Težko je še kaj »pametnega« dodati, o enem največjih svetovni kantavtorjev, če ne kar največjem. Nasploh po njegovih šestih križih kljubovanja v glasbenem poslu. Mož, ki je s svojim delom zaznamoval generacije glasbenikov in poslušalcev ostaja torej stari znanec slovenskih odrov.
V dvorano Stožice je prispel z novim albumom »Shadows in the Night« v žepu, ki je izšel v letošnjem februarju in je posvečen liku in delu izvajalcem, ki jih je Dylan od vselej cenil in so sooblikovali njegovo glasbeno vizijo ter ga od vselej navdihovali. Vendar pa koncertni repertoar ni podredil temu albumu, pač pa je set lista obsegala večino točk iz njegovega zadnjega avtorskega dosežka, ki je nastal v studiu, to je album »Tempest«.
To pot Bob Dylan ni imel srečnega dne s koncertnim obiskom Ljubljane. V celotni dvorani Stožice se je nabralo med 2000 in 3000 ljudi, recimo kar 2500 glav, nemara kakšna več. Tribune skoraj povsem prazne, parter pa nabit zgolj v prednjih vrstah. Do mešalne mize na sredini parterja, pa so se vrste obiskovalcev že hudimano razkropile.
Izkušeni veteran je s svojo spremljevalno ekipo petih glasbenikov zasedel oder v siju kabaretne razsvetljave. Oder je »lizalo« le nekaj plahih svetilk uperjenih navzgor ali v hrbet glasbenikov. Popoln odrski minimalizem. Nobenih fotografov, celo tistih ne s »pametnimi« telefoni in tabličnimi računalniki! Dylan je prispel zadnji na oder, potem ko je kvintet uvodoma že vzpostavil kuliso spremljave njegovemu edinstvenemu vokalnemu pristopu in interpretaciji. Mož in ekipa, si s prazno dvorano ni belila glave in prisotni smo lahko uživali v vsej edinstveni grabežljivosti Dylanove ganljive poezije. Stati si moral nekje na sredini med mešalno mizo in prvimi vrstami. Povsem spredaj je zvok odnašalo preko prednjih vrst, učinke je bil celo tak, da je ozvočenje delovalo pretiho. Torej si bil nekako prisiljen v iskanje prave pozicije, kjer so zvočne karakteristike dostavljale svoj optimum.
V središče hipoma stopi seveda Dylan, medtem ko kvintet osupne z izjemno mehkobo in preciznostjo. Od prvega do zadnjega zaigranega tona in trenutka koncerta. Profesionalizem zahteva namreč popolno pretanjenost in seveda najboljše glasbene interprete. Zanimivo je bilo tudi spoznanje, da je tovrstna lepota mehkobe zahtevala kar dve kitari. Glavnina spremljevalne kulise je bil grajena torej na strunah in organski deviškosti, pozornost pa sta prevzemali dve različna steel pedala, ki dodajata prepomemben pečat elementarnosti Dylanovemu glasbenemu poslanstvu izpeljanem iz ameriške folk glasbe.
Dylan je razdelil nastop na dva dela z vmesno pavzo 20. minut. Njegova interpretacija ohranja po vseh teh letih edinstven karakter in umetniški obraz. Poln žara. Verzi stresejo in se hipoma zajejo pod kožo. Vsaka beseda ima svoj izdelan pesniški karakter in ohranja ob Dylanovi izvedbi neverjetno stvarnost in prepričljivost. Vrsto tiste neprecenljive izkušnje za katero veš da je neponovljiva in s katero prideš v stik le ko se na odru pojavi legendarni kantavtor. Dylan je v izvedbenem smislu podredil material ne glede na letnik njegovega nastanka glasbeni viziji novih dni. Celo Blowin' in the Wind je bil komaj razpoznaven, tako se je v interpretaciji skozi leta spremenil. Ohranil pa je tisti edinstveni pečat večne zimzelenosti, k je od nekdaj zaznamoval in zaznamuje še danes prav vse glasbene generacije. Dylanov edinstveni vokalni karakter odet v mehko koprnečo in imenitno zaigrano zvočno krajino prepleta ameriške folk glasbe, bluesa, okrašenega z mehkosučnimi jazz variacijami in stikanjem z elementi americane ter ščepci surfa, je v interpretaciji polno prevzel.
Dylan, ki je le redko ogovoril občinstvo med nastopom, prvič šele takrat, ko je napovedal odmor, se je nekajkrat med koncertom presedel za klavir, ko pa je ob njegovih prodornih sporočilih, pihnil še v orglice, je bila slika koncerta pravzaprav izpolnjena. To pot Dylan kitare ni uporabljal.
74. letna kantavtorska legenda je dostavila torej še eno glasbeno poslastico. V skladu s pričakovanji. Pred Bobom Dylanom in ekipo je še dolga svetovna turneja, k se bo sklenila sredi novembra na severnoameriški celini. Z leti pa dobri stari Dylan le zori, na kar je opozoril s svojo odrsko fascinantnostjo znova v Ljubljani in upajmo, da to zorenje in zimzelenost ohranja še vrsto let. Naj torej njegova tako imenovana "Never Ending" turneja, ki poteka nepretrgoma od leta 1988 dalje, traja in traja.
na vrh