»What a boring band!« se je, mogoče pod vplivom socialnega lubrikanta, slišalo nepremišljeno kričanje starejšega gospoda. Werefox so dokazali ravno nasprotno; koncert v Channel Zeru se lahko mirne vesti kategorizira kot dokaz o obstoju benda na slovenskih tleh, ki deluje pod smernicami alternativnega.
Rdeča linija koncerta je jasno in živo potekala skozi celoten večer. Brez pretresov in prevč drznih korakov so nas Werefox popeljali v svoj lastni svet oddaljenih melodij in tresočih tal. V njihovem živem nastopu gre pohvaliti dvoje; čvrsto bazo in melodično dovršenost. Potek I Am Memory je gradil predvsem na položnem in vztrajnem naraščanju glasnosti vse do eksplozivnega vrha. Vendar nas zasedba do z dinamitom nabitega ozračja ni pripeljala s pretiranim odrskim nastopaštvom, beri vrtenje kitar, skoki, itd. Ne, ravno primanjkljal vizualne dinamike je pustil ravno dovolj prostora aranžmajskemu razširjanju. Preprosto povedano, brez obotavljanja so Werefox program speljali z visoko mero zanosa in samozavesti.
Zvočna slika ni pretirano trpela, kljub poziciji in klubskem prostoru. Občasno so se tiste nižje frekvence malce prikradle iz kdovekje in zamazale že tako bogato inštrumentalno sozvočje. Atmosferičnost kitarskega zvoka in performansa je označevala bolj zamazane nianse Hincejevega (The Kills) kitarskega zvoka; manj sobe, manj definicije. Pod melodično preobleko je pa ritmična baza vztrajno in čvrsto diktirala tempo performansa; brez pretiranih preskokov in drznosti, a z dovolj maneverskega prostora. Vokalni vstavki pa so skozi koncert pustili malce drugačen efekt. V sliko inštrumentalno dobre ekipe se persona vokalistke ni in ni sproščeno vključila v izvajanje. Proti koncu koncerta je tehnika še dodatno ponagajala; razlogov je torej več, kljub temu pa ostaja v koncertu nekakšna čudna občasna praznina.
Sredin večer smo preživeli utopljeni v reverb in omamo Werefox melodičnosti. Zasedba definitivno postavlja smernice inštrumentalnega izvajanja v živo vsem samooklicanim alternativnim skupinam. I Am Memory predstavlja tako proces doraščanja zasedbe, kot tudi njihove tančice in nianse glasbene predstave; dinamika skozi statiko, klimatičnost skozi navidezno preprostost. Še reverba, prosim!
na vrh