežel pričakovano. Prizorišče festivala je ostajalo prazno in pusto. Klavrnih razgledov.
Šele, ko so na oder stopili metalcoreovci Mnemic, je prostor pred odrom pričel kazati znake življenja. Danci, ki se prebijajo na sceni od leta 1998 dalje, so torej pridobili status čislane in kvalitetne skupine, ki je prepoznana v prostoru. To je potrdila tudi večja udeležba poslušalcev, ki so se zbrali na njihovem koncertu. Ime so Mnemic zadržali in ga razširili tudi zahvaljujoč založbi. Vseskozi služijo zvesto namreč največji metal založbi v Evropi Nuclear Blast Records, preko katere so izdali tudi svež studijski izdelek »Mnemesis« (2012). Zasedba igra moderni metal in učinkovito staplja žanre metalcorea, melodičnega death metala in celo industriala. Seveda so opazni vplivi tradicionalne šole thrash metala. Končno bend iz pravega testa, ki ga ni pohrustal veliki oder. Pest agresivnega piroksena, ki je končno predramil drugi dan festivala!
Sledil je nastop večje nemške skupine. Velike na prizorišču nemškega dela Evrope. Ali vsaj nemško govorečih dežel. Eisbrecher. Nemara jih je kdo med vami ujel nedavna v Nemčiji, kot predskupino The Scorpions. Eisbrecher so logični kontinuum glasbene izpeljanke, ki je poznana v Nemčiji kot »nova nemška trdota« (Neue Deutsche Härte), skrajšano NDH. Skupina razvija odlično uravnilovko med preprostimi metalskimi groove riffi, podedovanimi od bendov tipa Sepultura ali/in Prong, le te pa učvrsti z ritmičnim vzmetenjem paradigme industriala po vzoru Rammstein in/ali Ooomph!!. Kjer sta ti dve skupini, so seveda blizu pionirski Laibach. Tudi melodije je dovolj v pravšnji meri, da se zajedljivi in s trdim »R-jem« obteženi nemški verzi, odlično ujamejo v stasu in glasu skupine na odru. Z Eisbrecher je festival dobil višjo kakovostno dimenzijo. Vse pa ni šlo tako gladko, kot bi si želeli. Skoraj v samem začetku nastopa se je utrgal oblak in pričelo je deževati. Kaj deževati? Z neba so letela zrna toče. Velika kot plodovi oreha. Koncert je bil zato začasno prekinjen. Po kakšnih 15. minutah so Eisbrecher nadaljevali in v velikem slogu speljali koncert do konca. Čutila se je izredna zrutiniranost ekipe ter njena uigranost. In pripetljaj s točo? Bolj pomenljivo od tega skoraj ne gre, ko nanese beseda na Eisbrecher! Ledolomilec na odru in drobljeni led z neba! Manjkala je le še steklenica belega ruma, pa kak »pljunek« kokakole in napitek »Cuba Libre« bi bil pripravljen!
Prej smo omenjali Oomph!! Skupina doma iz nemškega Wolfsburga, je poleg Rammstein, vplivala na Eisbrecher. Svoj samostojni studijski prvenec so Oomph!! izdali v času, ko so ga izdali tudi Rammstein. Za razliko od Rammstein pa se Ooomph!! oblačijo v mornarčke, prav tako pa uporabljajo mornariške kulise na odru. Gre torej še za eno skupino, ki je prispevala k utemeljitvi termina »NDH«. Za razliko od Rammstein pa na odru ne uporabljajo toliko »mačističnih izgredov« (kar ne velja za besedila), prav tako pa so se zlasti v zadnjem času nekoliko otresli mračnjaštva ter gotike. Oomph!! radi obračajo stvari na šalo. Aktualni studijski album »Des Wahnsinns fette Beute« (2012) prinaša konkreten odmik od gotske industrial maše, na katero se naslanjajo sicer v svojem izročilu Oomph!! In to se je čutilo v sami set listi, ki je bila konkretno zastopana z novimi skladbami. Vso pozornost je nase, v šaljivi opravi, preusmerjal pevec Dero Goi. Ta se je uvodoma preizkusil tudi v vlogi tolkalista, kasneje pa tudi klaviaturista. Možakar je bil našemljen v nekakšnega »superman mornarja«, ki bi sodil nalašč v kakšno od zgodb legendarnega Alana Forda. Oomph!! so dostavili tako kot Eisbrecher izredno zanimiv koncert in posebno energijo. Pravzaprav gre za izkustvo, ki vžiga le v Nemčiji, Avstriji. Je preverjen štos, ki ga obče razumejo Nemci in Avstrijci.
Alkbottle doma iz Meidlinga (okolica Dunaja), so vskočili zadnji hip na seznam, kot nadomestilo za odpadle Motörhead! V bistvu pravega nadomestila za Motörhead v tej galaksiji ni, vseeno pa je organizator za nivo splošne glasbene doumljivosti avstrijske publike, ki jo je gradil v veliki večini udarni delavski razred z Alkbottle vso zagonetno reč, precej elegantno rešil. Bend, ki ne skriva velikih simpatij z likom in delom AC/DC, obstaja od leta 1990 in igra izjemno dobro. Zvok je težak, žareč, nabrušen, rušilen! Alkbottle ponujajo odrski nastop poln dinamita in prave »badass« energije. Zahvaljujoč karizmatičnemu in vživetemu vokalistu Romanu Gregoryju so Alkbottle vsaj deloma ublažili rane, ki jih je bilo deležno ljudstvo potem, ko so Motörhead odpovedali nastop. Alkbottle so tako dobili daljšo minutažo v seznamu nastopajočih. Zato so raztegnili repertoar ter pomagali organizatorju ujeti uradno napovedani termin nastopa skupine Slayer. Slednjim se zato, kot prvim na seznamu nastopajočih drugega dne festivala, ni bilo treba prilagajati sicer korenito spremenjeni časovnici.
Slayer! Kultni ameriški thrash metalci, ranga »veliki štirje«. Skupina, ki jo v zadnjem času pesti pomanjkanje zdravja. Nedavno tega smo se vsi poslovili od tvorca Slayer biblije, tistega ki je prinesel vse najbolj pomembne riffe v komade – Jeffa Hannemana. Ob tej izgubi je skoraj nepomembno za skupino to, da nikakor ne more skleniti normalne komunikacije z bobnarjem Daveom Lombardom, ki jih je tako vnovič zapustil. Pred poletno turnejo skupine, je tako vskočil v postavo izkušeni Paul Bostaph (Exodus, Testament,..), medtem ko je Gary Holt (Exodus) preverjeni legionar, ki ga je skupina preizkusila prvikrat pred dvema letoma, ko Hanneman ni mogel več igrati kitare, zaradi zastrupitve roke z mesojedo bakterijo (posledica strupenega pajkovega ugriza). Slayer, pa so uprizorili reakcijo »ranjenega leva«. Torej so odigrali koncert na vse ali nič. Brez zadrževanja, brez premišljenega taktiziranja. Le šus na polno. Podivjani Kerry King, karizma brez primere, ki je po novem nekaj kil očitno doniral porejenemu in osivelemu frontmanu skupine Tomu Arayi, ohranja videz nepokorščine in izrazite zagrizenosti. Glede na njegovo čokato držo, preseneča izredna agilnost in odrska dinamika kitarista, ki se je med koncertom nekajkrat z ramo ob rami pridružil Holtu na njegovi desni. Za razliko od Kinga, se Holt ne sme premakniti mnogo proti sredini odru, ko zavzema svojo skrajno levo pozicijo (gledano na oder). Tak je interni dogovor v skupini, Holt pa nosi še vedno za Slayer le vlogo najetega plačanca.
Araya je odlično odpel koncert. V nastopu se ni čutilo, da bi postal vokal skrhan in šibak. Vokalist je med koncertom ohranjal moč in svežino. Bend je odprl šov s skladbo istoimenskega aktualnega studijskega albuma »World Painted Blood« (2009)! Zanimivo je to, da skupina ni niti z besedo omenila preminulega tovariša Hannemana. Namesto tega se je v dodatku dvignila zastava z napisom »Angel of Death« in prirejenim »Heineken« emblemom na variacijo Hannemanovega priimka. Araya nikoli ni bil zgovoren frontman. Niti ni razsipal s filozofskimi razpredanji. V karakterju skupine je zakoreninjeno dejstvo, da ne pozna patetike in ne sme pokazati nobenih čustev, nobenega sočutja. Vseeno menim, da bi lahko z enim stavkom omenili med koncertom v kakršnemkoli kontekstu ime pokojnega Hannemana. Igra pa izjemna. Nad pričakovanji. Ostrina! Kot namiguje ime skupine, prava klavnica! Koncert, ki se je obrnil naokoli v hipu. 80 minut živo razbeljene igre! Brez kiksov!
Za konec festivala pa še Limp Bizkit! Skupina se je po šest letni pavzi prebudila v letu 2011, ko je izdala nov studijski album »Gold Cobra«, v letošnjem letu pa že napoveduje novega z naslovom »Stampede of the Disco Elephants«. Limp Bizkit so tisti fenomelani tako imenovani nu-metalci, ki ti dajo na možnost le dve izbiri. Ali jih ljubiš, ali pa sovražiš. Z njihovim nastopom se je See Rock festival sklenil! Ostajajo psevdonim skrajne neotesanosti. Raper in telovadec Fred Durst v opravi voznika kamiona. Ta je uvodoma nekaj minut bentil na množico in jo zasipaval z rojem slikovitih ameriških kletvic. Vsa reč, ki bi v neki normalni zgodbi delovala ponižujoče, je seveda sprožila nasprotni učinek. Narod je Durstu navdušeno aplavdiral za sleherno psovko. Pardoksalno ne? Da te nekdo zmerja, ti pa mu zato ploskaš in ga poveličuješ. Tako gre to pri Limp Bizkit. Fred Durst je neke vrste raper izgubljen v sprijeni formi metalske igre. Limp Bizkit so absolutni posebneži. Kvartet je opozoril, da navkljub maloumni rabi »red neckovskih« štosov (očitno jim čepice s »šilti« pač utrjujejo samozavest), uspešno kompenzira »intelektualno plitkost« z nekaterimi zanimivimi glasbenim rešitvami, kar je potrdila takoj uvodna priredba zasedb Ministry imenovana Thieves. Durst je pretelovadil, kar se pretelovaditi da. Na njegovi levi (gledano z odra dol) je stal neukročeni kitarist Wes Borland. Ta je bil znova korenito impregniran s temno mažo po telesu. Navkljub ekstremnemu kičenju Borlanda, ki je seveda zasenčil tega dne prav vso rajo avstrijske štajerske, velja izpostaviti, da je zasedba vse te ekscese sanirala z odlično igro. Limp Bizkit niso pozabili obresti niti najbolj pomembne predelave kultnih izvajalcev, kot med drugim Faith (George Michael), Killing In the Name Of (Rage Against The Machine), Behind Blue Eyes (The Who), obenem pa so repertoar smiselno obtežili s skladbami vseh obdobij svoje diskografske ere. Zelo pomemben del posla opravi na odru za Limp Bizkit tudi možakar po imenu DJ Skeletor (zamenjal v lanskem letu DJ Leathala), ki skrbi za računalniško programiranje in vzorčenje, kar je prišlo še posebej do izraza v samih pavzah in na prehodnih delih med skladbami. Suveren nastop za konec festivala. In nenazadnje, dokaj presenetljiv izbor s strani organizatorja!
See Rock festival se je v končnem seštevku zaključil uspešno in zadržal »glavo nad vodo«. A komaj. Dogodek je zastavljen široko potezno. Preveč široko potezno. Ekipa organizatorja je zato prostor težko suvereno obvladovala. Največkrat se je zatikalo pri komunikaciji z varnostniki. Le ti so razpolagali z različnimi ukazi, zato se je dalo veliko prepovedi kljub vsemu udejanjiti. Prizorišče je sicer zelo simpatično. V jezeru si lahko ohladiš prevreto glavo v sleherni minuti dneva. VIP je bogato založen s slastno jedačo. Le pijača je draga. S stališča novinarja/ fotografa, pa je daleč najbolj neumna odločitev ta, da se novinarjev in fotografov ne spušča v fan pit! Tu je bilo treba preklemano žonglirati, še zlasti na koncertu Iron Maiden. Precej grda poteza s strani organizatorja je tudi ta, da je skoparil s pitno vodo na vse možne načine. Z enim samim namenom! Da bi iztisnil iz raje vsak cekin! Tako je denimo voda iz pip na umivalnikih toaletnih prostorov komajda curljala. Za povrhu tega je bila le vroča. Da ja ne bi kdo slučajno pil vodo iz pipe! Zvito nemara že res, a po drugi plati skrajno nečloveško!
Vsebina See Rock festivala, z gledišča povprečnega slovenskega rock/metal zanesenjaka, še zdaleč ni dostavila optimuma, kaj šele popolnosti. Večina nastopajočih je bila nemško govorečega porekla. Tako je bilo na vrhunce festivala resnično težko čakati preko obeh dni festivala. Prihodnje leto je treba seznam nastopajočih dodatno smiselno popestriti. Sklestiti nemško govoreče skupine. Zadržati največ 20% nemško-govorečih skupin v bodoče. Letos jih je bila pravzaprav polovica vseh nastopajočih iz Nemčije ter Avstrije na See rock festivalu in ta je dišal po kalupu festivalov Nova Rock in FreQuency. Vpršaanje je če lahko na tak način See Rock v bodoče uspešno razvije svojo samoniklo entiteto in festivalski značaj! Motörhead so odpadli, The DIlinger Escape Plan niso dobili dostojne zamenjave v pravem času in podobno. Drugi dan so zavoljo odpovedi Motörhead mnogi zapustili festival. Ravno nastop Motörhead jih je prepričal, da so se na See Rock festival sploh odpravili. Upajmo da se bo organizator iz letošnjih nekaterih nerodnih odločitev tudi kaj koristnega in prihodnje leto izpeljal taisti festival na precej višji ravni, kot letos!
na vrh