Med vožnjo porti Postojni so me prevevali kar malce čudni občutki – po dveh letih sem se vrnil na kraj nekdanjega Rock Caffeja, ki je v dvoletnem delovanju poskrbel za celo vrsto odličnih rockerskih dogodkov, predno ga je prevzela zaslužkarska jugonostalgična mafija in je bilo vsega lepega konec. Največ so s tem seveda izgubili notranjski in primorski ljubitelji rocka, ki so se ravno dobro navadili na redno obiskovanje kluba, ko je ta že zaprl svoja vrata oziroma točneje, v svojo sredo začel vabiti drugo ciljno publiko. No, a ker se je dogajajo tudi čudeži, je Ambasada Jugoslavija, kakor se klub zdaj imenuje, po dolgem času v svoje nedrje povabil »raztrgane, pijane in smrdeče dolgolasce«.
V Postojno so vabili Requiem, klene staroste slovenskega heavy metala. Potem ko so že z decembrskim koncertom v ljubljanskem Kinu Šiška vesoljno Slovenijo opozorili, da so tu in da dihajo, je bil tokratni razlog druženja še slajši: izid novega, skupno petega albuma »Fallen Angel«!
Uvodno dejanje večera je pripadlo novincem na slovenskem glasbenem prostoru, zasedbi Evil Eve. Glede na negativno usmerjene komentarje večine, ki so »Zlobneže« že videli v živo, sem bil nad vetrom, ki piha v njihova jadra, pozitivno presenečen. Začetniški manjko avtorskega materiala so Evil Eve nadomestili s priredbami izvajalcev kot so Nirvana, Billy Idol in Cranberries, ki so se lepo konsolidirale v celostno zvočno podobo skupine. Resda Evil Eve zaradi svojega neorganskega in modernega alter zvoka niso najbolj posrečena izbira za predskupino Requiemov, a njihovega profesionalnega pristopa in jasno začrtanih glasbenih ambicij jim ne more očitati prav nihče. Odrsko dogajanje je slonelo na izkušeni in seksapilu polni Evi Breznikar, ki je z Lady Gaga priredbo in zaključno avtorsko stvaritvijo Ideal nastop brez težav pripeljala v pristan.
Drugi po vrsti so zbrano staro in mlado zabavali Shutdown, novogoriški heavy metalci, slogovno sorodni Requiemom in zato toliko vabljivejši. V dvoranici se je zbrala lepa številka pretežno golobradih dolgolascev in fantom na odru vidno privzdignila krila. Potem, ko sem tri tedne nazaj Shutdowne videl v slabi formi (reportaža tukaj), so tokrat, kot bi prebrali moje besede, iz sebe iztisnili vsak atom energije in prikazali svoj najboljši nastop, kar sem jim bil do danes priča. Blestel je (še vedno edini) kitarist Domo in iz svoje matične pozicije na levi strani odra izvajal poskočne vragolije. Med inštrumentalnimi deli, ko je oder redno zapuščal vokalist Egzi, je trojica inštrumentalistov Domo / Dejan / Pejo v slogu stare Triumph ali Krokus šole kot pravi »power rock trio« polagala klasično usmerjene heavy metalske riffe. Tudi Egzi je bil v odlični dnevni formi! Dečko pridno uri svoj vokal in ko je pristop pravi, zna iz njega iztisniti tako srednje kot tudi visoke lege, vse to brez slišne izgube vokalne moči! Shutdown so med svoj avtorski material umestili Ozzyjev Nori Vlak, pri katerem se je Domotu z dobro izpeljano solo točko uspelo pokloniti pokojnemu Randyju Rhoadsu, ter za popoln zaključek še Judas Priest klasiko You're Got Another Thing Comin'. Shutdown - sedi, pet!
Sledila je osrednja magija večera – Requiem, ki na domačem parketu vselej iz sebe iztisnejo največ in zadovoljijo zveste podpornike skupine – le teh je največ kakopak ravno na Primorskem, zato se je klub okoli polnoči, ko so Requiem zavzeli oder, prav zgledno zapolnil.
Po nasnetem intru se je peterica razporedila po odru, Mihin zamah bobnarske paličice pa je s skladbo Let It Hurt pomenil začetek kar dvournega potovanja skozi ponovno odkrivanje relativno bogate Requiem zapuščine.
S prihodom novega basista so Requiem zaživeli v polni luči in se, kot sami trdijo, dobro ujeli. Sproščenost in medsebojno razumevanje so Requiem prenesli na oder, kjer delujejo kot dobro naoljen in uigran kolektiv. Requiem se ponašajo z odlično ritem sekcijo, ki jo tvorita izkušeni bas kitarist Martin Rozman in tehnično izjemno podkovani bobnar Miha Nedoh. Če k temu dodamo še kitarsko nadobudnost mladega Matjaža Marina na desni, izkušenega Marka Slokarja na levi strani odra in med njima frontmana Sergeja Škofljanca, dobimo ekipo preverjenih glasbenikov in z njo temelje današnje kohezije, s katero Requiem zlahka navdušujejo. A to še ni vse. Bleščeč nastop se je to pot odlično poklopil z optimalnimi zvočnimi razmerami, zato so se tudi najbolj zahtevni glasbeni sladokusci lahko predali pristni heavy metalski eksekuciji.
Requiem so jadrali med starim, novejšim in najnovejšim materialom. Kaja, Zvezdno nebo in Čarovnice so že v začetni fazi koncerta porušili most med bendom in publiko, ki jo je praviloma z nagovori še dodatno ogreval Sergej. Za popestritev je (podobno kot že na povratniškem Requiem koncertu leta 2009) med Križarji poskrbel »duhovnik«, ki je zbrane skušal spreobrniti z moralnimi nauki katoliške Cerkve. V prvem delu so Requiem nanizali nekaj popolnoma svežih komadov iz novega albuma, kot so Slovenska, Red Leather, Little Princess in naslovna Fallen Angels. Hipoma smo bili že v drugi polovici maratonskega nastopa, intenziteta pa se ni zmanjšala niti za promil! Sergej je z izrednim vokalnim delom iz komada v komad dokazoval, da je titul najboljšega klasično rockovskega vokalista še vedno trdno v njegovih rokah. Akustična izvedba Ognja je bila izključno njegovo maslo, ob vrnitvi ostalih članov na oder pa so Requiem presenetili z novo verzijo komada Zbudie se – predelali so ga v zvok ameriškega juga, kjer se širi vonj neskončnih savan in kjer se ameriški rednecki še danes podijo za rdečekožci! Utrujeni publiki so Marko Slokar in ekipa v dodatku privoščili še finalno dozo pristnega slovenskega heavy rocka, predno so dokončno sestopili z odra in si privoščili zasluženo pivo.
Padli Angel se je torej rodil! Requiem so z njim odprli novo poglavje v svoji zgodbi, v kateri bo, tako lahko vsaj upamo, napisanega še veliko zgodb!
na vrh