RockLine fest II. (2009)

Pomemben dogodek, bolj kot bi si človek mislil, pa napoči, ko po številu koncertov, ki jih več ne zmoreš prešteti in so se odvrteli v živo pred tvojimi očmi, naposled vskočiš v preobleko samega organizatorja koncerta. Ufff.. le kaj se bo izcimilo to pot iz vsega tega?

Izbira koncertnega trojčka za drugi RockLine fest, je bila predmet daljše usklajevalne faze. Preprosto je Slovenija bogata z zelo kvalitetnimi skupinami. Človek bi dal možnost prav vsem, da se izkažejo na odru, saj si kvalitetne skupine za kljubovalno garaštvo in vero v svojo stvar vse po vrsti zaslužijo čim boljšo promocijo. Kaj je tukaj kvalitetno, ki ločuje zrno od plevela, raje pustimo za drugo debato, a v primeru trojčka Shutdown, Chaosstar, Lene kosti, človek res težko ustreli mimo, kar se odlične glasbe tiče. Odličnega žura pa sploh.

Tako je napočil, ta težko pričakovani dan! Bil je lep in sončen. Jugozahodna ekspozitura strehe Orto bara se je brez zadržkov predajala sončnim žarkom in v prostorih, kjer se dogajajo koncerti, je postalo v času tonskih vaj, postavitve instrumentov in še vsega ostalega, ki sodi v kategorijo "tekanja blaznih" okrog kalibracije vsega potrebnega za sprožitev spektakla, kar nekako soparno. Minute so ekstremno hitro bežale. Že so spodaj ljudje. Sedijo, hladijo glave, prižigajo cigarete.

Ura odbije devet (zvečer vsekakor). Na oder morajo ShutDown. Reveži prikrajšani za tonsko vajo, si bodo večer zapomnili zlasti po tem, da so skoraj sklatili bogove z Olimpa s hrupom, ki se je boleče zajedal vušesa, skozi ustja režečih monitorjev. Še posebej desni monitor je hreščal in silil k oglušitvi prisotnih. Teh ni bilo prav mnogo v dvorani, ko so pričeli nadebudni Primorci "žlajsati". Skupina je silno podjetna. V izvedbi se je čutilo, da točno ve kaj hoče. Poseduje lepo mero uigranosti, obveznega špas teatra, za katerega je zadolžen zlasti pevec Egzi, ki je pokazal, da je silno samozavesten dejavnik, ki spretno izkorišča oder za dinamično gibanje in imponiranje publiki. Tipom resnično ni dolgčas. Primerilo se je da je leva kitara, ki jo igra Dominjo, utihnila za nekaj trenutkov, kar je vneslo malo zmede na oder. Težave s Tesla fenomenom, so bile hitro odpravljene. 

Izraz in energija skupine na odru poseduje igranje z jajci, s čimer fantje uspešno kljubujejo generični zasnovi svoje avtorske biti. So okosteneli heavy metalci, ki pa zelo radi poslušajo tudi hard rock klasične stare branže in melodični hard rock. Komad Valkira in Križarji, odlikuje izredna mera pospešenega marširanja, ki je odeto v epski melodični pomp, kar spretno izkoriščajo v svojih manevrih doseganja obče poslušljivosti, danes power metal bendi, kar ShutDown vsekakor niso. Torej bližje Riot, kot Helloween, a z Guns N' Roses maskaro! Prisotne so pobje zabavali tudi z Diamonds And Rust, priredbo Joan Baez, ki jo mnogi bolje poznajo, zaradi predelave, kakršne so se je lotili Judas Priest. ShutDown so usekali "jurišno" speed metalsko verzijo skladbe.

Naj strnem vtis, da so fantje odigrali nastop, ki je upodobil samozavestno skupino, ki natanko ve kaj počne in kaj je njen cilj, igra prepričljivo svoja dela, kar dokazuje, da verjamejo vase. To je seveda adut, ki odganja sleherno nevarnost, da bi se pobje izgubili v morju splošno generičnih fraz doseženih standardov klasičnega old school heavy metala, ki mu poveljuje čist, melodičen vokal, z lepo dozo obskurnega elementa. Fantje so potegnili optimum, glede na ponujene dejavnike, ki so krojili izvedbo njihovega koncerta. Že kot prvi so pričarali zares odličen nastop. Glede na to da je skupina silno mlada, bo definitivno odločno napredovala na krilih entuzijazma tudi v prihodnje. Zaželimo jim vse dobro! Naj talent izkoristi rezerve!

Skupina, ki je poskrbela za celoten "back line" koncerta je tudi zasedba, ki je med nastopajočimi tega dotičnega dne  edina z vsaj enim izdanim CDjem. Ljubljančani Chaosstar. Na prvenec smo zelo dolgo čakali, a fantje so ga pilili tako dolgo, da v mnogočem predstavlja enega boljših dosežkov na polju heavy metal glasbe, kot jih razumeva in določa obče slovenski standard. Na album so možje lahko upravičeno ponosni. In tudi so. Uro dolg nastop so izkoristili za njegovo celotno predstavitev. Možje se odzivajo na reakcijo okolja po principu 100% težnje za fizično oživitvijo avtorskega materiala. Ne skrbijo za tipična metalska oblačila, zelo jih privlači modna konfekcija, ki sodi v razred "alternativno", kamor brez težav sodi tudi Primoževa krepko utrjena, k višku stoječa - igličasta pričeska, kot tudi Vasjin povoj preko glave, ki je nekako buril karmo kamikaz iz davnih časov obrednih žrtvovanj iznad zračnih bitk nad modrim pacifiškim oceanom. Preostanek ekipe kratkohlačnikov pa le dodaja piko na "i" modnemu gurujevstvu skupine.

Možje so igrali iz minute v minuto "bolje". Ko so se prsti ogreli na pravo delovno temperaturo, je stvar stekla kot po maslu in nič jih ni več moglo ustaviti. Chaosstar so nagradili občinstvo z odličnim zvokom. Glede na perfekcionizem, ki mu sledi skupina, to definitivno ni neka reč, ki bi bila trivialno rešljiva. Oder so bili Primoževi bobni, kar pa preostale trojice Jureta Jurce (kitara, vokal), Vasje Čepiča (kitara) in Dareta Ramota (bas kitara), nikakor ni motilo, saj so Chaosstar skupina, ki deluje glede na kinetiko, na odru dokaj statično. Kot povedano, svoje zmagovite točke si priigrajo z eksekucijo kompleksno zasnovanih del. In tudi to pot v ničemer niso zatajili. Igrali so maksimalno. Glede na zahtevna dela, mnogo atmosferičnih obratov, ki jih skupina kreira z nizanjem motivskih sosledij, kar je garant njihove zelo všečne raznobarvne podobe ter nasploh zaradi bolj kompleksne - polne zasnove zvočnega spektra studijskih originalov, je bilo logično da bi se četverec ljudi moral preobraziti v četverec hobotnic, da bi lahko odigral vse klaviature poleg, reproduciral vse dodane programske vzorce, zvočne zanke, dodatne podritme, tolkala, in bla, bla, bla... Torej ste uganili? Zvočna matrica reši vse, pa še nezmotljiva je.

Fascinantno je dejstvo, kako je kvartet odlično uigran in trese iz sebe zahtevno oblikovanih 50 minut prvenca. Čuti se, kot pri Shutdown, da je bilo v to eksekucijo vtkanih nešteto potnih kapljic velikega garaštva. Pravzaprav o tem kako je potekala izvedba niti ni vredno razlagati. Nekje na sredini koncerta se je prostor odlično zapolnil, ljudem se je v prvih vrstah veselo trgalo, na splošno pa je bila publika silno razgreta in Chaosstar so s svojo podobo definitivno potešili obiskovalce, ki so nagrajevali skupino zares z odlično energijo, ki so ji jo vračali.

Skupina, ki je zaključila svoj nastop s skladbo Slave To The System (gre za avtorski komad, ki ni vključen na album "Lifetime"), je znana po tem, da rada preigrava, če ne drugega pa za dnevno kondicijo, zanimive komade drugih izvajalcev. Od Dream Theater, do Dire Straits. No to pot so, ob vztrajanju publike, zavzeli še zadnjič svoja mesta na odru in presenetili prav vse prisotne s priredbo skupine Toto Africa. Zadeva je bila od glave do pete odigrana "Chaosstar-ovsko", kar je pravi smisel predelave originalov. Poleg osnovnega ritma so dodali le matrico tolkal. Originalne sintetizatorje je prekril, bolje rečeno nadomestil masivni zvok riffov obeh kitar, z gradnjo odlične mračne atmosfere, ki je značilna za Chaosstar, kar pomeni, da je bil uvodni del najbolj smeli trenutek izvedbe te skladbe. Vokalno je seveda skrival mnogo rezerv. Dejansko je lažje igrati Hold The Line, a 1000x manj zanimivo, za rang Chaosstar ne bi to predstavljalo prav nobenega izziva, če smo že pri "analitičnem drobnjakarstvu" mnogo prej Close To The Edge od Yes. Fantje so pač potegnili, kolikor so pač lahko, bližnjo vzporednico, a vse se vrti okrog vokalov, vokalne spremljave, pri komadu tipa Africa. Če je to okej, potem komad funkcionira, sicer ne. Se pa da speljati poslušalca na stranski tir, da mu ponudiš bogastvo tipičnega metalskega vzdušja, kar so Chaosstar tudi ustvarili. Priredba, ki z nekaj vokalne kalibracije v bodoče (a ne fantje?), absolutno sodi v koncertni repertoar skupine, ne glede na to da se je zasedba nemara pred izvedbo komada zbala, da bo kamenjana, privezana s konji in razčetverjena. Nasprotno. Nekaj ljudi je celo "head-bangalo" na priredbo, poseben kompliment pa sta skupini ponudili tudi dve dekleti, ki sta se ob tej priložnosti zavrteli v divjem valčku pod odrom.

Moram pohvaliti zelo tudi petje J.J.-ja. Možakar je v prvi vrsti kitarist, peklensko natreniran kitarist, ki tvori enakovredni dvojček z Beastom. Koncentriranje na zahtevno igranje kitare in hkratno zadovoljivo petje, je vse prej kot lahka naloga. Visoki (do najvišji) registri so dom J.J.-ja in jim povsem kljubuje. Hkrati s tem dodaja tisto dozo obskurne energije, ki jo metal potrebuje. Spomnite se ameriških old school speed metal pevcev, kot je James Rivera (Helstar) in podobnih. Hvaljeni Iron Maiden na steroidih! Velika pridobitev za Slovenijo, upajmo da bodo Chaosstar poželi bogate pridelke za svoj trud. Odličen špil, ki je glede na doživeto v Rollbaru, ko sem videl skupino prvič ob predstavitvi izida albuma "Lifetime", ponudil spoznanje velikega koraka navzgor (kar se odrske igre tiče)! Delovna kreativna kemija kvarteta funkcionira na polno.

Lene kosti so po 17. letih kot miške tiho prijezdile nazaj iz dimenzije pozabljenih metalskih grobišč ter ruševin prejšnjega tisočletja. V formacijo, ki jo dosegajo od maja 2009, so se sestavljali skupaj zelo spontano. Obdobje od oktobra 2008, ko so odigrali svoj prvi špil, do tega prelestnega majskega večera v Orto baru 2009, je skupina izkoristila za to, da strni svoje vrste. Opravila je kar nekaj šahovskih rošad, najbolj pomembna, poleg nastopa skupine pred Grave Digger v Ljubljani, dne 03.02.2009 - takrat so končno prepričali metalce, da znova obstajajo, pa je bila v zadnjem času pomladitev svojih vrst s popolnoma novo ritemsko osnovo. Jabolko v večini primerov res ne pade daleč od drevesne krošnje in tako je novi basist Gregor Brenko, sicer sin bivšega basista skupine Dareta Brenka, ki je nastop skupine in svojega sina počastil pod odrom, vneto vihteč svojo "fotozver". Miha Nedoh (Forgotten Eden, Requiem Razvaline,.. sem še kaj pozabi?), je bil glede na članstvo bratov Kavaš pri Requiem nekakšna logična in zelo priročna izbira za Lene kosti. Kdor pozna Lene kosti, njihovih 7. klasičnih skladb, lahko le zamiži, si zapoje enega izmed riffov, in mu doda ritmični Judas Priest galop iz konca osemdesetih let. Torej dvojna bas stopalka, raznolik in bogat nabor znanja Mihe, je v 100% oplemenitila novo podobo vseh avtorskih skladb Lenih kosti. Skupina je bila pripravljena da razvije naposled svojo rušilno moč do skrajnih meja in tako izkoristi vse energetske rezerve, ki so se dotlej pred slovenskim občestvom skrivale v riffih skladb Russian Girl, I Got The, Warrior itn... Mimogrede, si kdo danes predstavlja heavy metal brez dvojne stopalke? Edino Iron Maiden, a tem je itak oproščeno.

To je bil zelo pomemben nastop za skupino. Predstavljal je prvo predstavitev dokončno konsolidirane ekipe, ki lahko suvereno in brez zadržkov razvija svojo vizijo naprej in končno ustvari tiste sanje, ki niso bile ustvarjene v ranjkih osemdesetih in (zgodnjih) devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Ob enajsti uri je bilo vse nared, da skupina ustreli na plano. Petnajst minut preko enajste (ponoči seveda), so končno zatemnili prostor, vzdušje pa je plulo na nasnetem orkestralnem uvodu, ki je deloval strašljivo, zlobnikavo, a obenem zveličavno in pompozno. Ste gledali film Godzilla? To je to. V tej temi, se prikaže na odru končno tudi pojava, ki me je sprva odstrelila na koncert skupine Lordi v Cerknico, 13.03.2009. Nori kirurg, ljubitelj bizarnih pripomočkov žaganja udov, dialize, presajanja organov, nemara celo dekapitacije (nikdar ne veš), doktor Evil. Milan Krušič! Pač vsak koncert Lenih kosti tudi v novi dobi, krona tisto žuboreče tiho pričakovanje, kaj pripravlja Milan na odru, kakšno presenečenje, kakšno vrsto "neumnosti". To je tisti faktor, ki dela nastope skupine še kako privlačne, dinamične, nepredvidljive.

Tokrat je bil Milan kirurg! Krivilo me je pod odrom od šokov! Lene kosti so zasedba, ki potrebuje veliko prostora na odru zaradi šova Milana Krušiča, kar pa to pot nekako ni bilo mogoče doseči v Orto Baru. Pa ob tem sploh kdo upa dvomiti, da nastop ni bil polna Lazy Bones orgija? Zasedba je od prvega trenutka strupeno pohodila stopalko za plin in gnetla, gnetla in le gnetla svoje riffe. Mali klubski prostor, zapolnjen, z odlično ustvarjenim zvokom ton mojstra, je pričaral izredni energetski fluks, ki je v prvem trenutku I Got The... prevzel klubski ambient. Ljudje so bili posrkani vanj, mnogim pa se je kar trgalo pod odrom. Krušič je bil znova polno inspiriran, visoko na preži, tako kot preostali fantje! Kvasil je sočnosti, katere kar nekako zahtevamo od njega. Po projektilih z I Got The... in Stones Of Death, je denimo nakuril prisotne: "Breaking the what? Breaking the what?!?!" "Let's break that...What?" Seznanjeni s koncertnimi izdajami Judas Priest mu vrnejo odgovor: "Law", Milan pa: "Ne! Diamonds And Rust!" Evo vam rogovi, si misli človek, del teatra, ki ga je mogoče v marsičem pogrešati, pri drugih slovenskih skupinah v metalu. A Diamonds And Rust v rokah Lenih kosti je izvedena nekako po zgledu "Angel Of Retribution" turneje Judas Priest. Torej strah pred ponovitvijo slogovnega pristopa v izvedbi taiste priredbe izpod galopirajoče taktirke Shutdown pred dvema urama, je bil odvečen.

Toliko sproščene voltaže hkrati, ne pomnim v Orto Baru. Nemara doslej nisem obiskoval pravih koncertov. Lene kosti so bile resnično tokrat odrsko izvedbeno na najvišjem nivoju, odkar spremljam njihove koncerte od decembra 2008 do danes. Čvrsta riffovska kanonada obeh bratov Kavaš, duhovite in doživete kitarske vragolije solerja Marca Kavaša, čvrsto ogrodje odlične ritem linije Brenko-Nedoh in seveda zimzeleni Krušič, ki je že v I Got The sprožal prave nevihtne salve najvišje uperjenih "Halfordesk", ki ti stisnejo jajca v primež, je ponujalo enkratno predstavo. Milan je seveda izkoriščal svojo karizmatičnost v polnem zaletu. Zabaval nas je z najbolj strupenimi pogledi in s svojskostjo karakteristik elastično obrazne raztezljivosti, uprizoril nekaj neverjetnih grimas. Skupina je ustrelila tudi Tube Snake Boogie zasedbe ZZ Top, ki je doslej po ponovni združitvi v živo še niso izvajali, Milan pa je ohranjal visoko dinamiko koncerta tudi s (pričakovanim) odmetavanjem kosov oblačil, ki so znova pršila med ljudstvo. Kirurške injekcije, kirurški nagobčnik (dejansko bi mu še bolje pristajal tisti Anthonyja Hopkinsa, pri filmu "Ko jagenjčki obmolknejo", za kar bi potreboval pogodbo za endorsement s kakšnim erotic shopom), kirurška kapa,.... In za veliki finale skrajno sprana iz znošena bela majica z emblemom Lene kosti, katero je bestialno raztrgal in zalučal med prisotne! Vražje, zlobno, puhujšljivo, a hkrati na moč zabavno in hipnotično. To je svet Lenih kosti. Dobrodošli.

Tudi predstavitev ekipe same je bila na moč zanimiva. Predvsem je Milan izrekel posebno priznanje Giovaniju, ki ga je predstavil, kot glavnega in prvega iniciatorja, da so Lene kosti sploh nastale, dolžan pa ni ostal tudi Mihu za bobni, ki ga je razglasil v slogu, kot razglaša Lemmy svojega Mikkeya pri Motorhead: "The best fuckin' drummer in the world!", ob čemer je Miha logično zardeval za bobni. Milan ima v nulo poštudirane pristope vseh večjih, srednje velikih tujih zasedb iz arzenala rock in metal glasbe našega planeta. Tega pa se ne boji razkazovati na odru in deliti vse energije med ljudstvo ob tem. Marc, pa je vrnil žogico, ki se je odbila nazaj nekako takole: "Morda ne največji pevec, gotovo pa najširši pevec v Sloveniji. Milan Krušič!!!!"

Še posebej se je publika razvnela na Russian Girl. Lene kosti so potegnile koncert celo preko polnoči in prav nihče se ob tem ni pritoževal. Russian Girl so odigrali še enkrat v dodatku, ura pa je bila 00:08, ko se je koncertni spektakel le zaključil. S hitrostno predstavo in prestavo "kratko, a sladko", ki nas je pustila še naprej visoko narajcane. Odličen zvok, poln, voluminozen, uglašen na pravo jakost klubskih dimenzij Orto Bara je bil pravi "sugar daddy" oziroma tihi koncertni boter, ki je kronal ta brezkompromisni nastop Lenih kosti. Če se je kdo med vami prebudil zjutraj v banji, obdan z ledom in je našel na predelu kakšnega izmed svojih vitalnih organov sveže kirurške šive, ali pa je nemara "zatipal" izpod steriliziranega povoja odprt lobanjski svod, je lahko sveto prepričan, da ga je ponoči obiskal Dr. Evil s svojim "skvadronom". Brezmilostni grom!

Vse se je izteklo fantastično. Celotni spektakel. Vse tri skupine so spravile od sebe svoj trenutni maksimum. To je največ kar ti lahko umetnik - izvajalec v danem trenutku ponudi. Brez kalkuliranja. Še po koncertu ljudje nikakor niso odhajali domov, pač pa se predajali druženju v pritličju, kjer se je med publiko še naprej prenašala vsa nakopičena pozitivna energija, sproščena med tremi nastopih skupin. Res fantastičen metalski večer, kakršnih si želimo čim več. Pozabljene so bile fovšije, nevoščljivost, zajedljivi visoko intelektualni sarkazem, iskanje dlak v jajcu, skratka vse pregovorno značajske karakteristike Slovenceljnev, ki smo se tako za spremembo le prelevili v Slovence, strnili svoje vrste in pokazali kako smo lahko skupaj nepremagljivi. Naj nas te vezi vedno družijo.

fotografije: Robi Lipej