V Vipavsko dolino povprečni glasbeni gurman, stanujoč v osrednji Sloveniji, ne zavije ravno vsak dan, saj že prestolnica ponuja (vsaj kar se tiče slovenske koncertne scene) dovolj raznoliko paleto glasbenih dogodkov, da zadosti apetite rednih spremljevalcev domače scene. A sem pa tja je seveda dovoljena tudi kakšna izjema. Še posebno, če govorimo o prijetnem petkovem popoldnevu, ko je ozračje na Primorskem osvežila ploha in se nato odmaknila sončnim žarkom, ki so v zadnjih dneh počasi začenjali spominjati na poletne dni pred nami. Seveda pa blagodejno vreme ni bil edini razlog za odpravo v Lože pri Vipavi, pač pa so v senco nanoške planote vabili tudi Pelhan in Zmelkoow, prvi popolnoma novi, slednji pa že izkušeni spremljevalci našega rockerskega vsakdana.
Žal se vsi koncerti vzhodno od postonjskih vrat držijo slabe razvade, da se začno šele v poznih večernih urah, zaradi česar se morda res proda kakšno pivce več, jasno na račun potrpežljivosti tiste peščice, ki je na koncert dejansko prišla zaradi glasbe. Tudi scena v Ložah je bila izrazito veseljaške narave, v ospredju je bilo druženje, šele nekje v drugem planu pa glasba kot taka. Širil se je vonj po hamburgerju, pivo je teklo v potokih, ura pa je neusmiljeno tik takala v dolgo noč...
PELHAN so tako oder zavzeli šele nekaj minut pred pol polnočjo, v času, ko so se luči po hišah simpatične primorske vasice že ugasnile. Gre za projekt Aleša Pelhana, ki je marca izdal prvenec »V neznano«, plod večletnega dela, in ga s koncertom v Orto baru predstavil slovenski javnosti. Tokratni nastop v Ložah je bil njihov drugi, prvi na domačem primorskem terenu, zato sem pričakoval, da bodo pod odrom kraljevali njihovi prijatelji, a sem se uštel. Pelhan so se kljub distanci med odrom in publiko na koncu šotora uspešno zoperstavili težki nalogi in po tekočem traku servirali avtorske kompozicije, med katere so uvrstili priredbe skupin Wings, Europe in Bon Jovi. Večina oči je bila uprtih v Aleša Pelhana, frontmana s prepoznavno mimiko telesa, s katero prepevajoče verze pantomimsko prenaša v živi nastop. Aleš, sicer tudi kitarist skupine Skalp, poseduje izredno vokalno energijo, kot takemu sta mu komada Nov človek in Okrog najine osi z izpostavljeno vokalno komponento še kako pisana na kožo! Pri melodično orientairanemu rocku, kakršnega gojijo Pelhan, so perfekcionistično sestavljeni gradniki zvočne sestavljanke eden osnovnih pogojev dobrega nastopa. Čeprav so bile klaviature Petra Smrdela v zvočni sliki mestoma zapostavljene, so predvsem pri baladah in polbaladah (Pesem zate, Prekleti raj) Pelhan uspeli pričarati magično vzdušje poslušanja komadov v njihovi studijski različici. Aleš je spretno krmaril skozi nastop, ki so ga Pelhan zaključili s skladbo kompleksnejše narave, Blizu je zadnji izdih. Po dobri uri preigravanja so Pelhan iz publike vendarle uspeli izvabiti nekaj plesnih korakov, zato je bila izbira poslednjega komada nekoliko neposrečena. Jasno – Pelhan so imeli v planu večer zaključiti s ponovno izvedbo udarnega singla V neznano, a so bili zaradi zakasnelega začetka še pred načrtovanim zaključkom primorani narediti programski rez. Kljub temu celostno gledano posrečen nastop, ki je v vseh pogledih upravičil prihod iz Ljubljane! Definitivno se še vidimo!
Nato je prišel čas za hudomušno različico rock'n'rolla z imenom ZMELKOOW! Obalna rock skupina z več kot dvajsetletnim stažem na sceni ima sploh na Primorskem močno bazo podpornikov, zato se je šotor v trenutku njihove uvodne pesmi Primavera dodobra napolnil. Zmelkoow so v Ložah nastopili v okviru tematske turneje »Bek tu d ruc«, ki je nadomestila med privrženci zasedbe ne preveč priljubljeno PSY-hadelično zasnovane koncerte, na katerem so komade (večinoma novejšega emša) preoblekli v maratonsko jammanje po psihadeličnih notah. Tokrat so se Zmelkoow predstavili z izborom starejšega materiala že napol kultnega statusa, manjkali niso niti redkeje igrani komadi Mogoče me ni, Nagradno potovanje in Ko bom prišel spet nazaj. Vedno dobro razpoloženi frontman Goga je med komadi publiko hranil s filozofsko navdahnjenim humorjem tipične Zmelkoow šole. Poleg standardnega tria (že omenjeni Goga, Žare na basu, Koščak na bobnih) je zasedbo na klaviaturah in dopolnjevala še Anuša, že dolgoletna spremljevalka in z ženskim back vokalom glavna operaterka dinamične popestritve njihovih nastopov. Primorski veseljaki so iz igranega programa skuhali pravo mineštro razpoloženjske dinamike, od poskočnih komadov tipa Bit in Čao Sonček pa do mirnejših Zavese plešejo in Franko Frkič. Že v samem bistvu nekoliko razglašenim Zmelkoowom je nočna ura in z njim povezana žurerska energija pisana na kožo, tako so publiko kot za šalo na nogah držali celi dve uri, in kar je še impozantnejše, tempo je zdržal tudi basist Žare! Če je namreč dolga leta s svojo pojavo (in kakim popitim pivcem preveč) postal prava maskota benda, se v zadnjem letu ali dveh drži bolj zadaj in taktirsko paličico v celoti prepušča Gogi.
Če se Vipavska dolina ponavadi bojuje s silovitimi sunki burje, jo je to pot stresel zvok skupin Zmelkoow in Pelhan. Oboji so uspešno predstavili vsak svojo definicijo rock'n'rolla, zato je bilo osnovno poslanstvo dogodka, glasbena potešitev obiskovalcev, zagotovo izpolnjeno.
na vrh