Predpraznično vzdušje se je že dodobra naselilo v glavah in misli so že odplavale v koncertno razpoloženje. Tokrat ponovno v dvorano Golovec v Celje na tako imenovani Rock žur celjskih knezov, ki je z bogatim izborom bendov ponujal veliko dobre glasbe in bučno zabavo.
Na prizorišče smo prispeli pred sedmo zvečer. Zelo zgodnja ura za obisk koncerta, zunaj je bil še beli sončen dan. Parkirišče praktično prazno, kar mi je že dalo misliti, da smo vendarle prispeli prezgodaj. Na stopnicah pred vhodom je posedalo in kadilo nekaj obiskovalcev, iz dvorane pa so se razlegali zvoki skupine Last Day Here, katero smo očitno zamudili. Preden smo vstopili, so zvoki že potihnili in videti je bilo, da so Last Day Here svoj del nastopa zaključili. Vstop v dvorano Golovec med premorom pa je vodil do še enega šokantnega spoznanja – dvorana je bila z izjemo glasbenikov, ki so pospravljali po svojem nastopu, in tonskih mojstrov dobesedno prazna! Osamljene natakarice pri dveh improviziranih šankih so se več kot očitno dolgočasile. Hoja po dvorani, kjer je vsak korak prazno odmeval, je delovala kar zlovešče. A vseeno upanje, da bodo obiskovalci vendarle še prišli, ni zamrlo, saj je bila ura res še zgodnja.
Zelo mi je bilo žal za bende, ki so igrali na začetku žura, kajti zreti z odra v prazno dvorano gotovo ni ravno vzpodbujajoče in prijetno. Še nam, obiskovalcem, je bilo nekoliko neprijetno sprehajati se sem ter tja po dvorani.
Za nastop pa so se začeli pripravljati že drugi po vrsti – Shutdown. Le-ti so ob prvih tonih privabili tisto peščico gledalcev, ki je med odmorom šla na zrak. Benda maloštevilna publika ni prav nič zmedla. Shutdown so svoj nastop izvedli ravno tako, kot bi bilo pod odrom 1000 ljudi. Vpliv 80-ih, ki se odraža tako v njihovem imidžu kot tudi vsako sekundo nastopa, ni zbledel niti za hip. Bend je uigrano in samozavestno obvladal svoje inštrumente, svojo glasbo dodatno podkrepil z izdatnim gibanjem po odru in animiranjem publike, ki se je pridružila igri benda. Resnično upam, da bodo kmalu vendarle izdali svoj prvenec, ki ga obljubljajo že kar nekaj časa, da se bo publika lahko pridružila tudi s spremljevalnim vokalom. Po dobre pol ure so Shutdown zaključili s svojim repertoarjem, dvorana pa se je spet popolnoma spraznila in na nastop so se začeli pripravljati Poweršok. Nastop sem poslušala le od zunaj, kajti nikakor se nismo mogli pripraviti na ponovno sprehajanje po prazni dvorani. Količina poslušalcev se s časom ni kaj bistveno povečala, kljub temu da je nad Celje počasi začel padati mrak.
Naslednja se je na veliki oder začela postavljati zasavska mnogoštevilna skupina Orlek. Starejši generaciji bolj znano ime v glasbi je spodbudilo tudi mlade po srcu, da so se premaknili bližje odra. Večni zabavljači so svoj nastop opravili suvereno, manjše napake v usklajenosti te številne ekspidicije na odru je publika sprejela kot odraz simpatičnosti. Z nekaj zabavnimi in pikrimi pripombami glede števila obiskovalcev je skupina Orlek po slabi uri zaključila s svojim nastopom. Pavza je pomenila ponoven odhod na zrak, a ne za dolgo, kajti na svoj nastop so se že pripravljali Requiem. Kmalu smo se vrnili v dvorano in zasedli prvo vrsto pod odrom (iskreno povedano bi katero drugo stežka zasedli). V dvorano so nakapljali še ostali poslušalci, a kljub velikemu trudu nisem uspela našteti več kot 35 ljudi pod odrom. Requiem so skozi skromen repertoar starih uspešnic in novejših skladb izzvali pravo evforijo maloštevilne publike, ki je z glasnim petjem podprla bend. Ne glede na skromno število poslušalcev je bilo slišati, kot da nas poje in vzklika vsaj nekaj 100. Tudi nastopu ne gre očitati ničesar, bend je začutil srčnost publike in izrazili so veliko hvaležnost za tako glasno podporo. To,da ima bend srčne poslušalce, je prišlo predvsem do izraza ob zaključku njihovega nastopa, ko je občinstvo glasno vpilo, pelo refrene pesmi, topotalo z nogami in brezpogojno zahtevalo bis. A žal je bil čas za bende odmerjen in natančno določen, zato smo se ob hvaležnih pogledih z odra vdali v usodo in pustili, da bend v miru pospravi oder. Dvorana se je spet hitro praznila, tokrat pa tudi zunaj ni sedelo več veliko ljudi. Iz dvorane so se razlegli prvi zvoki Legalo Kriminalo. Zadnji pogled v prostore je dal vedeti, da se je večina obiskovalcev porazgubila in po dobrih štirih urah postopanja smo se tudi mi odločili, da je čas za odhod. Nastopa Petra Lovšina nisem dočakala, rekla pa bi, da je bil kljub razočaranju nad maloštevilno publiko nastop izpeljan rutinirano suvereno in da so preostali poslušalci gotovo uživali.
Kaj je botrovalo tako skromnemu obisku »velikega« žura, je težko reči. Koliko je bilo publicitete po Celju, ne vem, vem pa, da v Krškem, ki leži le dobrih 50 km stran, nisem zasledila nobenega plakata. Sem pa za koncert izvedela preko interneta - konkretneje facebooka, ki je kar razširjen medij med mlajšo populacijo. Vprašanje pa je, če je to dovolj? Kljub temu si težko predstavljam, da Celjani in bližnja okolica niso vedeli, da se v dvorani Golovec nekaj dogaja. Sprašujem se, ali je res v Celju le še peščica rockovske populacije? Bi bilo več ljudi,če bi bil dogodek organiziran nekje na prostem? 15 € se iskreno ne zdi pretirana cena za 7 bendov na kupu – morda je bilo izvajalcev preveč, dogodek za dvorano predolg, ...?
Sprašujemo se lahko ves čas, dejstvo pa je, da smo bili vsi prisotni s koncertom in vzdušjem n odru več kot zadovoljni. Kapo dol bendom – vsi so opravili svoje delo tako kot je treba kljub skromni podpori ter bridkim občutkom pri pogledu z odra. Upam, da organizatorjev podobnih dogodkov po Sloveniji slab obisk tega žura ne bo odvrnil od organiziranja podobnih dogodkov v bodoče. Prav tako pa tudi upam, da bodo takrat obiskovalci trumoma prišli na dogodek. Sicer bomo res priča temu, da se v Sloveniji ne bo dogajalo nič več zanimivega.
na vrh