Verjetno je želja vsakogar, ki ima rad kvalitetno rock in metal glasbo, da bi lahko nekoč stal na odru. Če pa ne to, pa vsaj v ozadju in sodeloval pri organizaciji koncertnega dogodka. RockLine ekipa je ta dolgo željen in načrtovan ognjeni krst doživela 11.decembra v Channel Zeru, kjer se odvil premierni RockLine dogodek. Tako je naša ekipa svoje riti premaknila izpred ekranov in tipkovnic in pod oder Channela prvič v vlogi ne obiskovalca, temveč organizatorja. Če nam je uspelo bodo presodili obiskovalci, kako pa je event izgledal v naših očeh?
CHILDREN OF THE NIGHT:
Temperaturo v Channelu so začeli dvigovati murskosoboški Otroci noči, z uvodnim komadom Silver s prvenca Let's Run Somewhere... Let's Run Away, pa jim je to tudi uspelo. Čeprav je prostor pred odrom še bolj ali manj sameval je četverec brezkompromisno žgal odličen heavy metal navidhnjen z zgodbami litararnih velikanov kot sta Stephen King in J.R.R. Tolkien. Bend je v živo suveren in uigran ter natančen več kot očitno pa je tudi, da fantje uživajo v tem kar počnejo. Tadej in Sandi sta sestavljaja rušilno ritem sekcijo, še posebej je na odru dogajalo Tadeju, Alen in Silvo pa sta skrbela za pestro riffanje in nekaj zares zavidljivo dobro odigranih solaž. Silvotu morda še manjka nekaj vokalne kilometrine, a ne dvomim v to, da bodo Children of the Night odpravili tudi te zanemarljive malenkosti. Pomembno je, da debitantski album v živo diha še bolj naravno in organsko, agresivno in čustveno hkrati, Children of the Night pa že predstavljajo eno najboljših heavy metal zasedb pri nas. In to je še kako pohvalno v poplavi thrash metala in drugih modernejših žanrov, medtem kot tradicionalni heavy metal ostaja v ozadju.
ŽELEZOBETON:
Po dobre pol ure temperamentega heavy metala pa so Channel Zero do vrelišča popeljali še "rojaki" Children of the Night, staroste slovenskega thrash metala, Železobeton. Murskosobočanom se dolgoletna kariera še kako pozna, pa čeprav ostaja edini orginalni član zasedbe, mastermind Tadej Ropoša. Železobeton so poskrbeli za tričetrt ure "headbanging" thrashiranja in odžgali celotno ploščo I Don't Know. Da Železobeton v živo briljirajo mi ni potrebno omenjati kajne? Kitarske linije zažigajo, so pestre, dinamične in raznolike, riffi in solaže pa unikatne in jim lahko v trenutku pripneš Železobeton predznak. Ritem linija je ravno prav težka, bas je razgiban, za baterijo pa se je fantastično izkazal novi bobnar. Tadej je definicija pravega frontmana, nagovori so zabavni (čeprav bi tisti, ki ne prihajamo iz vzhodnega konca Slovenije občasno potrebovali kar podnapise), njegov vokal pa strupen in Mustainovsko agresiven. Železobeton so pod oder privabili kar nekaj ljudi, ki jim je uspel celo manjši mosh-pit, fantje na odru pa so za konec usekali še z zelo obetavnim novim komadom, Black Fist.A publika je zahtevala še dodatek, ki smo ga dočakali v obliki pothrashirani Maiden klasike The Trooper. Thrashaholic!
Besedilo: Rok Klemše
STONE ORANGE:
Kdo bi si mislil. Tale skupina me je resnično zanimala. Tresle so se namreč gore. Ljubljanski melodični hard rock kvartet, ki ima v žepu album Nori mlin, je počastil Ljubljano z enournim špilom. Zasedba Marko Erjavec (vokal, kitara), Tomo Jurca (kitara), Davorin Kovačič (bas kitara, spremljevalni vokal), Peter Potočnik (bobni, spremljevalni vokal). Fantje so udarili s svojo avtorsko skladbo Nori mlin! Ponudili so odličen zvok. Ravnovesje instrumentov je bilo silno zgledno, harmonije lepo slišne uravnilovka med riffom in solažo okej. Zvok oster, lepo rezajoč. Poglobljena tonska vaja se je po tej plati zagotovo močno obrestovala.
Možje so med avtorski material Nori mlin, Ne gledam dol, Suženj občutkov, Mali princ vmešali lep sveženj priredb klasičnih hitov, ki so jih načeli Cum Feel The Noize (Quiet Riot), pa naprej Waysted Years (Iron Maiden), Love Ain't No Stranger (Whitesnake), Rebell Yell (Billy Idol), Kids Are Back, We, re Not Gonna Take It (oba Twisted Sister) in za zaključek Led Zeppelin špon z Rock N' Roll!
Možje so se nekajkrat spotaknili med koncertom, v smislu, da so dvakrat zamudili prehodni rollingi na bobnih ipd., da je Marko ščepec improviziral verze med Waysted Years (refren zlasti), sej je prikradel kakšen pol ton odveč, kamor ne bi smel. Vseeno je zlasti Marko kot osrednja figura skupine, prepričal z odličnim vokalom in posrečenim "two in one" združevanjem igranja kitare in petja. Seveda se fant lahko počuti povsem brezskrbno v varnem objemu doktorja Toma Jurce, ki je zelo suvereno prašil težje dele igranja kitare v komadih, čeprav sta zanimivo, oba Tomo in Marko zelo enakovredna pri izvedbah solaž, kar je še en dodaten plus za Marka, ki se mora sicer v osnovi posvečati prioritetno vokalu.
V izvedbenem smislu ne ravno najbolj briljanten in posrečen nastop tega večera za Stone Orange, vendar pa možakarji s svojo prisotnostjo na sceni prestavljajo izredno pomembno opornico za vzpostavitev hard rock gibanja v Sloveniji. Tu se porajajo novi mladi bendi, kot so Broken Arrow, Hotty McKnotty, Cyclone, tu so že bolj izkušeni Lady's First, ki jašejo po meji med metalom in hard rockom (bomo videli kaj bo prinesel novi album, ki je v fazi nastajanja), reunion Mary Rose je zelo pomembna stvar, odličen novi album skupine Šank Rock, prebuja pa se tudi AOR scena (Rock Shock).
Skratka Stone Orange potrebujejo v prihodnje še več špilov in podpore s strani poslušalcev na koncertih, prav tako pa bi možem zelo koristilo, da navržejo nase malo več porednega "make up-a". Pravzaprav je v skupini edini član, ki izpostavlja močno dobrodošel in zaželen glam vektor, kateri se odlično veže k taki glasbi, le pevec Marko. Torej nekaj več bi bilo potrebno vložiti v odrski izgled skupine, saj "bad boys look" definitvno pritiče v melodični hard rock! Akcija fantje!
LADY'S FIRST:
Ta tržiški kvintet je na RockLine prejel mnogo odmevnih besed v preteklih ocenah koncertov. Tudi to pot se ni nič spremenilo za "Lady's-e". Kar vidiš to dobiš. Brez ovinkov. Pobje so že s samimi prihodom doprinesli s svojo sproščenostjo in zabavanjem nek pozitivni "feel" v prostore kluba Channel Zero.
Suvereni in zelo samozavestni kot vselej. Ker so se zadeve hitro vrtele so opravili le "line check", vendar ga ni strahu, če stvarem streže vselej zanesljivi Youwda! Možje so pred koncertom napovedovali repertoar sestavljen v pretežni meri iz avtorskega materiala in celo dve povsem novi skladbi. Reč je bila zelo obetavna napoved! Žal pa je nižji obisk tega večera, kljub nekaterim silno razgretim glavam pod odrom, ki so navijale za skupino med koncertom, botroval dejstvu, da se je skupina odločila skrčiti repertoar za pol urice in tako prežala z odra le uro.
Kmalu bo minilo leto odkar je skupina našla stabilnost, ko se je okrepila z basistom Aaronom in to čvrstost ni bilo težko zaznati tudi to pot. Pevec Domen je brez zavor znova podžigal prisotne z duhovitimi prebliski v premorih med komadi in skrbel za dobro razpoloženje. Po duhovitem (nasnetem) uvodu strica Prokofieva so kar nekako po pričakovanju bevsknili na plano z odličnim vnetljivcem High Machine. Ta je stvari postavil takoj na pravo mesto. Odličen zvok, prosto sevanje moči in energije z odra vibracij, ki jih je sproščal uigrani in izkušeni kvintet! Poleg uvodne sunkovite High Machine pridobivajo vse bolj na teži železnega repertoarja (pa čeprav imajo zunaj le prvenec) zlasti vražja Criminal (s posrečeno uvodno kombinacijo Bucovega jezno diktirajočega vokala in spremstvom Youwdinega nižje intoniranega brundanja), v katero se prepričljivo vpenja rezek vokal Domna, podkožni hard rock jahač Lady in vsekakor strupenost komadov LF, The Game ali 911, kjer na odru znova odlično funkcionirajo vse prvine Lady's First glasbe zlasti, pa se odlično klimatizira Domnov obskurni pridih v značaju barve njegovega petja. Skratka avtorski material funkcionira zares perfektno na odru. Možje so se odklopili kot se znajo. Vživeto in povsem sproščeno, kar jim prinaša vselej zmagovite točke, ko po koncertu potegneš črto pod vse seštevke plusov in minusov izvedbe! Domnov glas nekajkrat v melodiji ni bil povsem natančen.
Vsekakor ni šlo brez priredb. The Trooper (Iron Maiden) in Fear Of The Dark (Iron Maiden), kot bi ju stresel iz rokava in ki sta pričakovano skrajno obnoreli ljudi v klubu, znova pa je Youwda pojedel vse v odličnem prekodiranju Blackmorea v metalski jezik Deep Purple klasike Highway Star. Nadalje je v "groove-u" zmagovala nad priredbami zlasti navito riffovska Killing in the Name of, zasedbe Rage Against The Machine!
Lady's First so z izredno suverenostjo, medsebojnim odličnim poznavanjem in rutino, vzpostavljeno odrsko kemijo pognali v stran sleherna potencialna namigovanja o "izzivanju" predhodnih Stone Orange, da bi jim slednji tega večera nemara lahko prevzeli žezlo vladajočih na odru iz rok! Stone Orange omenjam (čeprav nehvaležno), kot žanrsko najbližjo skupino nastopajočih tega večera, čeprav sta vsaka sebi to energetsko in slogovno še vedno močno oddaljeni skupini. Fantje so za konec "odluščili" še nadvse domiselno zmetalizirano pospešeno "Jingle Bells" in z njo odprli predbožično razpoloženje klubskih prostorov Channel Zera. Lady's First ostajajo tudi to pot pravi koncertni bend, ki nepopustljivo grize in prepriča v slehernem trenutku.
Bila je pozna noč, pravzaprav mlado jutro, ko je tako RockLine izgubil nedolžnost, kar se organiziranja koncertov tiče. Hvaležno smo prevzeli vlogo snažilk in opletali z metlami kot zadnji rajajoči kluba. Bil je nepozaben večer odlične glasbe, odličnih nastopajočih skupin, smeha in zabave na pretek. Rad bi se zahvalil vsem, ki so prišli bodrit odlične slovenske metal in hard rock skupine. Kombinacija legendarnih thrash metalcev Železobeton, mladih heavy metal jurišnikov Children of the Night, melodičnih rockerjev Stone Orange in (trenutno) med njimi najbolj stabilne firme jekla Lady's First, ki so opravičili vlogo favorita, je bil tudi manjši test preverjanja splošnega interesa vseh velikih ust forumov Slovenije, ki govorijo in natipkajo veliko, potem pa posmukajo v luknje s smešnimi izgovori. Okej, nekaj "kozmetike" in "impregniranih lolit" so nam izpeljali The Fakers v Orto baru, katerih pa niti ne gre pogrešati, kajti ve se na čigavi strani sta "srčnost in vera". Lepo je bilo ugledati v občinstvu tudi vse tiste, ki se nahajajo v podobnem "zosu" (na podlagi tega je tudi logično njihovo razumevanje "biti v isti koži") z nastopajočimi tega večera, se pravi člane drugih skupin kot so Interceptor, Niet, Mit, Metal Steel. Hvala skupinam za izredno koncertno doživetje.
Besedilo: Aleš Podbrežnik
Fotografija: Mojca Perdih
na vrh