Nana Milčinski je v kulturno umetniškem utripu Slovenije dodobra uveljavljeno ime. Znana je po kontinuiteti plodnega sodelovanja z Anton Podbevšek Teatrom iz Novega mesta. Plod tega partnerskega sodelovanja sta denimo uprizoritvi predstav »Hamlet 60 minut« in tiste, nastale v navezi s Siddharto, imenovane »Livingstonov poslednji poljub« (2010).
Glasbeno delo za studijski album »Še ena pomlad« je zlitje Nane z dnevi otroštva, ki jih je delila s svojim dedkom – slednji pa ni nihče drug, kot Fran Milčinski Ježek. Gre za silno pogumno delo, pogumen artistični izziv, ki je gotovo sprožil v začetku pri Nani nekaj treme, ko je razmišljala o tem ali bo nalogi kos ali ne. A očitno je prišel čas zrelosti, ki je Nani prišepnil, da je napočil pravi trenutek zdaj! Ko so skladbe albuma »Še ena pomlad« v uglasbitvi skozi aranžmaje dobivale vse bolj jasne in jasne obrise, so le ti tlakovali perfektno pisto, ki je voljno pričakala pristanek vokalnega ekspozeja Nane Milčinski. Ekspoze, ki premore izredno mehkobnost, dotik brezmadežne deviškosti, čutne miline in ljubečnosti.
SiTi Teater! Ura je osem zvečer. Očitno hodijo v tem kulturnem hramu, ki je pred kratkim odprl vrata na stežaj tudi izvajalcem, ki temeljijo svoj zvočni izraz zlasti na akustično organskem tenu, spat s kurami. Tudi ob petkih zvečer. Predstavo smo ob neodložljivih dnevnih obligacijah namreč ujeli za rep. In imeli kaj videti ter doživeti!
Nana je preizkusila na odru šele drugič zapored koncertno ekipo, ki so jo ob njeni vokalni funkciji dopolnjevali Anže Langus Petrovič »Dagi« na bas kitari, "Plestenjakov" Martin Štribernik na klaviaturah in harmoniki ter eden največjih bobnarskih veščev Slovenije Sergej Ranđelović. Do obisti nabriti fantje, kar se prevožene studijske in koncerte kilometrine tiče. Silno močan spremljevalni kombo, ki le redko ustreli mimo, ko se znajde na odru. Čeprav so odrski zelenci v skupnem druženju - prvo predstavo je ta zasedba odigrala nedavno tega v Kranju. Doma so torej pustili kitarista Mateja Mršnika, za kogar se je očitno na tonskih preizkušnjah in na vajah izkazalo, da ni nuno potreben člen v koncertni reinterpretaciji točk albuma »Še ena pomlad«. Tudi v eni najlepših skladb večera Zamorjena pesem, ni bilo mogoče pogrešati kitare, čeprav bi bila na tej točki več kot zaželena.
V uri in petnajst minut, kolikor jih je štel koncert, je kvartet z Nano na čelu obredel po dolgem in počez album »še ena pomlad«, nastop pa je zabelila Nana z recitali, med njimi s podoživetim in priljubljenim citatom, ki ji ga je nekoč poklonil dedek: »O novica mila, naša Nana je shodila«. Njen brat Juš Milčinski pa pri tem ni izpadel iz scenarija. Ta je ob reki romantičnega plutja skozi plejado kipeče čustvenosti svoje sestre, obtežil predstavo s humorjem, ko je prispeval dva polnokrvna odrska recitala s pridihom komične satire, v režiji dedka (»Psihiatrija« in proti koncu »Birkratizem s kravato«) ter razrahljal obraze v nasmeh množice dobrih 100 obiskovalcev, ki je sicer večji del večera uživala v nemi hipnozi.
Odrsko kuliso je plemenitilo projekcijsko platno v ozadju, ki je ob podajanju Naninih verzov popeljalo prisotne, tudi s pomagalom vizualizacije, v samo srčiko bistva oživljanja verzov. Posebej čustveni sta bili napovedi skladb Sedi, sedi mi v naročje, ki je nastala potem, ko se je Fran Milčinski sprl s svojo življenjsko družico in prisluhnil zgodbi mimoidočega brezdomca, potem ko se je po »viharju« v hiši napotil na svež zrak, za njo pa napoved skladbe Božič 1944, ki jo je Fran namenil taisti izvoljenki – babici Nane Milčinski torej.
Težko je izpostaviti vrhunce nastopa. Vse skladbe imajo namreč izjemno moč sporočilne note in so urezane v odličnem sožitju glasbene kulise ter voljnosti vokalne interpretacije Nane. Mili Nanin »šepet« se je posebej intenzivno dotaknila prisotnih zlasti v povsem umirjenih Zakaj greš mimo, Solze na oknih, Pisemce.
Skupina je svoje odlično počutje potrdila v dodatku, ko se je lotila še enkrat izvedbe skladbe Dragi in za njo Zaljubi se v življenje. Zlasti slednja je bila izvedena še kanček intenzivneje, kot v regularnem delu koncerta, skozi njen karakter pa se je izdatno iskril tudi funk sentiment, zlasti na rovaš večjega plasmaja duhovitih linij melodije s strani basista Dagija. Sergej ostaja nezmotljiv pastor veščine jazz bobnanja, ki je tudi to pot briljiral s svojo pronicljivo natančnostjo švicarske ure in zlasti v najbolj mirnih točkah koncerta potrdil svoj prirojeni čut za plasma mehkobe. Martin Štribernik je pričaral enega najlepših trenutkov koncerta v kombinaciji z ulito prilegajočo interpretacijo vživete Nane, potem ko je prijel v roke harmoniko, ki je prevzela integralni del komunikacije z Naninim vokalom v skladbi Sedi, sedi mi v naročje.
Dobra ura se je obrnila, kot bi trenil z očesom. Kvartet je namreč izvedel z izjemno interpretativno močjo koncert. Ustvaril je poseben glasbeni svet v dvorani SiTi Teatra, svet kakršnega je ujel na edinstven način album »Še ena pomlad«in svet, ki ga oživi lahko le Nana Milčinski. Edinstvena in magična izkušnja za slehernika med nami je torej zlitje lika in dela velikega Frana Milčinskega Ježka skozi jezik njegove vnukinje. Svet tega moža je bil izjemen in bogastvo njegovih umetnin daleč, daleč, pred časom. Zob časa jih ne more skrhati. Lahko rečemo, da je umetniško izpovedna vizija Ježka dobila na tak način novo dimenzijo polnokrvne pristnosti in izjemno posvetilo, ki ga lahko skozi interpretacijo Nane Milčinski na edinstven način užijemo tudi mi.
na vrh