Rolling Stones v Brnu!

Sreča nikoli ne počiva. In prav to se je zgodilo tudi meni, ko naj bi jaz veliki srečko fotografiral naše znane "kremenčkove" Rolling Stonese prvič, pa se s karambolom zagozdil in obtičal na sredi poti do Beograda. No pa me je obiskala teta Sreča še v drugo! Rockline je namreč dobil foto akreditacijo za Brno.

Da pa življenje le ne bi bilo prevečkrat posuto z rožicami, je hudič po karambolu še drugič pomigal z rožički in znova dobil mlade, ko me je nakrivilo v ledvenem predelu moje hrbtenice. Tako je moji dolgi avanturi v Brno delalo družbo to pot neznosno kljuvanje v hrbtu.

S fotografom Mirom (obvezno obiščite njegov blog "fotorocker") sva v Brno krenila okoli desete zjutraj. Vse je potekalo superiorno gladko in brez slehernih zapletov, z izjemo mojega stokanja, ki sva ga blažila tako, da sva se večkrat med vožnjo ustavila na krajših premorih. Prav zanimivo je, kako se ljudje ujamemo…voznik je določen za vožnjo medtem, ko lahko sovoznik počne, no ja, skoraj vse. Ker sva z Mirom oba, kar pošteno odprtih glavic, sva se odločila, da tokrat uporabiva moje znanje češkega jezika, katerega sem se naučil, bistroumno izoblikoval ter dopolnil med mojim zadnjim obiskom Češke (znana je zgodba katera se je odvijala na izboru za miss – "na štirinajstdnevnem izletu po Grčiji naj bi se naučila grško"), ko sem se češčine zelo uspešno naužil. Seveda sem Mirotu predlagal naj izklopi "tetko" (napravica katera nama je dotlej med vožnjo kazala pot) in mu ob tem zabičal: "Ne hledam mam navigaciye"!

Brno kot mesto je bilo nedeljsko zaspano, ker je bila pač nedelja in tako ni bilo sledu o kakršni koli gneči. Bolj od te praznine pa je žalostilo dejstvo, da sva med potjo do Brna opazila vsega en sam samcat plakat, ki je oglaševal nocojšnjo veliko ohcet z Rolling Stones v Brnu.

Parkirala sva skoraj pred vstopno točko na koncert, ta se je namreč odvijal na nekakšnem sejmišču (v velikosti ljubljanskega BTC-ja). Uredila sva vse formalnosti s prevzemom akreditacij in se z mojo "križno" hitrostjo – zaradi teh bolečin v hrbtu sem korake dobesedno "drobil" pod seboj, priplula v prijetno grško restavracijo (beri: super okusno pivo za 0,93€). Seveda vsaka prijetna minutka mine prehitro in že je kazalec na uri 19.30, ko smo imeli fotografi zbor "strašny". Tu smo podpisali neke formularje (kaj je že to?), da bomo darovali tudi življenje za blagor narodov v kolikor bo to zahtevano ter se natančno podučili, korak za korakom, o samem procesu fotografiranja med koncertom.

Rolling Stones na vsakem koncert podelijo 14 foto akreditacij (fotografe pa ob tem razdelijo v dve skupini po sedem in pošljejo vsako hordo posebej na levo in desno stran odra). Med vsemi napotki, je bil še posebej zanimiv ta, da, ko bomo čakali na znak (začetek rifa otvoritve koncerta s skladbo Start Me Up), moramo biti s pogledom usmerjeni v publiko, saj se bo za našimi hrbti odvijala medtem prava pravcata kanonada ter eksplozije močnih pirotehničnih efektov, zaradi katerih, bo požarno ogroženo celo večno nebeško kraljevstvo. Vsekakor zelo lepa gesta in skrb s strani organizatorja, da nam slučajno Rolling Stones ne skurijo očesnih mrežnic. No ampak Čehi ne bi bili Čehi, če ne bi bili Čehi. Med čakanjem na ta znak so buljili kot teleta v nova vrata, ko pa se je oglasila znana Keithova kitara in je koncert bruhnil v prvi riff Start Me Up, pa me je fotograf pred menoj popolnoma priklenil v pritajeno stopicanje, ko je tovoril, s svojo dušo vred, skupno osebno kilažo dobrih 130kg, s konkretno ojačano vzmetenim "podvozjem" v predelu zadnjice, mimo katerega se na noben način nisem uspel zdrenjati. Medtem, ko je revež v potnih sragah sopihajoče pujsal po stopnicah navzgor, me je zgrabila prava profesionalna panika! Kaj če mi bodo Rolling Stones ušli? "Ale František, tak prosim te! Premakni že to svojo rit, da bomo še kakšno fotografijo naredili danes!" blejem nanj, a me ni razume. Uspel pa se je spraviti po stopnicah navzgor! In tudi jaz naposled pod oder!

Tu smo! Le nekaj metrov oddaljeni iz oči v oči – jaz in Ron, jaz in Keith…uffff noro… (hej bolečine so prenehale – hvala Rollingom). Luč močna, zelo močna (bela), Mick je ves na "fedrih", neverjetno kakšna energija. Lebdi, skače, poje…res ne vem od kje vsa ta energija. In tako prvič zaznam, da se mi tresejo roke…Tu je konec prve pesmi. Že nas nežno pospremijo do druge lokacije, katera je bila oddaljena kakšnih 40 metrov od odra. Sploh se ne zavem, da med tem že igrajo Let's Spend the Night Together , ko poslikamo še preostanek pesmi, tri kitice tretje pesmi in koooonec!

Protokoli so protokoli in hja…. opremo je bilo potrebno odnesti ven, kar je pomenilo, da bomo zamudili kar nekaj nastopa legend. Nazaj sva z Mirom pridirjala (bolečin ni več, he, he), ko so žagali Tambling Dice…Prevzet sem! Uf kakšen pogled (prej je bil še polmrak) in kakšen oder,… Mama to je to, to so Rolling Stones. Mickov vokal suveren. Kdo pa ni suveren? Charlie? Keith? Nemara Ron? Smešno. Vendar pa bi Ron lahko malo več igral. Tako pa se je ubadal z metanjem trzalic in opravičevanjem vsakomur, ki mu je bila trza namenjena, pa je ni ujel.

Začnejo z Miss You! In tu je novo presenečenje! B-oder se ustavi le kakšnih petnajst metrov od mene. Vauu….Za razliko od A-odra (tiste orjaške kreature, vidne z daljnogledom iz Lune) je bil na B-odru zvok malce slabši - band je padel "notr", Čehi pa ven! Sploh ne vem kaj je tej publiki! So leta ruske diktature pustila globoke brazgotine, katerih rane se celijo silno počasi? Ne znajo se razživeti in rajati - dejte no!!! Sej ni tako težko!

Neuničljivi razuzdanec Mick še naprej z absolutno kontrolo nad dogajanjem, nadaljuje suvereno svojo igro, ko Ketih udari nek znan rif, odprt po vseh strunah…Kaj je že to? Slišalo se je silno razmajano. Hej, ta komad poznam…shit to je vendar Satisfaction! In vendar je Keith to tako posebno razmontirano odtrenal, da tako na-punkirane verzije niti Dead Kennnedies v svojih najboljših časih ne bi bili sposobni odprašiti. Ron Keithu ne sledi – neverjetna flegmatičnost in še kar naprej meče trzalice ter si provošči mini privatno zabavico ob spodbujanju publike (Čehov), medtem ko Charlie še naprej zavzeto grmi. Med Honky Tonk Woman, se na glavnem odru napihnejo velike napete, sočne in rdeče ustnice, preko celega odra! Nova vsemogočna impresija, ni kaj! Nanizane so bile druga za drugo. Megalomanska nepozabna izkušnja.

Meni osebno je bil to najboljši Rolling Stones nastop, kar sem jih doživel, seveda pa so temu botrovale, kljub nagajivem žuganju hudičev, srečno razpletajoče se okoliščine in iz tega izhajajoče dejstvo, da sem to pot moral pošteno stisniti zgornjo ustnico ter se potruditi do cilja. In nauk te zgodbe? Zarečenega kruha se največ popapca! Do tega nastopa sem namreč trdil, da Rolling Stonesov ne bom šel nikdar več ne poslušat in ne gledat. In sedaj? Če bo le varianta…vsaj še enkrat, dvakrat, trikrat…dokler bodo veselo hropli in razveseljevali množice. Slava velikim!