Le malo je izvajalcev zlate dobe britanskega rocka (konca) šestdesetih in sedemdesetih, ki tudi še več desetletij po ustvarjalnem zenitu ohranjajo poslušalstvo in kljub astronomskim cenam vstopnic zlahka polnijo največja koncertna prizorišča. Govora je o peščici najbolj eminentih glasbenikov, ki jim ni tuje niti čajčkanje z britansko kraljico, o glasbenikih, ki so že zdavnaj presegli glasbene okvirje in skozi leta postali del družbenega vsakdana. Prestižno smetano najeminentnejših tvorijo še vedno živeči Beatel Paul McCartney, v minulem mesecu še kako aktualni Rolling Stonesi, pa denimo Elton John in Eric Clapton.
Med smetano velikanov pa spada tudi Rod Stewart, nekdanji član skupin Jeff Beck Group in Faces, od začetka sedemdesetih pa predvsem uspešen solo izvajalec, katerega vokal je dahnil dušo številnim radijskim hitom zadnjih štirih desetletij. Rod Stewart kljub dopolnjenim 69. letom še vedno aktivno koncertira. Nazadnje se je na dosegu naših jeklenih konjičkov ustavil pred štirimi leti, ko je gostoval na Dunaju in v Budimpešti, konec letošnjega junija pa se je znova vrnil v največjo dunajsko pokrito dvorano Stadthalle, po velikosti primerljivo z našimi Stožicami. V avstrijsko prestolnico se je v prijetni družbi agencije Koncerti.net odpravila tudi dvočlanska Rockline ekipica, ki je popoldanske ure med drugim izkoristila za obvezen obhod bližnjega Mediamarketa, kjer se vedno najde kakšna nakupa vredna zgoščenka.
Pregovorna nemška natančnost je velevala držanje napovedanih časovnic, tako je bilo ob pol osmi uri zvečer že vse pripravljeno na začetek koncerta. Stewartove koncerte danes obiskuje izkušena garnitura ljudi, zato je zgodnji začetek prireditve rezultat logičnega podrejanja ciljni publiki. Zastor, razpet med odrom in publiko, je padel dvajset minut pred osmo uro, in šov se je s komadom bratov Isley This Old Heart of Mine (Is Weak for You) naposled pričel!
Megalomanski oder je nudil zavetje številni četici spremljevalnih glasbenikov, ki so predstavljali zanesljivo podporo v začetku koncerta slišno opešanemu Stewartovemu vokalu. Vkolikor se poslušalec hitro sprijazni s Stewartovo formo, ki mu preprečuje manevriranje z višjimi vokalnimi registri, spremljanje nastopa postane en sam velik užitek! Koncertna produkcija je namreč že prilagojena ameriškemu trgu, saj bo Rod Stewart jeseni s serijo osemnajsith nastopov gostoval v Las Vegasu, zato vizualna komponenta ne zaostaja veliko za primarno glasbeno. Svetlobni efekti vseh oblik in dispozicij so koncertu pridali dodaten glamur, sloneč na že tako spektakularni predstavi rotirajoče se kar trinajstčlanske spremljevalne ekipe glasbenikov, ki so skrbeli za polnost zvočne slike.
Čeprav je Rod Stewart barvno slep, je bila njegova oprava še kako opazna! Ekipa stilistov skrbi, da šarmatni Rod tudi na stara leta izgleda ekstravagantno. Kako bi drugače opisali kombinacijo svetlečega se zlatega suknjiča na beli srajci, ob črnih hlačah in živo rdečih nogavicah? Stewart je daljše inštrumentalne točke med koncertom večkrat izkoristil za preoblačenje, nastop je tako končal oblečen kar v »hawai« srajci čez prsa in nogometnimi čevlji na nogah.
Igran repertoar so večinoma sestavljale velike uspešnice, med katere je Stewart umestil tudi skladbo Can't Stop Me Now, edino delo iz njegovega aktualnega albuma »Time« (2013). Eden izmed vrhuncev prvega dela koncerta je napočil v izhodu iz komada Rhythm of my Heart, ki so ga tvorili ločeni dueli Stewarta in njegovih treh back vokalist. Čeprav so velik del igranega seta zapolnjevale priredbe, je treba vedeti, da je za popularizacijo mnogih izmed njih zaslužen prav Stewart, katerega živa prezentacija (še vedno) učinkuje magično. Ne samo, da britanski glasbenik ostaja izvrsten ljubezenski interpret, še vedno razpolaga tudi s prepoznavno barvo vokala, ki ji v glasbenem svetu ni para.
Po razigranem srednjem delu s Forever Young je sledil intimnejši vstop v drugo polovico druženja, saj se je Stewart umestil na barski stolček sredi odra in ob spremljavi dveh kitar in citer s skladbo Cata Stevensa The First Cut Is the Deepest vstopil v akustični venček izrazito čustvenega naboja. Čeprav je nežna akustična zvočna zavesa še dodatno razgalila šibkost njegovega vokala, je glasna podpora celotne dvorane v refrenu nepozabne balade I Don't Want to Talk About It poskrbela za mravljince po celotnem telesu!
S poklonom Chucku Berryju ob bučni podpori pihalne sekcije v komadu Sweet Little Rock & Roller je napočil čas za zaključni odklop, ki ga je publika uvodoma pospremila s stampedom iz sedišč direktno pod oder, tako da je zadnji del koncerta nekaj sto najbolj razgretih obiskovalcev pričakalo kar na nogah. Od tu naprej so se dogodki odvijali izredno hitro! Po predahu s Prod Mary (odpela ga je ena od back vokalistk) se je Stewart na oder vrnil ob komadu Hot Legs in dokazal, da je še kako vitalen! Dolgoletni privrženec letošnjih škotskih nogometnih prvakov Celtic FC je med publiko s pravimi projektili brcnil nekaj deset podpisanih žog, ena od njih je, verjeli ali ne, pristala v rokah slovenskega glasbenega leksikona Jerneja Veneta, nič manj intenzivno pa ni bilo niti nadaljevanje z antemičnima skladbama Maggie May ter Baby Jane. Plovba po zakladnici zimzelenih hitov se je nadaljevala z balado Sailing, predno so Rod Stewart in kompanija na vsesplošno zadovoljstvo razgrete avstrijske publike za slovo navrgli še hit iz disko ere Da Ya Think I'm Sexy?.
Najpogosteje zastavljeno vprašanje med ljubitelji klasičnega popa in rocka se že dolgo glasi: »kam vraga bomo hodili na koncerte čez desetletje ali dve, ko bodo naši glasbeni idoli že na drugem svetu?«. Dandanes lovimo še zadnje koncerte resničnih legend, ki so izoblikovale tok popularne glasbe. Eden izmed njih je tudi Rod Stewart, za katerega vprašanje, če bo še kdaj nastopal na dosegu povprečne slovenske denarnice, če tromestno število evrov drago vstopnico sploh lahko uvrstimo v to kategorijo. Stewartovi hiti, podkrepljeni s pravim koncertnim šovom, so pričakovano poskrbeli za miselno brezskrbni skok nazaj v sedemdeseta in osemdeseta leta prejšnjega stoletja. Spektakel, ki bi ga bilo greh izpustiti!
Prevoz na koncert je omogočil vselej neustrašni Koncert freak!
na vrh