Zametki See Rock festivala segajo v leto 2011, ko so se na velikem odru ob obali umetnega jezera Schwarzlsee, le streljaj od Gradca v smeri proti Šentilju, pričeli posamični poletni koncerti skupin kot so Bryan Adams, Roxette, The Eagles in drugih. Že prihodnje leto, je festival pričel dobivati bolj rokersko-metalski pridih s skupinami Guns'n'roses, The Cult, Sonata Arctica ter Soulfly. Lansko leto se je Seerock razširil v dvodnevni festival in zopet privabil zveneča imena, med drugim tudi Iron Maiden (reportaža TUKAJ).
Montaža protihrupnih ograj sredi turistične sezone in posledične neskončne kolone na štajerski avtocesti so ekipi Rockline preprečile pravočasni prihod na festivalsko območje. All Against My Mind sva na žalost v celoti izpustila, prav tako pa tudi dobršnj del nastopa rock veteranov Uriah Heep, ki pa so dokazovali, kako se stvarem streže. Navkljub zgodnji uri, so Angleži, ki so že v petem ustvarjalnem desetletju, presenetljivo številno občinstvo ob že tako vroči temperaturi še dodatno ogrevali. V uro dolgem nastopu, so se Uriah Heep sprehodili skozi svoje največje hite med katerim seveda na veliko navdušenje nekoliko starejšega občinstva, nista manjkali niti Lady in black niti že skoraj ponarodela Easy Livin'.
Precej hud tempo nam novinarjem ni dopuščal kaj dosti počitka in hlajenja v sencah borovcev na obali Schwarzlskega jezera. Naslednji so bili namreč že na vrsti Sabaton. Priznati moram, da te švedske »vojaške metalce« nisem več vajen gledati ob tako zgodnjih urah in s tako kratko setlisto (prihodnje leto bodo celo headlinerji v Wacknu!). Vsi, ki so videli njihov zaključni nastop velikega odra na Metaldays pred tednom dni, so imeli od nastopa velika pričakovanja. A sta žal že zamuda in problemi z ozvočenjem dali slutiti, da verjetno ta nastop le ne bo na običajnem nivoju. Sedaj že klasični otvoritveni komad Ghost Division, je potrdil bojazen o zvoku – vokala se skoraj ni slišalo, kitare in bas so se zlili skupaj nekje v območju srednjih tonov, bobni pa so občasno sekali preko tega. Zvočna slika se je tekom samega nastopa nekoliko popravila, sam nastop pa je reševala izjemna odrska energija in seveda obvezne šale na račun Joakimovega penisa in klicanje še enega piva »Noch ein bier!«.
Po kratki pavzi je sledila nova doza rock'n'rolla – tokrat mladi avstralci Airborune! O tej skupini se krešejo mnenja – na hitro poslušanje, skupina deluje kot klon AC/DC – podobni riffi, podoben vokal, in glej ga zlomka, še iz 'down under' so. Mnogi jim to podobnost s svojimi vzorniki očitajo, a kot kaže so s svojo glasbo ustvarili most med generacijami, kar je bilo več kot očitno tudi na obrazih polnega parterja. Mladostna energija, ki jo AC/DC ne premorejo več že desetletja, hitri tempo, nalezljive melodije ter norčavost vodje ekipe, Joela O'Keefa, pa v gibanje zlahka spravijo tudi tako statično publiko, kot zna avstrijska velikokrat biti. Joel je še posebej znan po svojih koncertnih 'izpadih', saj je že večkrat (na veliko grozo varnostnikov) splezal na vrh oderske konstrukcije in z višine igral kitaro. Tokrat sicer v tak ekstrem ni šel, je pa razbil ničkoliko pločevink piva na svoji glavi ter na veliko odobravanje občinstva, na ramenih roadie-ja odsoliral svoj del, medtem ko ga je le-ta nosil štuporamo znotraj »šank obroča«, ki je ločeval festivalsko območje. Skupina se je sicer v desetih skladbah sprehodila skozi vse tri studijske albume, v zaključnem Running Free, pa so odigrali tudi melodiji svojih vzornikov Black Sabbath, Paranoid ter Malcolmu Youngu posvečen Dog Eat Dog.
Če vam je ime Bubba ali Jedadiah in živite nekje v okolici Düsseldorfa, potem vam je naslednja skupina, ki je zasedla oder, sigurno všeč. Oder so namreč zavzeli nemški 'yeehaw' zabavljači The BossHoss. Čeprav so publiki večkrat zatrdili, da prihajajo iz Mississippija, fantje dejansko živijo in ustvarjajo v Berlinu. Navkljub angleškim besedilom in parodiranjem ameriškega juga, redneckov, rodea, monster truckov in vsega kar spada zraven, pa so največjo priljubljenost dosegli ravno na področju nemško govorečih narodov, kjer so v desetih letih delovanja odigrali že kar nekaj sto koncertov. Po eksplozivnem šusu imenovanem Airbourne, so se vrste pod odrom nekoliko zredčile, a so bili vztrajneži nagrajeni z izvrstnim zvokom ter odličnim nastopom skupine, katere jedro tvorita vokalista Boss Burns (Alec Völkel) ter Hoss Power (Sascha Vollmer). Sedmerici, ki igra med drugim tudi na bolj eksotične instrumente kot so ribežen, tamburica, kontrabas in podobno, so je na petkovem nastopu pridružil še pihalni trio Tijuana Underrounds, ki je s trobento, saksom in pozavno celotnemu nastopu pričaral mehiški mariači melos.
Pri toliko izvrstnih bendih je bilo tokrat kar težko najti čas za počitek in prepotrebno okrepčanje z drago hrano in predragim pivom, ki tako kot lani, vztraja pri petih evrih za kozarec ali pločevinko. A oder je bil kaj kmalu pripravljen za staroste Status Quo. Čeprav se je kratka serija nastopov originalne četverice, 'The Fab Four', končala že lansko leto, pa sedanja postava, z izjemo lani dodanega bobnarja, deluje že skoraj tri desetletja. V tem času, se skupina nauči dihati kot eno in če gre pri vsem tem še za skupno ljubezen do glasbe, potem kvalitetni nastop lahko prepreči le višja sila. A tokrat so bili fantje, oz. bolje rečeno gospodje, močnejši od vsega. S svojimi nalezljivimi melodijami so že s prvo skladbo, Caroline, celotno prizorišče spremenili v eno ogromno plesišče. Staro in mlado je plesalo, medtem ko so Angleži z odra stresali hit za hitom. Vokalne harmonije in kontrasti med glavnima grloma Rossijem in Parfittom so magično božali srednja ušesa in plesišče ustavili šele z legendarno In the Army Now, a ob tem seveda poželi mogočno vokalno spremljavo celotne publike. Kratek premor je nato starejšim članom skupine kot tudi publiki s svojim obvladovanjem bobnarski veščin, ponudil Leon Cave. A to je bilo le zatišje pred nevihto, saj je sledila prava rock'n'roll nevihta, v kateri so dedki pokazali, kako se stvarem streže in konec rednega dela zaključili z Rockin' All Over the World. Po mojem mnenju, nastop dneva, občinstvu pa jih je uspelo priklicati na oder še za podaljšek. Preprosto nepozabno!
Ironija je, da se je prva Rossijeva skupina, ki je postala osnova za Status Quo, imenovala The Scorpions, saj so ravno Scorpions (oni nemški) bili glavne zvezde večera. Obe skupini namreč segata v sredo šestdesetih let prejšnjega stoletja in bosta v kratkem obeležili petdesetletnici delovanja. Glamurozen oder z video projekcijami, hidravlično dvigajočimi bobni ter catwalkom je obetal ogromno, a kaj ko je pri glasbi je vse drugo bolj pomembno. In ravno tu se je zalomilo. Nastop je pustil precej grenak priokus. Že ob uvodnem Sting in the Tail se je zdelo, kot da Klaus ni čisto pri sebi. Bližnji posnetki na videozidu so kazali podobo priprtih oči in 'vseeno mi je' odnosa, kot da bi pred koncertom skadil joint ali dva. Začetek ni kaj dosti obetal. Vokalno se je opotekal in posledično tudi ni dobival skoraj nikakršnega odziva publike, kar je vidno tudi na spodnjem videu. Vsaj v začetku je poleg poziranja Rudolfa Schenkerja s svojimi kičastimi kitarami ter nadomestnega bobnarja Johana Franzona na dvigajoči platformi, omembe vreden le drugi kitarist Matthias Jabbs, ki je s svojimi odlično odigranimi solažami držal zvočno sliko vsaj malo nad povprečjem. Klausovo eratično obnašanje na odru se je še nadaljevalo, ko je na nejevoljo roadijev, metal tamburin proti prvim vrstam ter v bobne. Stvar se je nekoliko pričela izboljševati z izvedbo The Best is Yet To Come, ko je tudi Klause prijel za kitaro, končno pa se je tudi občinstvu odpeljalo z izvedbo romantične klasike Send Me An Angel. Skupina se je glasbeno sprehodila skozi svoj bogat opus del, in kaj prehitro se je zgodil konec rednega dela. Nobeno presenečenje ni bilo, da sta se v prvem podaljšku znašla tako Rock Me Like a Hurricane kot tudi Wind of Change, publika pa je skupino uspela priklicati še enkrat na oder. Kakor je porazno kazalo na začetku, pa se je koncert k sreči razvil in dobro zaključil res odličen koncertni rockovski dan. Nas pa je čakala kratka noč počitka in priprave na metalski dan na See rocku.
na vrh