S Tony Martin Band na odru tudi prave Black Sabbath poslastice (2005)

Medtem, ko legendarna skupina Black Sabbath z aktivnostmi, v katere so vključeni tudi nizki udarci na profesionalni ravni, v zadnjem času vztrajno zapravlja svoj ugled v očeh vseh zdravo vzgojenih ljubiteljev glasbe (samo spomnimo se znamenitih izpadov Sharon Osbourne na letošnjem Ozzfestu, ko je namočila nikogar drugega kot pred Black Sabbath tam nastopajoče Iron Maiden, pred že tako lahko vodljivo ameriško rajo), pa se legendarni možakar, eden največjih vokalov "bad to the bone heavy hard rocka", ki je hkrati s tem do danes ostal med najbolj podcenjenimi imeni, Tony Martin znova dviguje in oživlja zapuščino Black Sabath njihove t.i. "tretje ere" (1986 – 1995). Torej če si privoščim malo lastnega predalčkanja, Black Sabbath pozno romantično gotskega obdobja, obdobja v katerem so spravili od sebe v smislu genialnega združevanja melodičnosti in penetrativne udarnosti, za ušesa resnično nesramno poslušljive stvaritve kot so npr. plošče "TYR", "Headless Cross" ali "Cross Purposses", ko so se v tem obdobju odlepili od poltonskega riffovskega zavijanja (ki je bilo značilno za Ozzyjevo ero) in resnično sprvili od sebe albume, ki so fantastičen šolski zgled preprostega riffa na katero se lepi melodičen, (v sleherni legi) krepak vokal, v obdobju kose lahko Iommi pohvali da je bil ob njem poleg markantnega Martina na vokalu in Nicholsa na klaviaturah, neuničljiv sanjski ritem tandem Cozy Powell / Neil Murray.

No kakorkoli obračamo in obrnemo, se lahko imamo zahvaliti le Tonyju Martinu, da se zaslišijo tudi še danes od časa do časa toni teh mogočnih rockovskih, a hkrati žaslostno prezrtih klasik. Tony je letošnjega novembra izdal tudi svoj drugi studijski album imenovan "Scream", pridno pa se že celo leto mudi po koncertnih dvoranah. Tako se je srečno pripetilo, da so ga povabili tudi v Zagrebški Boogaloo Club. Zagrebški koncert je bil potrjen naknadno, praktično tekom turneje in to šele nekje z začetkom novembra,… slabo, slabo…. Novico sem slučajno ujel na ušesa.

Ura 20:00, Boogaloo praktično prazen (plesalci, kelnarji, 5 Tony Martin fanov iz Slovenije, toliko svojih je štela Hrvaška). Oštarija, v njej plesišče in osupljivo! Študentje so v njem imeli svoj poligon za vadbišče latino plesov. Vhod v dvorano je bil pri sosednjih vratih, a na pivo se je bilo treba usesti točno na mesto, kjer je bila postavljena plesna pista. Hecno, na stenskih stebrih in samih stenah, so bili polepljeni plakati z "delovnim" naslovom "Black Sabbath Night with Tony Martin (ex-Black Sabbath)", poleg pa ti orgazmirajo pobje in dečve na takte rumbe in sambe. Za rokerja zares "a night to remember", da ostaneš brez vseh besed! Heh, kaj če se pripeti, da bo potem tudi Martin na odru poplesaval v latino ritmih. Ča-ča-ča in Black Sabbath z roko v roki, brrrr… zagotovo smrtonosna kombinacija Cena vstopnice je štela smešnih 50,00 HRK. Vse skupaj je torej dišalo po prvovrstni eksotiki.

Ogrevati so nas pričeli domačini Big Rock. Svoj polurni repertoar so "odprli kar s pesmijo Black Sabbath (koga drugega kot istoimenskega benda). Skupina je kvartet: bas, el. kitara, bobni, vokal. Z Big Rock so se Hrvati izkazali enkrat več kot nacija z izjemnim občutkom za rock glasbo. Fantje so odlično oživili veliko Black Sabbath pesem in odrsko zveneli kleno, kompaktno in nadvse samozavestno. Basist in kitarist sta sicer člana skupine Undercode, katere obiska se "vrli slovenčki" nemara spominjate s koncertov Grave Digger ali Paul Di' Anno pred leti v Ljubljani. Vokalist je odlično zadel Ozzyjevo intonacijo in Big Rock so bili tudi v tem duhu zelo prepričljivi, pa tudi naprej s Ozzyjevo solo uspešnico Crazy Train. Skupina je predstavila tudi dve lastni pesmi, surovega rockovskega riffa. Vrnitev h koreninam Black Sabbath je sledila z Iron Man, še ena odlična priredba, nato pa zaključek koncerta z Wrathchild. Glede na to da je v skupini ena kitara je bil to zelo posrečen izbor, kajti Wrathchild ne zahteva kakšnih vratolomnih akrobacij na kitari. Če pa pogledamo po drugi z druge strani, je to definitvno eden najbolj dolgočasnih koncertno zlajnanih Maiden komadov, za katerega tovrstno reputacijo je poskrbela že kar skupina Iron Maiden sama. Kakorkoli, Big Rock so nadvse uspešno izkoristili svojo priložnost in se predstavili kot skupina izredno zavidljivega odrskega performansa.

Tony Martin je podžgal avditorij z udarno galopirajočo The Law Maker in takoj pokazal, da je možakar še vedno v top pevski formi, skupina pa je kot eno zvenela odločno in s prvim taktom nevarno nabrito, torej tako kot se šika. Z eno besedo je napadla oder popolnoma brezkompromisno. Edino zvok. Bil je slab, premalo razločen. In zvok se ni kaj prida popravil skozi koncert. Predvsem pa je k temu botrovala slabša akustika prostora. To se je poznalo zlasti pri solažah, ki so se pač izgubljale v siceršnji značilni masivni distorzirani zvočni zavesi Sabbathovskega riffanja. Zvok kitar je bil klasičen približek Iommijevemu zvoku, s tem da je zlasti kitara Jona Harforda (Tonyjevega sina, ki je kitare odigral tudi na novem Tonyjevem studijskem albumu), blestela v zvoku nad zvokom Fabia Cerronea (Hemisphere) predvsem v solaži pesmi Headless Cross.

Tisti grozovit, jeklen, 100tonski zvok, katerega prežema silna melanholija. To je bil koncertni zvok, ki je tiste noči objel dvorano in zavil v pravo pravcato črnino. Toliko melanholije na enem koncertu že dolgo nisem užil. Black Sabbath pač. Melanholija, prepričljiva v vsem pomenu te besede, torej vzdušje je bilo tisto zares pravo. Mravljinci so gomazeli .Okej, zvok ni bil optimalen, vendar mojstrovine so se valile druga za drugo in med njimi je zlasti izstopala fantastična polbalada Dying For Love (plošča "Cross Purposes"), ki je še posebej jemala dih ob vsej vživetosti njene izvedbe. Tony je razložil avdienci, da je le ta nastala pod navdihom takrat vihrajočih vojnih grozot na Balkanu. Velik vtis med prisotnimi na odru je pustil zlasti bobnar Denny Niedham, ki se je izkazal po superiornem združevanju moči, hitrosti in natančnosti, katero je množica nekajkrat nagradila z burnim aplavzom. Torej vskočiti v bobnarske čevlje legendarnega Cozyja Powella ni nič manjša odgovornost in izziv, kot vskočiti v kitarske škornje recimo Ritchieja Blackmorea. Martin je presenetil navzoče z vključitvijo pesmi Children Of The Sea v svoj repertoar (pesem iz obdobja Black Sabbath z R.J. Dio-m na vokalu), ki jo je duhovito pospremil z besedami "my tribute to Black Sabbath". Martin je predstavil novi album z dvema žanrsko zelo raznolikima pesmima. Prva je bil postavljena v prvi del setliste imenovana Bitter Sweet. Poltonski "BS Ozzy era" hibrid, z doom feelom, medtem ko je druga Scream (pesem istoimenskega albuma) kompozicija Martinu mnogo bolj pisana na kožo. Je pesem mnogih atmosfer, pestrih motivov, vseskozi prežeta s polno mero melodike, z izrednim srednjim inštrumentalnim delom, kjer nas je multi inštrumentalist Tony Martin presenetil z igranjem keltskega motiva pesmi preko električne violine. Nikar ne smem pozabiti, da je stal na odru poleg Martina, tudi klaviaturist Geoff Nichols, ki je skrbel v veliki meri za vse back vokalne linije in je delal družbo Martinu pri Black Sabbath. Vrhunec regularnega dela je bil seveda zaključek! Pričel se je s fantastično izvedbo komada Shining in poslednjim, ki smo ga vsi nestrpno čakali skozi ves koncert, seveda s komadom Headless Cross.

Dodatek je bil nastavljen tako, da dobi Martin maksimalen feed back množice. Tega pa lahko ob performansu repertoarja Black Sabbath dosežeš najlažje tako, da seveda vključiš ščepec njihove prazgodovine s komadom Paranoid. Prisotni so skočili seveda v luft in tam skoraj da ne tudi ostali, prizemljil pa jih je Martin s fade outom main riffa pesmi Heaven And Hell, ki nas je narajcala ravno toliko, da smo hoteli še. Namesto cele Heaven And Hell se je Martin raje odločil da ostane pri Sabbath plošči Paranoid in je nadaljeval s še eno Sabbath klasiko War Pigs. Tako je pustil publiko sila vročenogo tudi po koncertu.

Žal je bila publika maloštevilna, morda je štela največ 200 ljudi. Tako ni bilo mogoče čutiti pravega kontakta, tiste prave magije med skupino in avditorijem. Žal. Tudi folk ni več tisto kar je nekoč bil, no saj tudi rock glasba še zdaleč ni več tisto kar je bila. Skratka, skoraj dve urni koncert je, kljub prej podpovprečnemu zvoku, izpadel solidno in po drugi strani za 50HRK, ne moreš ravno pričakovati nivo špila sredi newyorškega Madison Square Gardena. Podoživeli smo tisto po kar smo prišli. Martin pa se je izkazal kot možakar poln elana in energije, zelo ponosen na skupino, ter na vse kar je napravil za Black Sabbath. Tega ni skrival med odrskim nastopom. S "Scream" in novo zasedbo, se Tony vrača na sceno po dolgem času znova kot solist in modro ostaja v vodah, kjer je seveda najmočnejši. Upajmo, da bomo v prihodnosti še priča druženju z vso odličnostjo njegovega vokala!