Roger Chapman v St. Veitu preganjal sence na zidovih (2008)

Drugi dan romanja po mestu kulture, torej St. Veitu, katerega bogato kulturno umetniško dogajanje vsako leto poskrbi za pestro bero zabave in veselja za ljubitelje praktično vsake oblike miselne rekreacije, je minil v domeni žvrgolenja zasedbe Roger Chapman's Shortlist. Roger kdo? Torej naj spomnimo da je Roger Chapman glasbenik izjemnih kvalitet, njegov prepoznavni glas pa mu je pridal sloves enega najboljših vokalistov v poslu. Starejše generacije ga gotovo pomnijo iz dni poznih šestdesetih let, ko je Chappo po svetu strašil v vlogi vokalista prog rokerskih jurišnikov Family. Chapmanov status se je tekom sedemdesetih let vstrajno krepil, v komercialnem smislu oziroma smislu prepoznavnosti pa je Roger na začetku osemdesetih eksplodiral s priredbo Stonesove Let's Spend The Nigh Together in vokalnim doprinosom velikemu hitu Mikea Oldfielda Shadow On The Wall.

Roger pa je poleg vsega zgoraj naštetega tudi izjemen izvajalec in če je potrebno tudi zabavljač, ki pogosto rad blekne kakšno še posebej sočno, nič manj impresiven pa ni niti seznam glasbenikov, ki mu je v soboto zvečer delal družbo. Tukaj je bilo moč najti nekdanjega The Kinks bojevnika Iana Gibbonsa, nesojenega Kim Wilde ljubimca, ki sliši na ime Gary Twigg, nastanjen takoj za njima pa že dalj časa kraljuje bivši Roger Waters in Company Of Snakes kamerad John Lingwood. Škoda da se dogodka iz neznanega razloga ni mogel udeležiti Micky Moody (Juicy Lucy/Snafu/Whitesnake), katerega slide mojstrovine bi v paru z razpoloženo Helen Hardy večeru gotovo pridale določeno mero seksapila.

Roger Chapman je v bitko za naša srca in duše krenil s sproščeno improviziranim motivom X-Town, ki je že v samem začetku ponujal dovolj manevrskega prostora za navdahnjeno prerekanje zvokov klaviatur in kitare, ki je na veselje množice postreglo s kopico impresivnih melodičnih akrobacij! Sproščujoč občutek, ki nas je obdajal ob prenehanju zvenenja uvodne teme pa na žalost ni bil razpoložen za kakšno daljšo avanturo. Mango Crazy je že ponujal izziv posebne sorte, vendar predvsem za štiri stotnije naših jodlarskh prijateljev, med katerimi je pozornejše uho vsake toliko lahko naletelo tudi na kako slovensko besedico. Rogerjev vokal, sicer v veliki večini elementov še vedno prepoznaven, je tule na trenutke spominjal na burlesko, ki bi si jo v vsej svoji veličini lahko zamislil le genij Toma Waitsa. Komičnost situacije so tokrat reševale skrbno vnešene linije spremljevalnih vokalov, kjer je dominiral predvsem simpatični glas neuničljive Helen Hardy. Punca je svojo vlogo odlično naštudirala, s čimer je njeno vokalno polnilo vselej prihajalo to polnega izraza, predvsem pa je Shortlist seznam po zaslugi senzibilnosti ženskega glasu gromozansko profitiral na splošni sprijemljivosti s slušali avstrijske publike.

Nadaljevanje s Prisoner je zaznamovalo povratek k bolj "koreninasto" orientiranemu zvoku. Z dražjivim spustom skozi omenjeno skladbo se je Rogerja dalo prvič v večeru zalotiti pri odkrivanju čarov bluesa. Chapman je strasti dodatno razvnel s Son Of Red Moon, ki je v svojih nedrih poleg grandioznega refrena skrivala še bežna spusta skozi These Boots Are Made For Walking in Watersovo Rollin' and Tumblin'. Dinamika skladbe nam verjetno prav iz čiste žlehtnobe niti za trenutek ni dopuščala prostora za predah in je po "sadjarski komediji predhodnice" brez usmiljenja prešaltala v višjo prestavo. Kot da bi Roger v želji po dokazovanju iz sebe nenadoma istisnil še tiste zadnje atome moči, ki jih je bržkone hranil za "spoznavno fiesto" v družbi rtvjevskih kamikaz, ki takim in podobnim priložnostim praviloma sledi. Sleherni element Shortlist mašinerije je tule dajal vtis krvoločne usklajenosti, ki je z odločenostjo razjarjenega, verjetno tudi že dalj časa nepotešenega nosoroga hipoma razpihala vse oblake dvoma. Chapman se je tule v ostrem naletu brezglavo zapletel še v duel vokala in slide kitare, ki jo je brez večjih posledic odnesel prav po zaslugi mestoma humornega obmetavnja.

Tudi pri pokrivanju materiala drugih glasbenikov, kot je naprimer reinkarnacija Dylanove Blind Willie McTell, se Chapmanov nesporni talent in konsistentnost njegove interpretacije hitro prelevita v ubijalski tandem. Blind Willie je bil nesporen favorit večera, s čustveno nabito izvedbo, kateri je prostodušno na pomoč priskočil še grobijanski žmoht Rogerjevega glasu, je lahko brez problema konkuriral celo veličastnosti statusa Shadow On The Wall. Glede impaktnosti slednjega seveda ne gre izgubljati besed. Oldfieldova klasika si je zase vzela slabih deset minut razgibavanja, po kateri si je Chapman med prav velikega hita lačno ljudstvo še nekajkrat dovolil vreči vabo v obliki Shadow refrena. Ko smo že pri odlično sprejetih motivih ne moremo mimo Sweet Bird, skadbe iz zadnjega Chapmanovega albuma One More Time For Peace, v tem elementu bolj rezervirane Oh Brother in seveda Let's Spend The Night Together, ki bi ob šolski demostraciji tako suverenega kot tudi inovativnega aranžiranja slavnih motivov že zdavnaj lahko v celoti veljala za Chapmanovo dete.

Roger Chapman je ob spremstvu izvrstno utečenega kolesja odličnih glasbenikov dokazal, da mu starost ne dela sivih las (verjetno tudi zato ker slednjih pač nima več)! Čeprav so desetletja intenzivnega razgibavanja glasilk sledi razumljivo pustila predvsem na njegovem glasu je gospod v soboto zvečer prepričal z izjemno profesionalno izpeljanim nastopom in potrditvijo, da še zdaleč ni izgubil vseh svojih čarov.

Besedilo: Daniel Pavlica
Fotografije: Mojca Perdih