Včasih so nekatere stvari tako dobre, da jih je treba nemudoma ponoviti. Tako je bilo tudi s koncertom Steamroller v Bluesiani. Četrtkovemu uvodu je sledila repriza v petek. "Same time, same place", bi rekli čez lužo.
Že na poti do meni daleč najljubšega kluba pod soncem, Bluesiane, so nam pot mnogokrat prekrižali motoristi, ki so se v okviru European Bike Week-a prvi teden v septembru utaborili ob bližnjem Faaker See. Na pestro dogajanje v sicer umirjenem mestecu Velden (Vrba) je nakazovala tudi gneča na cesti in parkirišča polna najrazličnejših motorjev. Motonavdušencem bi ob pogledu nanje gotovo zastal dih, toda mi smo si prišli v Velden ogledat nekaj drugega.
Ob prihodu pred Bluesiano so prvi glasbeni navdušenci že vstopili v klub. Seveda so bili tu tudi stalni gostje. In tudi bližje kampirajoči motoristi. V separeju tik ob odru je sedel tudi stari znanec Bluesiane, hrvaški kitarski virtuoz z žametnim glasom, Alen Brentini, ki si je prišel ogledat nastop ameriškega kolega.
Skupine Steamroller glasbenim poznavalcem ni potrebno posebej prestavljati. Vse člane skupine veže skupni imenovalec: Whitesnake. Pa čeprav je trenutno član Coverdaleove druščine le še basist in vokalist Michael Devin. Letos smo imeli v Bluesiani prvič čast videti skupino Steamroller v njeni originalni zasedbi z Brianom Tichyjem na bobnih. Gonilno silo skupine pa seveda predstavlja eden najboljših hard rock kitaristov na svetu, Doug Aldrich.
Fantje so nas na svoj nastop pustili kar dolgo čakati. Okrog pol desete zvečer so z večernega sprehoda po Veldnu komaj prispeli do backstage-a. In preteklo je še skoraj dvajset minut, preden se je na odru pojavil Doug Aldrich, a le za toliko časa, da si je prinesel in priklopil pedalboard ter kitaro. Zbrani množici pod odrom je pomahal, nato pa spet izginil v zaodrje. Malo po deseti uri zvečer, ko so se na obrazih obiskovalcev že zrcalili prvi znaki nejevolje, pa je skupina ob bučnem aplavzu vendarle zavzela oder. In nejevolja je v hipu izginila.
V pogovorih med obiskovalci se je slišalo, da je bil četrtkov koncert najboljši Steamroller koncert v Bluesiani, zato so bila ta večer pričakovanja še toliko večja. Ali lahko fantje v dveh dneh zapored dvakrat prekosijo same sebe? Lastnica Gudrun Kofler je bila prepričana, da je to možno, zato je skupini namenila dva koncertna datuma. In lahko zapišem, da se ni uštela.
Setlista ni bila nobeno presenečenje. Po vsej verjetnosti identična četrtkovi, prav tako pa zelo podobna tisti, ki smo jo v Bluesiani slišali že lani in predlani. Začeli so na trdo in glasno z Zeppelinovo klasiko Immigrant song, nadaljevali pa s prav tako udarno Never in my life. Michael Devin je imel tako že na začetku koncerta priložnost razkazati svoj vokal v vsej svoji veličini in glasnosti. Nedvomno je izjemen vokalist, čeprav je ta njegov talent pri Whitesnake postavljen nekoliko v ozadje. Seveda Doug in Brian z razkazovanjem svojih glasovnih talentov nista zaostajala za bradatim fantom. Če sodimo po spogledovanju med člani trojice med nastopom in če vzamemo v ozir njihove obveznosti v ostalih zasedbah, bi bilo možno sklepati, da skupina najbrž nima veliko časa za skupne vaje teh priredb, toda vsako še tako drobno napako je prekrila neverjetna uigranost in talent vsakega posameznika na odru. Vse stvari so bile kljub improviziranim jamovskim vložkom odigrane s kirurško natančnostjo, vsi zaključki skladb natančno dodelani in skladni. Na tak način so se v nadaljevanju lotili tudi ritmično zahtevne skladbe Allman Brothers – Whipping post, nato pa sceno malo umirili z Wonderjevo I wish.
V celotnem repertoarju seveda ni manjkalo razigranih komičnih vložkov, za katere je skrbel predvsem bobnar Brian Tichy. Nič ga ni ustavilo, ne glede na to, ali je bilo potrebno na brzino sestaviti besedilo na račun čričkastega zvoka Aldrichovega kitarskega efekta ali na račun norčevanja iz Michaela Devina. Na vsake 3 do 4 pesmi pa je skupina presekala svoje igranje s tako imenovanim »Velden song«, katere ritem je še najbolj spominjal na veseljaško vižo avstrijskih narodnjakov. Seveda so vsakič doživeli huromski smeh publike in odobravajoče ploskanje.
Zeppelinom so se fantje poklonili še enkrat s Stairway to heaven, v repertoarju pa ni manjkala niti živahna Space truckin', med katero pa je Brianu Tichyju uspelo raztrgati opno na snare-u. Hitra menjava snare- a je minila brez prekinitve in fantje so takoj dojeli, da je najbrž čas za bobnarski solo, dokler se preostale opne še uspešno upirajo Tichyjevim močnim udarcem. Tichy pa obiskovalcev med koncertom ni očaral samo s komičnimi vložki in vrtečimi paličicami, ampak je dokazal tudi, da je upravičeno eden izmed bolj iskanih bobnarjev na svetu. Aldrich in Devin sta se kolegu kmalu pridružila s svojimi instrumenti in skupaj so se rutinirano sprehodili skozi States boro blues, Helter Skelter, I shot the sheriff in Claptonovo klasiko Cocaine. Da je v Bluesiani pogosto zelo vroče, vemo tako obiskovalci predvsem pa to občutijo glasbeniki pod žarometi na odru. Ko je Brian Tichy v vmesnih pogovorih med člani skupine omenil, da mu manjka kisika, je Michael Devin takoj zagrabil njegove besede in iz njegovega grla je zadonela kitica Sweet-ove Love is like oxygen. Doug se je Michaelu pridružil na vokalu, trudil se je tudi s kitaro, a sta se instrumentalno ujela šele proti koncu pesmi, ko se jima je z bobni pridružil še Brian. Publika je očarano strmela v razigrane glasbenike in se jim pridružila pri petju. Občinstvo se je zaradi vseh teh »bombončkov« med setlisto odlično zabavalo in včasih je bilo pripombe izpod odra glasbenikom že kar težko krotiti in se vračati nazaj na setlisto. A tega jim ni nihče zameril.
Seveda fantje na odru niso pozabili tudi na slavnega Davida Coverdale-a. Ob bučni podpori publike so zapeli Crying in the rain, nato pa se je iz publike zaslišalo skandiranje Diovega imena. Aldrichova druščina seveda ni mogla razočarati publike in tako je trojica zaigrala Man on the silver mountain, ki jo je zlila skupaj s Holy diver. Ura je kazala že polnoč, a fantje niso kazali nobene utrujenosti. Z veliko mero improviziranih dodatkov so se lotili še nepogrešljive Smoke on the water, nato pa so skupaj z občinstvom pod odrom zapeli še Still of the night. Po zahvali publiki, lastnici Gudrun Kofler in pozivu, naj občinstvo in domačini še naprej podpirajo ta čudoviti klub, so fantje še zadnjič prijeli za svoje instrumente in s čudovito mešanico težkih in nežnih ritmov in riffov skupaj vpeli Love me two times z Light my fire. Ob bučnem zaključku skladbe je sledilo slovo.
Znan scenarij z neznanimi vložki, polnimi svežine, presenečenj, sproščenosti in humorja. Le redki svetovno znani glasbeniki so se pripravljeni na odru tako sprostiti kot so to dva dni zapored naredili člani Steamroller. Izpeta setlista, znani načini igranja, pa vseeno posebno doživetje na odru in pod odrom. Bi jih bilo vredno videti tudi tri večere zapored? Brez vsakega dvoma.
RockLine reportažo s prvega koncerta zasedbe Steamroller v Bluesiani, dne 04.09.2014, lahko preberete TUKAJ!
na vrh