Šestnajstega maja se je rockerski svet ustavil. Poslovil se je Ronnie James Dio. Ikona, karizmatična osebnost in glasbenik, z vsem srcem predan glasbi in svojim oboževalcem. Njegov glas ga je dvignil med zvezde, preprosta osebnost pa ga tam le še utrdila. Diov odhod iz tega sveta je razumljivo pomenil zaključek delovanja njegove skupine Dio, prav tako je z delovanjem prenehala skupina Heaven & Hell, zasedba nekdanjih Black Sabbath tovarišev. Slednji so imeli za to poletje najavljeno kopico koncertov, ki so razumljivo padli v vodo že takoj, ko je bilo jasno, da ima Dio resne zdravstvene težave, čeprav uradno odpovedani šele v začetku maja.
Eden izmed označenih datumov v Heaven & Hell koledarčku je bil tudi 24. julij oziroma nastop na High Voltage festivalu v Londonu. Gre za popolnoma nov festival, ki se je letos odvijal sploh prvič in svojim obiskovalcem nudil nadvse zanimivo bero nastopajočih - poleg skupin, ki jih redno srečujemo na odrih, še nekaj ekskuzivnih nastopov, ki spadajo v tisto drugo skupino, zlata vrednih ogleda. Prvič po ducat letih nenastopanja se je na odru združil razvpiti trio Emerson, Lake & Palmer, prvič sploh se je na odru pojavil nov projekt Down 'n' Outz (Def Leppard vokalist Joe Elliott je združil moči s Quireboysi in skupaj preigravajo Mott The Hoople priredbe), meni osebno najinteresantnejšo ekskluzivo festivala pa je predstavljal poslednji nastop zgoraj omenjenih Heaven & Hell. Kocka je padla, preostala trojica se je odločila, da (domači) londonski nastop le odigrajo in ga posvetijo spominu na dolgoletnega prijatelja, na Njegovo mesto pa povabijo dva gostujoča vokalista - ta čast je pripadla Glennu Hughesu in Jornu Lande-ju.
Heaven & Hell so nastopili kot predzadnji akt uvodnega dne, za AOR veljaki Foreigner in pred nosilci večera ZZ Top. Dobrih 20 minut premora je bilo potrebnih, da je ekipa pripravila oder za težko pričakovan nastop heavy metal trubadurjev. Medtem je meni neznan obraz pospremil ovdovelo Wendy Dio na skrajno desno stran odra, kjer se je namestila v udoben stol in iz strani spremljala dogajanje. Zatem se je oder zavil v meglo, iz zvočnikov se je oglasil "taped intro" E5150. Med množico je prvič završalo, ko je razkajena megla razkrila obrise dobro znanih teles: desno stran je kot ponavadi zavzel kitarist Tony Iommi, levo basist Geezer Butler, za bobnarsko baterijo je sedel Viny Appice, skrajno levo pa se je kot senca v temi neopazno za klaviature namestil stalni koncertni član zasedbe, Scott Warren (bolj znan kot Diov sodelavec od ploščka "Strange Highways" (1994) naprej). Izhod iz intra je že prinesel prvi stik Iommijevih prstov z njegovo kitaro, juriš pa pričel z The Mob Rules, ki je na oder iztrelil prvega izmed gostujočih vokalistov, Jorna. Jorn Lande je norveški glasbenik mlajše generacije, ki s konstantno dobrim delom zadnja leta pridobiva na cenjenosti v glasbenih krogih, zato je kot gorečemu Diovemu privržencu prav njemu pripadla čast stopati po odru med Butlerjem in Iommijem. Jornov nastop je bil skrajno profesionalen, njegov prodoren in močan glas je tekom večera dostojno krotil klasike I, Voodoo in Die Young.
Skladba Country Girl je potisnila na veliko sceno premierno tega večera drugega gosta na vokalu, Glenna Hughesa, dolgoletnega Diovega prijatelja z večdesetletnimi glasbenimi izkušnjami v različnih projektih, med drugim sredi osemdesetih tudi glavnega Black Sabbath vokalista. Hughes je znal svoje dolgoletne izkušnje še kako dobro unovčiti, za razliko od Jorna je igranim skladbam dodal noto lastne interpretacije, tako se ni za vsako ceno držal izvirnika, pač pa jih premeteno prilagodil notranjim občutjem, variral je od rahločutne sofisticiranosti do nekolko agresivnejše poze svojega vokala, kar je privedlo do kopice dinamičnih preobratov. Hughes je še enkrat več opravičil ime velikega glasbenika, s prepričljivo izvedbo je tudi on brez problema pariral skladbam Children of the Sea, Bible Black in Falling Off the Edge of the World.
Jorn in Hughes sta se izmenjavala vse do epske Heaven and Hell, ko sta na odru obstala kar oba in vsak s svoje strani dirigirala val vokalne podpore fanatične publike v prvih vrstah. Sledil je še dodatek s pričakovano Neon Knights, izvedbo katere je začinil nihče drug kot nekdanji Panterin frontman Phil Anselmo, ki se je nenapovedano na svojo pest iz strani izstrelil na oder, napol iztrgal Hughesu mikforon iz rok in sam odpel nekaj vrstic, svojo avanturo pa zaključil na kolenih pred Iommijem, preden jo je ekspresno popihal nazaj v zaodrje. Ekscentričen izpad ali poklon heavy metal bogu? Verjetno vsakega po malo... presenečeni Hughes se ni dal motiti in je nastop suvereno pripeljal h kraju. Iommijevo nezmotljivo riffanje in uigranost ritem sekcije Butler - Appice so še enkrat več dokazali, koliko pomenijo kilometrske izkušnje, ko tudi pod pritiskom težke situacije roke in glava ostanejo na mestu.
Uro in četrt dolgo potovanje skozi Black Sabbath dela Dio ere je bilo močno nabito s čustvi. Če so Iommi, Butler, Appice in Warren opravili svoj del posla brez prostemu očesu vidnih emocionalnih izpadov, je svojo čustveno plat na drugi strani zelo težko krotil Hughes, saj je med nagovori in pogledi, usmerjenimi v nebo, nenehoma hlipal, kar je zakrival z velikimi sončnimi očali. Najbolj ganljiv trenutek je nastopil približno na sredini Heaven & Hell programa, ko je do besede prišla vidno izmučena Wendy Dio in ob Iommijevem bodrenju publiki namenila nekaj besed pričakovanih vsebin, kako nas je pokojni mož imel vse rad. Človek se v takih trenutkih zares zave svoje minljivosti, Wendyine solze na odru pa so še v istem momentu iz poddodrja izzvale spodbudujoče sinhrono vzklikanje "Dio, Dio"! To vzklikanje je v mojih ušesih odmevalo še dolgo v noč, vse do trenutka, ko sem zatisnil oči in dojel, da sem bil tudi sam del zadnjega Heaven & Hell poklona velikemu človeku. Ronnie James, hvala ti za vse!
na vrh