Pa je prišel še Shengenfest! V morju srednje velikih festivalov, ki so zadnja leta preplavila Slovenijo, je s svojo ponudbo začel izstopati najjužnejši izmed njih, Shengenfest, ki se odvija tik ob hrvaški meji, le streljaj stran od Vinice, idilične vasice v Beli Krajini, deželi dobrega vina in prijaznih ljudi.
Peta edicija festivala od Kolpi je nadgradila uspeh prejšnjega leta in obiskovalcem ponudila zanimivejši nabor skupin kot njihovi konkurenčni festivali na Sončni strani Alp – predvsem imam v mislih gostovanje indie rock zasedbe Kaiser Chiefs tretjega dne, ki so teden dni za nastopom na Shengnu nastopili tudi na zaključni slovesnosti Olimpijskih iger v Londonu - vemo pa, da na tako prestižnih dogodkih nastopi samo peščica največjih. Organizatorji Shengenfesta tako leto za letom načrtno širijo festival, privabljajo vse večja imena in s tem širijo prepoznavnost lastne blagovne znamke, tako so se uspeli v petih letih obstoja upravičeno okititi z nazivom najbolj obetajočega festivala svoje kategorije pri nas.
Popoldanski prihod na festivalski prostor je ponudil čudovito kuliso: prijazno osebje, prešerno razpoloženo mladino, pripekajoče sonce, hladno Kolpo in seveda še hladnejše pivo. Schengen se tako lahko pohvali z vsemi atributi, ki pritečijo dobremu festivalu!
Shengenfest sestavljata dva odra. Na glavnem odru se odvija rockersko obarvani program, medtem ko manjši, elektronski oder na drugi strani prizorišča v svoj objem privablja ljubitelje neorgansko obarvanih ritmov. Ob šestih popoldne so festival otvorili kočevski rockerji Charlie Butter Fly, za njimi pa so na oder stopili izkušeni glasbeni mački Relight. Žal je uvodne nastope spremljala stara praksa: samevajoče prizorišče, saj mladina po starem receptu bolj zaupa že preverjenim imenom, kot pa da bi se pustili presenetiti ogledu nastopa kakšne od še neuveljavljenih zasedb. ČAO PORTOROŽ so dokazali, da se mnogokrat splača preizkusiti slepo srečo! Širši množici nepoznan kolektiv štirih raznovrstnih glasbenikov prisega na močan vnos psihadeličnih elementov v svoj v osnovi punkerski stil. Garažni zvok, poln punkerske arogance in spevnejših indie rockerskih momentov so Čao Portorož oplemenitili z zanimivimi na prvi posluh nerazdelanimi vokalnimi linijami, zato je na mestu primerjava s starostami slovenskega punka, Otroci Socializma. Udarno, zanimivo, izvirno! Pol ure druženja s Čao Portorož je minilo kot hip, sam pa sem si obljubil, da se v kratkem ponovno srečamo!
Naslednji je nastopil ljubljenec slovenske rap scene, trnovska maskota Klemen Klemen. Ob spremljavi skupine Dubzilla je pod oder pritegnil neprimerljivo večje število poslušalcev kot predhodnjiki na odru in jim pripovedoval nikoli končujoče zgodbe iz temačnih ljubljanskih ulic. Čeprav nisem ljubitelj tovrstne glasben interpretacije, gre Klemnu Klemnu priznati neodstopanje od njegove prepoznavne življenjske filozofije, žal pa je bila to tudi edina svetla točka, ki sem jo uspel dešifrirati v eno uro dolgem pripovedovanju takšnih in drugačnih rim.
Naslednji so nastopili ljubljenci mladine izpred desetletja, slogovno samonikla skupina, o kateri se krešejo mnenja vsakič, ko naznani kakšen nov projekt – SIDDHARTA! Ljubljanska skupina, ki je od izdaje debitantskega albuma »Id« (1999) prehodila dolgo in uspešno pot, je letošnje leto spet koncertneje aktivneje, navsezadnje jih oktobra čaka krajša evropska turneja po Nemčiji in na Poljskem. Siddharta je na Shengnu priredila pravo masovno zabavo, pa čeprav so bili roko na srce najglasnejšega odobravanja deležni hiti iz njihovih prvih treh albumov. Siddharta se namreč kljub vsej svoji veličini zadnja leta neuspešno trudi na radijske postaje lansirati kakšen odmevnejši hit, ki bi jih približal slavi izpred desetih let, ko so ravno v tem času uspeli napolniti Centralni stadion za Bežigradom. Siddharti je v Vinici na krilih hitov Na Sonce, B Mašina in Pot v X uspelo pousvariti magično koncertno vzdušje s tisočerimi rokami v zraku, med zimzelene napeve pa so uspešno vključili tudi novejše kompozicije iz zadnjega album »VI«. Izkušeni frontman Tomi Meglič se je z leti naučil obvladovanja publike, skrajno profesionalno dojemanje nastopanja ni tuje niti ostalim članom skupine. Za slovo od Kolpe je udarila še Od višine se zvrti, Siddharta pa je znova dokazala, da gre za enega najbolj uigranih in profesionalnih glasbenih kolektivov pri nas.
Sledil je nastop ameriške skupine VIZA, zanimivega devetčlanskega kolektiva, ki si ga je bilo dva dni pred tem moč ogledati že na odru ljubljanskega Trnfesta. Viza (pred izdajo aktualnega albuma »Made in Chernobyl« so delovali pod imenom Visa) so ukleščeni v primež bazičnega rocka, njihova posebnost pa je eksperimentalno spogledovanje z motivi vzhodnoevropskega etno / folk izročila, za kar je zaslužno mednarodno članstvo v tej v Ameriki bazirani skupini. Viza so se predstavili kot ploden kolektiv brez glasbenih zadržkov, saj so se spogledovali z različnimi glasbenimi žanri, zato so v njihovem nastopu lahko uživali vsi, ki jim eksperimentacija vse tja do ciganskega etna ni tuja. Čeprav je bilo pod odrom nekoliko manj ljudi, vseeno toplo pozdravljam potezo organizatirja, da je ameriško skupino uvrstil med dve v naših prostorih uveljavljeni imeni in jim s tem dal priložnost, da se občestvu predstavijo ob ugodni poznovečerni časovnici.
Hočeš nočeš, so tradicionalni del ponudbe tudi skupine iz prostorov nekdanje skupne države – pa ne da bi mi njihova glasba neugajala, bolj mi gre v nos neizvirnost organizatorjev, ki raje stavijo na tisočkrat preverjeno ime, kot da bi pripeljali nekaj svežega. Kakorkoli že, pred nami je stala RIBLJA ČORBA, rock'n'roll starčki iz Beograda, ki bodo naslednje leto praznovali 35. obletnico delovanja. Borda Đorđević je bil dobro razpoložen in je že po uvodni pesmi Ostaću slobodan na plano privlekel knjigo poezij in se v svoji stari maniri ponorčeval iz homoseksualcev. Čorba se je sprehodila skozi hite iz osemdesetih, kot vedno je bila močna prisotnost skladb do vključno letnice 1986 oziroma albuma »Osmi nervni slom«, očitno pa je minilo že dovolj časa od izdaje zadnjega ploščka »Minut sa njom« (2009), da je v repertoarju ostalo prostora samo še za komad Radicu Šta God Hoću. Čorba je brez večjih težav osvojila belokranjsko publiko, ki so jo sestavljali tudi obiskovalci iz sosednje Hrvaške, kjer Čorba zaradi radikalnih Borinih načel ni igrala že vse od bratomorne vojne. Hrvatom tako obisk Čorbinega koncerta v Sloveniji ostaja edina opcija, vkolikor želijo slišati zimzelene hitiče Nemoj Srećo, Nemoj Danas, Amsterdam ali Lutka sa naslovne strane tudi v koncertni različici. Rutiniran in zadovoljiv nastop beograjskih legend, ki pa se jim roko na srce za želen evforični odziv zavoljo svojega kulta sploh ni treba pretirano pretegniti.
Zadnji so ob pozni drugi uri ponoči na oder stopili LENINGRAD COWBOYS, številčni finski kolektiv, ki s pravim zabavljaškim nastopom razbija stereotip o finski zaprtosti in umirjenosti. Spomnite se samo na smučarskega skakalca Janeja Ahonena, hehe. Kakorkoli že, Leningraški kavboji so v svetu rock'n'rolla razmeroma znano ime, čeprav mi ni niti približno jasno, s čim so si to zaslužili. Kot prvo, njihovo nostalgično spogledovanje z ruskim izročilom in zgodovino je naravnost bizarno, sploh če vemo, da sta finski in ruski narod že skozi celotno zgodovino na bojni nogi. Drugič, Kavboji so si celotno kariero zgradili s preigravanjem priredb in norčevanjem iz samega sebe, posledično glasbeni gurmani njihove slave ne bomo morali nikoli razumeti. Nič drugače ni bilo niti v Vinici. Priredbe bendov iz čisto različnih glasbenih sfer (The Offspring, Lynyrd Skynyrd, Lenny Kravitz, Mary Hopkin...), zavite v celufan prepoznavnega zabavljaštva so sicer res dajale poskočen plesni ritem zabave željnim, žal pa dobršen del publike pustile ravnodušen. Edina svetla točka nastopa je bilo vokalno kombiniranje glavnega vokalista Villeja Tuomija s plesalkama Anno in Hanno, bi pa v bodoče Leningraškim kavbojem bolj kot pedenanje lastnih frizur priporočal več glasbene note v celostnem izrazu skupine, pa se bojim, da sem že prepozen... Enostavno, vsak je recept do slave našel na drugačen način, Leningrad Cowboys so pač izbrali tistega, ki je meni še najmanj všeč.
na vrh