Le malo je skupin, ki se lahko pohvalijo s tako zvestimi privrženci kot legendarni klasično rockovski inovatorji The Who in čeprav sta od originalnih štirih članov danes živa samo še kitarist/konceptualni genij Pete Townshend ter pevec Roger Daltrey se zdi, da je zanimanje za njihovo veličastno zapuščino celo večje kot kdajkoli prej. Na avtobusu s katerim smo se odpravili na koncertno veselico sredi Trsta se je, poleg tradicionalne, vselej dobrodošle družbe glasbenih enciklopedistov in rockovskih starešin, nahajal tudi največji slovenski The Who privrženec, ki v svoji zbirki poseduje več kot šesto različnih studijskih, koncertnih in kompilacijskih izdaj, kar pomeni, da smo se nahajali v zelo dobri družbi iskrenih ljubiteljev dobre glasbe.
O tem, kako močan pečat ima The Who glasbena zapuščina tudi na mlajše generacije glasbenih poslušalcev po vseh pretečenih desetletjih, smo se lahko na čudovit način prepričali v nedeljo zvečer, ko se je v Trstu s spremljevalno zasedbo mudil gospod Daltrey, še vedno slika in prilika izjemne vokalne bravuroznosti ter odrske karizme. Roger se je v Trstu nahajal sredi samostojne turneje, katera je imela svečan predznak, saj je na njej izvajal celotno The Who konceptualno mojstrovino »Tommy« od izida katere letos mineva natanko triinštirideset let.
Za to priložnost je okoli sebe zbral spremljevalne pajdaše zavidljivih inštrumentalnih vrlin. Spremljevalni zasedbi, katero je Daltrey poimenoval Plan B, je poveljeval kitarist in glasbeni direktor Frank Simes, sicer tudi glavni koreograf legendarne rock opere. Družbo so mu delali še odlični ritem kitarist in pevec Simon Townshend, Peteov mlajši brat, ki je s pomočjo značilne čepice nanj spominjal tudi po fizični pojavi, klaviaturist Loren Gold, basist Jon Button ter bobnar Scott Devours. Roger si v Trstu preprosto ne bi mogel izbrati boljšega koncertnega prizorišča od veličastne operetno-gledališke dvorane Polietama Rossetti, ki je kot ustvarjena za pompozne odrske predstave med katere nedvomno spada tudi »Tommy«, ki je bil leta 1975 predstavljen tudi v obliki filmskega muzikala. Nastop je bil razdeljen na dva dela. 'Regularni' del je bil posvečen izvedbi celotne rock opere, na kar je Roger v dodatku odigral še nekaj The Who klasik, par skladb iz samostojne kariere, medtem ko je ena izvedba pripadla kitaristu Simonu Townshendu, kateri se je izkazal tudi kot kvaliteten solo pevec.
Prav vse izvedbe tega večera, se pravi ne samo celoten »Tommy«, so spremljale slikovite in inovativne grafične projekcije, ki so se odlično prilegale slikovitim besedilom iz tega kultnega koncepta o 'gluhem, neumnem in slepem' fantu, ki iz svoje 'čudežne' ozdravitve ustvari masovni kult, medtem ko je vmes ves čas prevladovala tradicionalna The Who ikonografija. Inštrumentalni uvod »Overture«, kateri je zaznamovan s Townshendovim odebeljenim kitarski rifom, je dvorano že na začetku zavil v oblak nepopisne evforije, ko se je za trenutek zdelo, da so z nami res The Who in ne samo Roger v samostojni izvedbi. Svoje je k temu prispevalo tudi izjemno ozvočenje, ki je omogočalo maksimalno intenzivno vzdušje. Na »It's a Boy«, kjer se 'pripeti' Tommyevo rojstvo, je Simon Townshend odlično nadomeščal Peteove originalne vokalne delnice, medtem ko mu je gospod Daltrey delal družbo na tamburinih ter končno prvič prišel do besede z gromovitim zaključnim verzom »a son«.
Izvedbo sarkastične »1921« je zaznamovala izvrstna vokalna medigra med Rogerjem in pevskimi pomočniki v ozadju. Roger ima navkljub temu, da šteje že 68 pomladi, še vedno zelo dobro ohranjen vokal, ohranil pa je tudi lepo mero mladostniške vitalnosti s katero je navduševal v svojih najboljših časih kot eden najbolj karizmatičnih odrskih poveljnikov. Med njegove zaščitne znake še vedno spada obvezno kabaretno vihtenje kabla, ki povezuje mikrofon s katerim je opletal kot pravi kavboj angleškega delavskega razreda. Obenem pa mu še danes ne zmanjka značilnega britanskega humorja, saj se je med drugim pošalil na račun bolečin v vratu kot posledici zaležanosti in slabega spanca v neudobni hotelski postelji.
Sredi psihadelične klasike »Amazing Journey« ter inštrumentalom »Sparks« smo se zbrani med publiko dokončno prepričali o zavidljivih tehničnih zmožnostih Rogerjeve spremljevalne zasedbe, ki je odlično tehniko združevala z izjemnim smislom za subtilnost. Navduševali pa so nas tudi med udarnejšimi trenutki, ko je bilo potrebno vzdušje v dvorani zagreti čez rob vrelišča. Med »Eyesight of the Blind (the Hawker)« je Roger navdušil s teatralno dramatiko, medtem ko mu je družbo delalo utripajoče sosledje kitarskih fraz. Sarkastično-komični »Christmas«, ki je bil s pomočjo projekcij pospremljen z zabavnim prikazom Tommyevih 'nejevernih' božičnih vragolij, nas je dokončno vsrkal v žarišče glasbene predstave. Med motivom »Tommy Can You Hear Me?«, ki se kasneje spet ponovi, je Roger nazorno demonstriral svoje vokalno kameleonstvo, ko je ves čas zlahka in prepričljivo prehajal med agresivnostjo in subtilnostjo.
Na melodramatičnem »Cousin Kevin«, kjer ambient in koncept počasi zaide še v bolj bizarno smer, so Roger in tovarišija odlično ujeli trenutek, ko Tommya med otroško igro maltretira njegov neprilagojeni bratranec. Na psihadelično-trdo rockerski fuziji »The Acid Queen« je band nadaljeval z izvirniku zvesto interpretacijo, medtem ko je gospod Daltrey zavzeto skrbel za navdušujočo pevsko teatralnost. Marsikdo med publiko je enega izmed vrhuncev rock opere prepoznal v desetminutnem inštrumentalu »The Underture«, kjer so inštrumentalisti poskrbeli za nepozaben jam. Bobnar Devours je imel izjemno težko nalogo nadomeščati pokojnega Keitha Moona, a je svojo nalogo odlično opravil in nas še posebno navdušil vselej, ko je zamahnil po gongu. Tudi Jon Button, ki je na basu nadomeščal Johna Entwistlea, je dokazal, da je pravi fant od fare, kar prav tako velja za njegovo igranje bas violine.
Pedofilsko obarvani »Fiddle About, ki ga zaznamuje prihod strica Ernieja, je zbudil pozornost predvsem z bizarnim, a duhovitim osrednjim napevom. Največji trušč med publiko pa je po pričakovanju povzročil veliki zimzelen »Pinball Wizard«, ki je bil v ozadju pospremljen z duhovito grafično projekcijo ringelšpila. Tako kot se spodobi sta najbolj navdušila zmagovit refren in slikovito odebeljen kitarski rif. S Tommyevo zmago v igranju ringelšpila je prvi del rock opere dosegel klimaks. Kitaristu Simesu je medtem počila struna na njegovi Fender Stratocaster kitari, a se do konca izvedbe, ko je zamenjal kitaro ni pustil motiti. Bandu so še največ preglavic povzročali nagubani kabli, katere so morali oskrbniki odrske opreme med nastopom kar nekajkrat poravnati.
Na »Go to the Mirror!«, kjer se vnovič ponovi »see me, feel me, touch me, heal me«« motiv, nas je Rogerjeva tovarišija navdušila predvsem s ponudbo odebeljenih trdo rockerskih rifov. Zatem so s sosledjem krajših del med katere sodijo »Tommy Can You Hear Me?«, blueser »Smash the Mirror« in akustično-psihadelični »Sensation« prepričljivo izpeljali konceptualno tranzicijo Tommyeve nenadne ozdravitve in ustanovitve lastnega verskega kulta. Folk rocker »Sally Simpson« je bil pospremljen s komično projekcijo med katero smo se lahko zabavali nad karikiranimi prigodami z novopečenim pridigarjem Tommyem obsedene najstnice. Na psihadeličnem »I'm Free« so priložnost vnovič dobile slikovite vokalne harmonije in subtilni klavirski aranžmaji. Na »Welcome« se je pompoznost z roko v roki znašla s folk aranžmaji med katerimi je Roger zaigral na orglice. Po komičnem vložku »Tommy's Holiday Camp« je nastopil čas za veselico in veliki zaključek rednega dela nastopa z nepozabnim zimzelenom »We're Not Gonna Take It«, ki je v svojem bistvu nekakšen prerez celotnega koncepta, ko se je Tommyeva odisejada na zmagovit način zaključila.
V drugem, dodatnem delu tri ure dolgega nastopa so prišle na vrsto tudi številne druge The Who klasike. Tako nas je Roger z »I Can See For Miles«, »The Kids Are All Right« ter bluesovsko verzijo »My Generation« vrnil v zgodnja leta svoje The Who kariere, ko so sredi šestdesetih začeli soustvarjati zgodovino rock glasbe. Romantične duše je v tem večeru prav gotovo najbolj očarala zimzelena balada »Behind Blue Eyes«, ena najlepših rock balad vseh časov. Z »The Way It Is« se je v vlogi solo izvajalca izkazal tudi kitarist Simon Townshend, saj je šlo za njegovo samostojno skladbo s katero je očaral prav vse izmed prisotnih v dvorani. Priložnost smo imeli slišati tudi klasiko »Who Are You«, ki izvira z istoimenskega albuma s konca sedemdesetih ter priredbi »Gimme A Stone« (orig. Levon Helm) ter »Young Man Blues« (orig. Mose Allison). »Days of Light« je bila v tem večeru ena izmed dveh Rogerjevih avtorskih solo skladb.
Za številne med publiko pa je vrhunec večera predstavljal nepozabni »Baba O'Riley«, ena najboljših rockovskih kompozicij vseh časov in po mnenju marsikoga tudi najboljša The Who skladba sploh. Uvodni pulzirajoči efekt je bil seveda odigran na sintetizator, medtem ko je Rogerjev vokalni patos, ki je poveljeval odebeljenemu kitarskemu rifu, tu dosegel deseto ambientalno potenco. S solo balado »Without Your Love« je Roger zaključil prvi dodatek koncerta. Za veliki finale pa je izbral »The Who by Numbers« (1975) klasiko »Blue Red And Grey«, ki je sestavni del po Rogerjevih besedah prezrtega, a njegovega najljubšega The Who albuma. Slednjo je odigral na ukulele pri čemer je bil uspešen vse do trenutka, ko je pozabil besedilo naslednjega verza. Vmes ga je na bas violini spremljal basist Jon Button. Po neuspešnih, skorajda komičnih poskusih nadaljevanja, se je skladbo odločil odigrati vnovič od njenega začetka naprej in to pot je šlo brez problemov. S tem je bilo konec našega čudovitega druženja z legendarnim pevcem, ki nas je v tem večeru skupaj s svojo odlično zasedbo popeljal na vrh klasično rockovskega parnasa.
Roger Daltrey je dokazal, da po vseh pretečenih desetletjih še vedno ostaja eden glavnih maherjev svojega posla in ena redkih še vedno neuklonljivih avtoritet zlate ere rock glasbe, ki ve kako se streže dobrega rocka vselej lačni publiki. Lepo bi bilo videti, če bi v bližnji prihodnosti spet združil moči s starim pajdašem Peteom, po možnosti za turnejo na kateri bi vnovič igrala celotno mojstrovino »Quadrophenia«, drugo slovito The Who rock opero.
na vrh