Ker se nas veliki heavy metal koncerti ogibajo kot hudič križa gremo mi pač k njim. To pot so se v bližini Gradca, ob idiličnem jezeru Scwarzl, na festivalu See Rock, ustavili veliki Iron Maiden, v sklopu svoje Maiden England turneje. Nekoliko pozen odhod iz Ljubljane in zgoden začetek festivala so bili krivi za zamudo švedskih okultnežev Ghost, ki promovirajo svojo novo ploščo Infestissumam s katero dokazujejo, da niso le muha enodnevnica. Nekaj čez tretjo smo se na čudovit, sončen dan vendarle prebili do prizorišča, ki stoji le nekaj deset metrov od čudovitega in vabečega jezera (če bi le imel kopalke). Festival pa ni vabil le z Iron Maiden, saj so bili ogleda vredni tudi nova zasedba Jasona Newsteda (ex-Metallica) ter poljski ekstremneži Behemoth. Če je festival navdušil z dobrim glasbenim izborom, so malo manj navdušili z navitimi cenami (0,5 l (zanič) piva 5€+1€ za kozarec), naslednji dan pa tudi z odpovedjo Motörhead. Ne vem sicer, če se je do jezera dalo priti z vsemi prepustnicami, a ob jezeru se je dalo osvežiti v senci in spiti malce cenejše pivo. A začnimo raje z najpomembnejšim. Glasbo!
Nekaj pred četrto so na oder stopili Newsted, novopečena zasedba Jasona Newsteda, kajpak znanega kot nekdanji basist gigantov Metallice. No, čeprav je imel širše vidno vlogo prav pri Metallici (kjer je kljub minimalnemu avtorskemu doprinosu, v devetdesetih letih vsaj skrbel za to, da se je benda še vedno vsaj približno držal sloves metal skupine), kjer je navduševal z res energičnimi in predanimi nastopi (le poglejte na primer Cunning Stunts), pa je Jason močnejši avtorski pečat pustil na kultnem prvencu Flotsam & Jetsam, Doomsday For the Deceiver, po smrti kitarista Piggyja pa je uspešno pri življenju obdržal kanadske thrash čudake Voivod. Kljub temu je Jason po odhodu iz Metallice večno ostal v senci svojih nekdanjih sočlanov, poleg tega pa fasal še hudo poškodbo rame, se boril z odvisnostjo od zdravil in tablet in se ukvarjal z abstraktnim slikarstvom. A to pot se Jason vrača tja kamor spada – na oder z metal zasedbo! Letošnjega januarja so Newsted izdali debitantski EP Metal, avgusta pa sledi še dolgometražni prvenec Heavy Metal Music. Četverica je tako v slabi uri servirala komade z obeh plošč, ki zvenijo kot zmes heavy metal s thrashem stare šole in ščepcem Motörhead rock 'n' rolla. Jason tudi na mestu frontmena ostaja izjemen, saj iz njega puhtijo odrske izkušnje, glasbena zrelost in predvsem karizma, od muh pa niso niti njegovi soborci, ki so nudili bobnečo, rušilno in nagruvano glasbeno podlago Jasonovemu raskavemu vokalu. Pošteno ogrevanje so Newsted pripravili pod že tako žgočim soncem in publiko, ki je »novince« lepo sprejela, za konec podžgala še s klasiko Whiplash (čeprav bi bilo lepše slišati kaj iz Jason ere). Jason Newsted JE metal!
V nadaljevanju so poljski težkokategorniki Behemoth ušeska pobožali z ekstremnejšimi zvoki black/death metala in dokazali, da lahko tovrstna glasba odlično deluje tudi pri prižgani luči (čeprav morda ne tako učinkovito). Behemoth so na See Rock nastopili kljub temu, da njihov bobnar Inferno okreva po operaciji slepiča, na njegovo mesto se je tako tokrat usedel izvenserijski bobnar Kerim »Krimh« Lechner (-KRIMH-, ex-Decapitated) in zaradi tega bobnanje na visokem nivoju ni bilo nobeno vprašanje. Behemoth so avstrijsko publiko napadli brez kompromisov in brez zadržkov in od prvega do zadnjega tona rušili in trgali kot velika Zver. Peklensko masiven, glasen in razločen zvok je Behemoth omogočil, da so razprli krila kot padli angel in odigrali presenetljivo mogočen koncert, ki je vse bogaboječe verjetno spravil na kolena sesljajoč palce. Nergal je kot samozavesti frontmen zlahka obvladoval publiko, ki je bend presenetljivo dobro spremljala (ne nazadnje je šlo za edini ekstremni metal bend festivala), prav nič pa se Adamu Darskiju ne pozna, da se je še pred dobrima dvema letoma boril za življenje zaradi levkemije. Njegov vokal je tokrat zvenel brutalno in rohneče, več kot očitno pa je Nergal po težki bolezni močno pridobil na kondiciji in moči ter so tako edina vidna posledica bolezni le še kratki lasje, po vzoru Satyra zalizani nazaj (čeprav je imel Darski visoko čelo že prej, hehe). Dober izbor komadov (poleg obveznih klasik je presenetil predvsem prastari Moonspell Rites z EPja And the Forests Dream Eternally), energičen, glasen in prepričljiv nastop so dokaz neusahljive moči Behemoth in zanimivo bo slišati kaj bo prinesla nova plošča The Satanist, ki izide konec leta.
Christians to the Lions je ena izmed klasik zgoraj omenjenih Behemoth, še raje pa bi videl, da bi Poljaki levčkom servirali ameriške alternativce Stone Sour, ki so si odrezali naslednji večji kos časovnice festivala. Stone Sour so ena izmed najbolj popularnih ameriških »alternativnih« zasedb, kar ni nič čudnega, saj v bendu delujeta člana ultra popularnih in prodajanih Slipknot, vokalist Corey Taylor in kitarist Jim Root, poleg tega pa je bend bližje kot metalu blizu vodam alternativnega rocka. V dobri uri so Stone Sour že precej številčni publiki predstavili material z vseh studijskih plošč pri čemer sta prednjačili verjetno najuspešnejši Come What(ever) May in prvi del konceptualne dvojne plošče House of Gold & Bones. Tako smo bili deležni močno »downtunanih« kitar z modernimi rifi in pretirano samozavestnim in (meni osebno) tečnim frontmenom Coreyem Taylorjem. Na mehke, milo zveneče melodije so palile predvsem nežne, avstrijske dušice, ki so se topile (ostali pa fasali sladkorno) predvsem ob komadih Say You'll Haunt Me, Bother in Through Glass. Pričakovati je bilo, da bo avstrijska publika, ki ima močno zaledje v metalcoru in podobnih modernejših žanrih Stone Sour glasno spodbujala in nekako tako je tudi bilo, a sem sam trdno prepričan, da bi Stone Sour mnogo bolj sodili na kakšen festival tipa Nova Rock kot pa neposredno pred Iron Maiden. Stone Sour so se proti koncu svojega seta dokaj solidno poklonili očakom Black Sabbath s priredbo klasike Children of the Grave (čeprav je v njihovi izvedbi, kljub suverenim Coreyevim vokalom najraje ne bi slišal), svoj koncert pa (logično) zaključili z najbolj »slipknotovsko« zvenečima komadoma Get Inside in 30/30-150. Ker so Stone Sour ime prevzeli po koktajlu (en del viski, en del pomarančni sok, brizg citronke), naj zaključim s tem, da bi si s Stone Sour mnogo raje omočil grlo kot mučil ušesa.
Točno ob devetih pa se je končno začelo to po kar smo prišli! Iz zvočnikov je kot že tolikokrat poprej zabučala UFO klasika Doctor Doctor, nato pa so ob ugasnjenih lučeh in modrikasto osvetljenem odru iz zvočnikov zadoneli prvi apokaliptični toni večne klasike Moonchild. Še prej pa se je zdelo kot, da so si fantje privoščili neslano, angleško šalo na račun publike, ki je cel dan stala pod žgočim soncem. Na ekranih so (skladno s tematiko albuma Seventh Son of a Seventh Son seveda) se namreč zvrstili posnetki prostranih ledenikov in kar milo se ti je storilo ob pogledu na mrzlo vodo. Iron Maiden na tokratni turneji obeležujejo kultni koncertni posnetek Maiden England iz leta 1988 , ki temelji na še bolj legendarni turneji 7th Tour of a 7th Tour, jasno posvečeni večni heavy metal klasiki Seventh Son of a Seventh Son. Setlista je bila tako večinoma znana že vnaprej, saj so več kot tri četrtine le-te predstavljali komadi s prej omenjenega koncerta, a to ni prav v ničemer pokvarilo neizmernega užitka ob ponovnem srečanju z očaki heavy metala. Prej obratno! Nekoliko mlajši smo se lahko ob klasični turneji prej slinili le na YouTube, tokrat pa ji prisostvovali v skoraj nespremenjeni obliki. Povratek v zgodovino očitno tudi na skupino deluje pomlajujoče, Iron Maiden so od prve do zadnje note zveneli kot dvajsetletni nabriti mulci. Večni mladostniki so oder znova zavzeli tako kot ga znajo zavzeti le oni; veliki šef Steve Harris s poveljujočim pogledom in dvignjeno nogo na monitorju, vedno nasmejani stric Murray, živa kitarska vrtavka Janick »ninja« Gers, prefinjeni solist Adrian Smith, fantastični Nicko McBrain za svojo bobnarsko trdnjavo in nepozabni Bruce Dickinson, ki ga je bil vnovič poln vsak centimeter odra. Dickinson je zvenel iz minute v minuto bolje in prvič je zares eksplodiral v nepozabnem (prvem) vrhuncu koncerta z epskim The Prisoner. »I am not a number, I am a free man« je v začetku zadonel nezgrešljivi glas legendarnega Patricka McGoohana, glavnega igralca kultne serije The Prisoner, ki so nam jo Iron Maiden spektakularno razprostrli z istoimenskim komadom in skorajda orosili oči ob skladbi, za katero je bilo težko verjeti, da jo bo še kdaj mogoče slišati v živo. Maidni publiki niso dali dihati in po klasiki 2 Minutes to Midnight servirali protivojno epopejo Afraid to Shoot Strangers s precej spregledane plošče Fear of the Dark. Device kljub letom in letom igranja in očitkom o rutinskem koncertiranju še vedno znajo presenetiti! Dickinson si kot vedno za The Trooper nadene uniformo in maše z »Union Jackom« in znova se oči hipnotično ustavijo na največjem heavy metal frontmenu vseh časov. Dickinsonova odrska intenzivnost je še vedno sapo jemajoča, saj je bolj aktivnega frontmena težko najti. Skakanje, animiranje in pestra komunikacija so Bruceve odlike, ki pa še zbledijo ob njegovi vokalni predstavi. Resda v »air raid« višine ne posega več tako kot včasih, a v njegovem glasu se skrivajo izkušnje, zrelost in sposobnost neverjetne interpretacije. Dickinson je bil znova v fenomenalni formi, deloval je sveže in spočito, vokalno pa znova vrhunsko in prepričljivo pa naj je šlo za kratki »rocker« 2 Minutes to Midnight ali epsko poslastico Seventh Son of a Seventh Son. Phantom of the Opera, prvi pravi ep Iron Maiden, je bilo novo presenečenje, mednjo pa predvsem zajebancije o bratwurstih in morning after curry wurstih, hehe. Okostenela Run to the Hills je bil prvi trenutek, da se na odru pojavi zvezda večera, kdo drug kot Eddie, ki je na oder tokrat prikorakal kot general Custer, sledila pa je seveda obvezna igra in preganjanje med njim in Gersom. Druga tretjina koncerta je bila rezervirana za, brez dvoma, najmogočnejši trenutek večera, naslovno skladbo albuma Seventh Son of a Seventh Son. V deseminutnem epu so Maiden pred nas razgrnili vse česar so sposobni – čudovite, nepozabne, mistične atmosfere, odtrgane Harrisove bas linije in pirotehnične kitarske igre Murraya in Smitha. Dickinson je kot narator (z nepozabno "Danzig" čupico) izpadel božansko, piko na i pa je dodal Michael Kenney (sicer Harrisov bas tehnik) za klaviaturami med skrivnostnim inštrumentalnim delom, ki na koncu eksplodira v enega najboljših prehodov v zgodovini rock glasbe! Nepozabno, vrhunsko, genialno in kocine dvigajoče. Med železno klasiko Iron Maiden, ki je zaključila redni del koncerta se je znova pojavil megalomanski Eddie, tokrat v obliki z naslovnice albuma Seventh Son of a Seventh Son, z ogenj bruhajočo glavo vred! V dodatku je zabučal nesmrtni glas Winstona Churchilla in najbolj navdihujoči govor druge svetovne vojne »We shall fight them on the beches … We shall never surrender!«, ki so ga Iron Maiden sijajno uglasbili z nepozabno Aces High med katero je znova blestel zreli Dickinsonov glas, Device pa so se od See Rocka dokončno poslovile z Running Free in za konec celo dokazale nekaj spontanosti z Nickovim bobnarskim solom ter Brucevo predstavitvijo skupine - še posebej si je privoščil Nickota, ki ga je predstavil kot najlepšega moškega na svetu, prelepega celo za Playboy, Playgirl in... Farmer's Weekly Magazine. Montypythonovski »Always Look On the Bright Side« za konec vedno pospremi publiko in po takem koncertu je življenje res mnogo bolj svetlo.
Iron Maiden tokrat znova dokazujejo, da so edinstveni. Ponovitev turneje iz leta 88/89 tudi nanje očitno deluje osvežilno, saj so znova dokazali, da jim po mladostniški energiji, kljub 30+ letom delovanja ni para. Zvok na festivalu med Iron Maiden tokrat ni bil najbolj popoln, saj je bil prepotih, večkrat pa je zmanjkalo zvoka kitar, a Maidni so tudi to (malenkostno) opazko uspešno prebrodili. Pionirji heavy metala tudi s to turnejo ostajajo največji med največjimi in ne ostane drugega kot, da se z njimi znova snidemo v Zagrebu. Up the Irons!
na vrh