Pred dobrimi petimi leti so San Di Ego pravzaprav premierno nastopili in to ravno v Orto baru. Bilo je v starem klubskem placu, v gornjem nadstropju. Plac je pokal po šivih, zraka je skoraj zmanjkalo. Pet let kasneje se znova srečamo na istem mestu, le da je bend tokrat nastopil na večjem prizorišču. V tem petletnem obdobju so San Di Ego izdali dva studijska albuma in prekrižarili slovenske odre po dolgem in počez. Postali so konkreten hard rock bend z jasno vizijo in hrbtenico, ki ga poznajo vsi pravi ljubitelji tega žanra na Slovenskem. S svojim prihodom na sceno zapolnjujejo vrzel, ki je nastala po razpadu Requiem, s svojim repertoarjem suvereno in konkretno zabeljenim s preigravanjem priredb velikih klasik rocka in rolla, pa nekako nadomeščajo tudi pavzirajoče C4.
Na prizorišču se je zbralo slabih 150 ljudi, vendar zagretih rockovskih zanesenjakov. Konkretna je bila tudi bera deklin, ki so za to priložnost globoko zajele sapo, da so lahko naveznile nase kar se da tesna oblačilca. Bend je čakal v zaodrju nekako do pol enajste zvečer, toliko da se občinstvo zlije z ambientom in da prične alkohol »prijemati«.
Ni treba izgubljati besed da so Jure Doles (bobni), Sergej Škofljanec (vokal, akustična kitara, klaviature), Matic Ajdič (kitara) in Martin Rozman (bas kitara) izredno nabrušen kvartet. Nabrušen in ostro nazobčan, s konkretno odrsko kilometrino, neverjetno bero izkušenj. Poznajo se v piko in za njimi je pestra zgodovina glasbenega udejstvovanja, ki je pustila in pušča konkretne sledove na slovenskem rock'n'roll zemljevidu. Bend je v širok repertoar seveda zbasal po pričakovanju nekaj najvidnejših avtorskih trenutkov, ki so zbrani na obeh studijskih albumih in sicer »San Di Ego« in »Doktor za rock'n'roll« (Rockstar, Nisem svetnik, Domina, Izbrisani, Pompin, Zadnji cent, Slike, Doktor za rock'n'roll) obenem pa zabelil vse skupaj znova s razširjenim svežnjem priredb. In to kakšnih? Vedno in vselej izstopa an njihovih koncertih venček zasedbe Queen. Preprosto. Tako prepleto dobro je namreč odigran in odpet, da jemlje takšna izvedba poslušalcu sapo. Lepo je bilo slišati Any Way You Want It zasedbe Journey, da ne govorim o pretkano pritaknjeni Get the Funk Out (orig. Extreme) znotraj skladbe Izbrisani in tako dalje. Whitesnake, Deep Purple in seveda izvrstni predelavi Stayin Alive (orig. Bee Gees) ter Touch Me (orig. Samantha Fox). No k vsemu temu se je sedaj priključila še ena izredno bistroumno prearanžirana klasika starih časov pop glasbe sedemdesetih. Dancing Queen legendarnih ABBA. Komad vžiga v San Di Ego stilu in upajmo, da bo ta našel prostor na tretjem studijskem ploščku zasedbe.
Sicer pa ne gre izgubljati besed. Zvok super, publika prav tako. Bend pa izvrstno uigran. Sam sem že kar nekako pozabil kako dobri so San Di Ego. Kot bend in kot posamezniki. Vsi štirje, vsak zase, enakovredni in ko se združijo v eno telo, postanejo izredni rock'n'roll orkan. Nasploh, ko se spravijo na oder. Dinamita jim ne zmanjka, izvrstno izkoriščajo oder. Povsod jih je dovolj in pri tem izredno spretno komunicirajo s publiko. Vsi štirje, seveda pa pripada pobuda frontmanu skupine Sergeju Škofljancu. Sergej je znova ubijal s svojim vokalom. Karizmatični pevec ni skoparil z vokalno močjo Znova je za šalo prenašal razvito vokalno moč skozi vsa višavja nižavja, do ekstremov. Zadel je vse najvišje lege, tudi najbolj zahtevnih trenutkov koncerta, kot so npr. tisti ekstremno visoki zaključki verzov v Here I Go Again (orig. Whitesnake). Ostali trije mu nudijo izredno oporo. Ritem sekcija koplje kot utrgana in Matic se je razvil v vrhunskega kitarista, ki je v zvočnem oziru izredno pretanjeno preštudiral izvirnike drugih izvajalcev ter jih tako izredno suvereno »snel« s svojim kitarskim gearom.
Ni debate. Izredno lep in atraktiven šov. Pravi žur. Ob vseh hvalah, pa bi vseeno godilo, če bi se na koncertu le znašlo vsaj kakšnih 50. glav več, vendar.... Bila je namreč sreda. Ahhhh in seveda. Mežkova Julija. Nikakor ni manjkala v repertoarju. Novi spektakularni koncertni maraton doktorjev rock'n'rolla torej.
na vrh