Saxon, kultni predstavniki novega vala britanskega heavy metala, so se po treh letih ponovno oglasili v Kinu Šiška, kjer so v sklopu aktualne turneje predstavljali svoj najnovejši studijski dosežek z naslovom »Battering Ram« (2015). Ljubitelji težkega rocka so se tokrat v spodobnem številu odzvali 'bojnemu klicu' in si prišli ogledat nastop legendarnih angleških metalcev, ki so se zdaj že četrto turnejo zapored oglasili v Ljubljani. Upajmo, da bodo njihovi obiski ob izidu novega albuma postali tradicija, saj koncertov kultnih skupin, ki igrajo metal 'stare šole' v Sloveniji močno primanjkuje.
Anglosaksonski metalski bojevniki, ki med vsemi pticami najbolj obožujejo orle in zvok 'jeklenih konjičkov', so v vlogi predskupine s seboj pripeljali zasedbo Phil Campbell and the Bastard Sons, katere velika posebnost je v tem, da gre za skorajda povsem družinski projekt. Band, ki ga vodi dolgoletni Motorhead kitarist Phil Campbell, razen pevca Neila Starra, sestavljajo njegovi trije sinovi, Todd, Dane in Tyla na ritem kitari, basu in bobnih. Gospod Campbell in njegovi valežanski 'bastardi' so se izkazali kot spodoben nadomestek za nedavno upokojene Motorhead, ki brez Lemmya enostavno niso mogli več obstajati. Po pričakovanju so Phil in njegov 'bastardi' večinoma igrali Motorhead klasike, z izjemo otvoritvene »Big Mouth« in »Spiders«, ki sta avtorski stvaritvi in se nahajata na njihovem nedavno izdanem, isotimenskem EP-ju. Slogovno gre za popolno nadaljevanje Motorhead izročila, kar pomeni, da prevladuje umazani, udarni rock'n'roll z občasnimi punkovskimi ritmičnimi primesmi.
Phil in druščina so za dokaj nepričakovano potezo poskrbeli, ko so odigrali še kar posrečeno priredbo Black Sabbath zimzelena »Sweet Leaf«, nakar so za izvedbo »Ace of Spades« na oder povabili nikogar drugega kot samega Saxon poglavarja, se pravi Petra Rodneya 'Biffa' Byforda. Biff in Starr sta si tako razdelila vokal na največji Motorhead uspešnici, katera je bila seveda vrhunec nastopa Philovih 'bastardov'. Še za nekoliko večje presenečenje so poskrbeli z na moč solidno verzijo Hawkwind klasike »Silver Machine« s katero so se prav tako na izjemno lep način poklonili njenemu originalnemu pevcu Lemmyu. Ob tem se je prav videlo, da mlajši metalci v prednjih vrstah niso prepoznali enega izmed ključnih del Lemmyeve glasbene kariere iz obdobja, ko je soustvarjal zgodovino progresivnega rocka oziroma space rocka. Svoj nastop so Philovi fantje zaključili z »Going to Brazil« ter zasluženo poželi izdaten aplav že tedaj pošteno razgrete publike. Za Phila in Bastard Sons, ki so očitno trenutno najbolj marljivi negovalci Motorhead zapuščine, je bil to poslednji koncert na tej turneji v vlogi predskupine za Saxon, zato se je videlo, da so so za svoje slovo izdatno potrudili in ob zaključju nastopa prejeli dolg ter več kot zaslužen aplavz.
Saxon so v tem večeru nepričakovanu nastopili v nekoliko spremenjeni postavi, saj je zaradi 'nujnih družinskih zadev' manjkal dolgoletni basist Nibbs Carter, katerega smo kar nekoliko pogrešali, ker je v bandu tako rekoč nepogrešljiv že od leta 1988 dalje. Začasno ga je zamenjal grški basist Gus Macricostas, ki je najbolj znan po svojem igranju za skupino Battleroar. Macricostas je svoje naloge dostojno opravil, čeprav se mu je videlo, da se še ni čisto navadil nastopanja s tako veliko skupino kot so Saxon in je v primerjavi s 'starimi mački' v podobi Biffa, Paula Quinna, Nigela Glocklerja in Douga Scarratta, deloval nekoliko preveč zadržano.
Po na kaseti predvajanem intru, ki ga je predstavljala AC/DC klasika »It's a Long Way to the Top (If You Wanna Rock'n'Roll)«, so Biff in njegova bojevito razpoložena tovarišija, ki v besedilih najbolj čisla pomembne zgodovinske dogodke na čelu z velikimi bitkami, odročne kraje v bližini ameriško-mehiške meje, vonj po motornih izpuhih ter brhka dekleta, udarili na polno z naslovno skladbo aktualnega albuma ter publiko, ki je dvorano do tedaj že dodobra napolnila, v trenutku spravila v metalska/hardrockerska nebesa. 'Stari lisjaki' so setlisto kar dobro razdelili, kar pomeni, da je vsaki novi stvaritvi sledila ena dolgoletna klasika iz njihove mogočne zakladnice. Tako kot se to rado zgodi pri skupinah s tako bogato zapuščino in določenimi slogovnimi spremembami skozi kariero, se je med starimi in novejšimi deli dobro občutila slogovna razlika, saj so bili Saxon skozi osemdeseta in večino devetdesetih pretežno hardrockerji, medtem ko so v prvem desetletju 21. stoletja začeli igrati bolj drzen heavy metal z rahlim priokusom nemške powermetalske šole. Z zadnjimi tremi albumi pa so se spet nekoliko bolj približali klasičnemu heavy metalu, kakršnega so 'pestovali' v devetdesetih.
Prvi izmed 'jeklenih standarodv' je bil v tem večeru »Heavy Metal Thunder«, medtem ko so se s »Sacrifice« spomnili istoimenskega prejšnjega studijskega albuma. »Never Surrender« je bil povsem pričakovan izbor, medtem ko je »Solid Ball of Rock« predstavljal manjšo presenečenje, vendar so potem sledila sledila res samo še najbolj prepoznavna dela iz njihove mogočne kariere ter peščica novejših del. Biff je nato napovedal skladbo »Chasing the Bullet« z albuma, katerega naslova se nikakor ni mogel spomniti (»Call to Arms«, 2011), čeprav je vedel, da je bil ustvarjen nekje po letu 2000. Glede na to, da so Saxon še vedno izjemno aktivni z novimi studijskimi izdajami to sploh ni tako presenetljivo, pa tudi Biffov spomin najbrž ni več to kar je bil v mlajših letih.
Pred izvedbo zizmelena »Strong Arm of the Law« z istoimenske studijske klasike seveda ni pozabil omeniti zgodbe, ki je navdihnila ta zimzelen, se pravi, kako so jih pred več kot petintridesetimi leti ustavili in pregledali možje postave v upanju, da bodo morda našli kakšno drogo in jo pošteno zagodli uporniškim dolgolascem, vendar na koncu niso našli ničesar. Saxon, podobno kot večina njihovih NWOBHM vrstnikov, nikoli niso bili ljubitelji opojnih substanc in verjetno je to eden glavnih vzrokov za njihovo dolgoživost oziroma to, da so, za razliko od marsikatere skupine iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, še vedno z nami. V nekem trenutku je Biff dal publiki na voljo, da sama izbere, katero skladbo bi rajši slišala v tem večeru: »Broken Heroes« ali »The Eagle Has Landed«. Na koncu je publika dosegla 'svoje' in Saxon so izvedli obe omenjeni klasiki. Tako je Ljubljana končno prvič slišala tudi »Broken Heroes«. Verjetno je to Biffov stari trik oziroma način, da dodatno podžge že tako popolnoma razposajene privržence v prvih vrstah, saj je vselej izjemno karizmatični možakar ne samo (še vedno) odličen pevec, temveč tudi izvrsten motivator, pravzaprav eden izmed najboljših v zgodovini hard rocka/metala.
Biff je bil ta večer res ves 'divji' in njegov vokal je zatajil samo enkrat, ko ga je med izvedbo nepozabnega zimzelena »And the Bands Played On«, katero je napovedal kot Lemmyevo priljubljeno Saxon skladbo, nenadoma za kratek čas zagrabil kašelj. Tudi oba kitarista in izjemni Glockler, ki je svoje čase bobnal tudi pri superskupinah GTR in Asia, v ničemer niso kazali svojih let, saj svoje inštrumente še vedno igrajo kot mladeniči. V prvem dodatku so nas Saxon rahlo presenetili ter odigrali popolnoma novo skladbo »Let Me Feel Your Power«, ki bo najbrž izšla na bodočem studijskem albumu, medtem, ko je bila »747 (Strangers in the Nigh)« popolnoma pričakovana izbira. Nekako je že navada, da na Saxon koncertih prevladujejo klasike z albumov »Wheels of Steel« (1980), »Strong Arm of the Law« (1980) ter »Denim and Leather« (1981), čeprav se verjetno večina med publiko ne bi branila slišati tudi kakšnih manj reprezentativnih del, saj Saxon v svoji že štirideset let trajajoči karieri niso izdali slabega albuma.
V drugem dodatku je Biff ponovo ponudil publiki možnost, da je sama izbrala poljubno Saxon klasiko, vendar glasbene želje, ki so začele prevladovati niso ponujale kdo ve kako posebne domišljije. Na izbor naslednje klasike ni bilo treba dolgo čakati, saj je sivolasi pevski korenjak iz rok zagretega privrženca naglo potegnil zastavo z upodobljenim križarskim vitezom in jo dvignil visoko nad glavo. »Crusader« preprosto ni smel manjkati in tako smo vnovič lahko občudovali Quinnovo izjemno kitarsko solažo, medtem ko je od 'jeklenih' Saxon klasik na koncu ostala samo še pričakovana »Princess of the Night« s katero so Saxon na epski način zaključili svoj nastop in prejeli burne ovacije s strani za običajne domače rockovske koncertne razmere nepričakovano popolnoma vzhičene publike med katero je bilo kar nekaj tujih obiskovalcev, predvsem iz Hrvaške in Italije.
Odlično razpoloženi Saxon so z lahkoto 'osvojili' Kino Šiška in jo 'prerešetali' z izdatno dozo svojih najbolj priljubljenih klasik. NWOBHM prvaki so tudi ob svoji štirideseti obletnici delovanja še vedno svojevrstna koncertna atrakcija in ena redkih metalskih zasedb 'stare šole', ki uživa spoštovanje tudi s strani mlajših generacij ljubiteljev 'težkega rocka' med katerimi večina sploh ne ve, kako naj bi zvenel pravi heavy metal in kje so njegove korenine. Band je bil kot vedno izjemno uigran in razpoložen, ozvočenje je bilo na primerni ravni in tudi publika si tokrat zasluži posebno pohvalo, čeprav bi lahko šlo brez izjemno butastega podajanja plastičnih kozarcev in kartona za pico. Kakšnih posebnih, velikih presenečenj, kar se tiče nabora izvedb tokrat sicer ni bilo, razen morda »Solid Ball of Rock«, katerega ne izvajajo ravno pogostokrat, vendar so se NWOBHM heroji vseeno izjemno potrudili in, poleg novejših del, odigrali skoraj vse svoje najbolj priljubljene klasike z izjemo »Motorcycle Man«, »Denim And Leather« in »Power And the Glory«. Nekateri smo upali, da bomo v tem večeru slišali tudi »Ride Like the Wind« z albuma »Destiny« (1988), vendar se Saxon za tovrstno izbiro žal odločijo le ob sila redkih priložnostih.
na vrh