Festival Rock of Ages, s headlinerjema Twisted Sister in ponovno združenimi ter delujočimi Extreme, je sam po sebi razlog dovolj, za še en potep v Italijo in njeno severno prestolnico Milano, ki nikakor ne zna in ne zmore zatajiti s svojo vselej mastno začinjeno koncertno ponudbo. K temu nastopu prišteješ še The Quireboys, švicarske hard rock perfekcioniste Gotthard, nadalje "reunion" št. 2 poleg Extreme in vmesni člen med glamom in starošolskim rockom - Washingtonske Angel, pa je mera polna.
No, da pa reč ne bi bila tako brezmadežna, so poskrbeli najprej Gotthard, ki so zaradi "tehničnih razlogov" svoj nastop odpovedali. To se je na žalost zgodilo tudi s še bolj vročim napovedanim na listi nastopajočih, Angel. Glede na govorice, da se združujejo sicer šele za soj prvi nastop (po več kot 20 letih) v ZDA in to šele prvič v prihodnjem letu, je moč namigovati, na to da je nemara organizator le nekoliko preveč populistično pristopil k vsej stvari, a za ceno 57.50€, povsem upravičeno. Do Extreme in ure 19.30 se je dvorana PalaSharp, bivša Mazda Palace v predelu Milana imenovanem Lampugnano, odlično zapolnila in gotovo štela 5000, če ne več, udeležencev, kar je lepa novica, za žanrsko skoraj izumrlo obliko glasbe, ki smo jo šli poslušat.
Ker sta bili dve skupini odpovedani, se je dogajanje pričelo dve in pol uri kasneje, organizator pa je spustil ceno iz zasoljenih 57.50€ na 50.00€, kar je nemara vsaj za las potešilo vse, ki smo se skoraj zjokali nad odsotnostjo Gotthard in Angel. Tu je bil sicer, nemara kot obliž na rano bivši Guns 'N Roses konjenik Duff McKagan s svojimi Loaded, ki pa to pot po pravici povedano v "line up" nastopajočih ni sodil niti v najbolj norih sanjah.
PINO SCOTTO: 15.30 – 16.00:
Tako okleščen festival je odprl domačin iz Milana, pevec Pino Scotto, znan po udejstvovanju v metal zasedbah naše zahodne sosede kot sta Vanadium ali Fire Trace. Možakar je nekako od srede osemdesetih glasbeno aktiven in je predstavljal seveda dosežke svoje kariere. Pod odrom so ljudje seveda predobro poznali svojega narodnjaka. Čeprav še vedno v ambientu prazne dvorane, je skupina vseeno zbrala tik pod odrom kakih 400 radovednežev, ki so aktivneje spremljali dogajanje na odru. Scotto so me skoraj oglušili z razmajano in neenakomerno uglasitvijo, praktično neslišno bas linijo in daleč preglasno in hreščavo kitaro. Čuti se, da je možakar ljubitelj dobre stare šole s Purple na čelu. Precej generični zvoki, sebi nelastni, so prihajali z odra. Pino sicer zavrešči lahko ekstremno visoko, svojim sicer počeno grlenim vokalom. Zelo oster zvok nikakor ni bil po godu slogu igranja kitare, ki se je trudila zlasti v solažah nekajkrat obuti škornje zapuščine velikana Richieja Blackmorea, kar je vzelo nastopu precejšnjo mero resnosti. Skratka, vokal odločno preglasen v zvoku, me je skoraj odpihnil pod odrom in dejansko me je. Odšel sem na svež zrak, do…
PINO SCOTTO set lista:
1. On Fire
2. Get Up Shake Up
3. Fighter
4. Spaces And Sleeping Stones
5. Silent Heroes
6. Il Grido
7. Streets Of Danger
8. Run To Fast
9. Too Young To Die
THE QUIREBOYS: 16.30 – 17.30
…nastopa The Quireboys. Skupina se nahaja danes v postavi Spike (vokal), Guy Griffin (kiitara), Paul Guerin (kitara), Jimi Jimmi (bas klitara), Keith Weir (klaviature) in Pip Mailing (bobni). Povsem druga pesem. Možje so priredili odličen šov, na podlagi repertoaraj odličnih pesmi, ki sodijo naravnost na tovrstne spektakle. Spike je kmalu pridobil množico na svojo stran, pa čeprav je še mnogo, premnogo obiskovalcev "preganjalo dolgčas" z drugimi "obveznimi" opravili, je na odru kipelo od pristne energije, ki jo je sproščal sekstet. Set listo so podredili svojemu prvencu "A Bit Of What You Fancy" (1990), s katerim so ob njegovem izidu poželi izreden uspeh, saj se je takrat uvrstil kar na drugo mesto najbolje prodajanih plošče Velike Britanije. Možje so ponudili čvrst hard rock, z občutnimi odkloni k prvinam blueasa kot tudi občasnega podajanja v country vode. K sami izvedbi so dodali tudi dostojen dotik pobalinstva, erotike in strasti ter z neverjetno suverenostjo vodili množico skozi svoj enourni repertoar.
THE QUIREBOYS set lista:
1. Don't Bite The Hand That
2. Misled
3. The Finer Stuff
4. Tramps & Thieves
5. This Is Rock N' Roll
6. Mona Lisa Smiled
7. Hey You
8. There She Goes Again
9. I Love This Dirty Town
10. Sweet Mary Ann
11. 7 o' Clock Man
12. I Don't Love You Anymore
13. Sex Party
DUFF McKAGAN'S LOADED: 17.30 - 18.30
Podlaga je bila odlična v kolikor bi nastopili Gothard, saj ej bila množica zelo dobo nakurjena pod odrom za še eno dozo hard rocka. Namesto njih je oder zavzel bivši Guns N' Roses in zdajšnji Velvet Revolver basist Duff McKagan s svojo skupino Loaded. Ti so na oder z moderno orientiranim alter punk zvookom prinesli popolnoma drugo atmosfero v dvorano. Prva velika sprememba je bila ta, da se je dvorana naenkrat drastično napolnila. Kljub temu, da Duffa vsi poznajo, pa se je publika precej medlo odzivala na nastop skupine. S punkom pač ne moreš podrediti šmink metalcev, to je jasno. Res da je iz prednjih vrst privrel marsikateri histerični krik punčk, ki so izgubile glavo ob pogledu na heroinsko Duffovo postavo, vendar pa to ni uspelo odgnati splošno medlega občutka, ki ga je zaradi otopelosti množice zapustila skupina. Celo sam Duff je to na neki točki ugotovil in ogovoril ljudi: "Don't be so polite, Milano!"
Duff je to pot prevzel nase vlogo kitarista/pevca. Vokalno je Duff silno posrečen pevec. Rahlo okajen, kanček nižje intoniran, lovi v sproščenem petju neulovljivo barvo Lou Reeda, vendar vokal superiorno sodi v Loaded glasbo. Tudi zelo eksploziven in nasršen zna biti, kadar je potrebno sprostiti iz sebe več hrupa. Razglašen a masivno kotaleč in debel zvok, temelječ na riffanju obeh kitar, je podžigala kompaktna in silno agilna ritem linija, ki je zato pravzaprav vlekla sicer trivialno podobo pesmi iz njihovega bazičnega dolgočasja. V Duffovo samozavest nikakor ne gre dvomiti. Skupina je pomešala repertoar s svojih dveh studijskih plošč, vanj vtaknila cvetice prihajajočega EPja Wasted Heart ter razvnela množico z Guns N' Roses bonbončkom So Easy! Posrečen nastop, a s scenarijem za kak drug festival z bolj alternativnim značajem.
EXTREME: 19.30-21.00
Z Extreme so se stvari v dvorani sunkovito zasukale na tisti nivo, ki kar kriči po samokreaciji na takšnih dogodkih. Adrenalinska naglica je zrasla v trenutku. Vročica vsenaokrog v dvorani. Prvi nastop Extreme po 14 letih v Evropi! Z novo ploščo v žepu, komaj skupno peto po vrsti, "Saudades De Rock" (2008) so Extreme spravili do ekstaze družbo razvnetih 7000 tisoč butnglavcev v dvorani. Duff McKagan Loaded so prispevali k temu, da se je dvorana le počasi pričela polniti, no in več glede na izredno nadgradnjo klimakterija pred nastopom Extreme, je bilo več kot očitno, da je večina prišla na koncert zaradi Extreme in Twisted Sister. Ljudje so komaj čakali, da slišijo klasike Decadence Dance, Rest In Peace, It ('s A Monster), Play With Me, More Than Words, Get The Funk Out,…
Kar je nekoliko potrlo občutek in splošni entuzijazem, je bil zvok, ki je bil zelo slabo postavljen. Kitara silno naglas, monitorji so kar grmeli in pokali, to je veljalo tudi za vokal…. Precejšnje neravnovesje je vladalo med koncertom v zvoku. In vendar je bila mrzlica v pričakovanju tako izjemna, da Cherone in druščina niti mignili niso, ko se je parter dobesedno zlil s skupino v eno. Bettencourt je s kitarskimi eskapadami dokazoval, da ni izgubil niti kančka eksplozivnosti in peklenske hitrosti, natančnosti in seveda, kot glasbeni umetnik, visoko izrazne pronicljivosti, v letih ko so Extreme počivali. Gary Cherone, je ohranil glas nedotaknjen in deluje v novem tisočletju nadvse prepričljivo željan krvi in dokazovanja, zagnan, kot najbolj zagnan najstnik. Potenco, izredno moč, poveljevanje, odrsko karizmo, velik smisel za špas teater, je zlil v neverjetno igro, ki jemlje sapo in katere vlogi je danes na planetu le malo hard rock pevcev kos. Vse je funkcioniralo na izredni ravni.
Ko se je eno od stojal bobnov razrahljalo med koncertom in je roadie požrtvovalno zlezel na kolena, da zadevo sanira, ga je Bettencourt zajahal kot na rodeu ter odigral nekaj riffov kar na njegovem hrbtu. Skupna je skozi tak smisel za humor manifestirala neverjetno sproščenost, ki se je iskrila tudi v visoki uigranosti in ekstremnem zagonu. Extreme niso pozabili na ekstremnost. Norija! Bettencourt ostaja izreden kitarski čarovnik, ki človeka s predstavo dobesedno hipnotizira in povleče nase v njegov glasbeni svet vznemirljivih vratolomno kitarskih pustolovščin. Lepa doza erotičnega dinamita, vsekakor ni bila izključena, nove skladbe pa so bile odigrane še precej hitreje kot na "Saudades De Rock" izvirniku. Sploh kavbojska Take Us Alive. Možje so z novimi skladbami odlično spreminjali dinamiko nastopa. Funky koketna Comfortably Dumb je z velikim ritmom razorožila prisotne že povsem na začetku, predvsem pa je med novitetami odlično ambientalno vzdušje pričarala Ghost, z Bettencourtom na klaviaturah. Zaradi zvoka je zlasti trpela klasična balada More Than Words, kjer je tudi v akustični preobleki Bettenmcourtova kitara glasno neomajno škripala preko monitorjev. Nekaj je k sanacijai doprinesla publika, kateri je Cherone deloma prepustil v celoti petje verzov. Čeprav so si rahlo pomagali z "back up-i" nasnetih vokalnih harmonij, se Bettencourt in Cherone tudi v novem tisočletju odlično vežeta v visoko barviti Extreme duet. Dvorana je po pričakovanju eksplodirala do vrelišča v Get The Funk Out. Vse roke v zraku, vsenaokrog do kamor je segel pogled v dvorani Palasharp, kar je nostalgično spominjalo na zlato dobo hard rocka.
Gre za koncert "ogrevanja", ki mu sledi evropska turneja. Ta že ima potrjene termine za letošnjo jesen, za enkrat bolj na severu Evrope, tako da upajmo, da bodo k tem dodani novi termini, bližje Sloveniji. Skratka. Dobrodošli znova na prizorišču fantje. To pot za Extreme ne sme biti več umika iz rock ringa. Predolgo smo jih pogrešali na rock sceni.
EXTREME set lista:
1. Comfortably Dumb
2. Decadence Dance
3. Rest In Peace
4. It ('s a Monster)
5. Star
6. Tell Me Something I Don't Know
7. Play With Me
8. Midnight Express
9. More Than Words
10. Ghost
11. Cupid's Dead
12. Take Us Alive
13. Am I Ever Gonna Change
14. Flight of the Wounded Bumble Bee
15. Get The Funk Out
TWISTED SISTER: 21.30 – 23.00
Skupno peti letošnji koncert z razmiki tudi po dva meseca med posameznimi termini, priča o tem, da imeti priložnost srečati Twisted Sister na odru v novih časih, ni ravno pogosta reč. Glam metalci, ki so s "Stay Hungry" (1985) ustvarili enega najpomembnejših glam metal albumov v rock glasbi, so predstavljali na tak način sledečo atrakcijo. Zaradi prve pojave (ob združitvi) v Evropi, po daljšem premoru glasbene nedejavnosti, že leta 2003, sicer ta pojava, kot v primeru Extreme, ni bila tako zanimiva, a vseeno! Tudi to čemur si priča na koncertu Twisted Sister, je pač vselej izkušnja imenovana "Poglavje zase" ali "Misija Popoln odklop".
Luči izginejo, oder požre tema, nasičena z gosto meglo, skozi pa se prebije zvok AC/DC klasike Sin City. Ljudi oblije adrenalin, za mojim hrbtom vre kot v čebelnjaku. Po pričakovanju udarec v čelo blesavo takoj v prvi sekundi koncerta! You Can't Stop Rock 'N' Roll in za njo pozdrav z The Kids Are Back, popolnoma obnori občinstvo. Twisted Sister popolnoma našemljeni v opravi zlatih osemdesetih z glam izgledom in esenco udarnega metal riffa, delujejo tako prepričljivo, da jih lahko okarakteriziramo z besedo "pošastno" ali šokantno, na kar so seveda radi ponosni in kar je namen. Ko si poanta podedovana od Alice Cooperja ali The Kiss imenovana simbioza igre med srhljivko in zganjanjem vseh mogočih norčij, povsem neobremenjeno podaja roke! Lasulje, make up, nekaj gub in trebušnih naborkov je mogoče zaznati, a Dee je s svojo huronsko karizmo tudi v novem tisočletju frontman, ki sodi v ozko druščino največjih odrskih šov manov in velikih vodij teatra. Iz rok mu je jedla cela dvorana. Dee je rojen govornik, rojeni nakladač, ki odmisli seveda posledice besed in strelja svoje puščice prav z vseh položajev. Kadar je treba pokoriti občinstvo, jim pribiješ: "Vi ste najbolj čudovita publika, ki jo imamo!" ipd…
Twisted Sister so poskrbeli za odličen zvok. Njihov surov in primordialno izvoren način tvorbe riffa je zažigal na odru v polnosti. Po Stay Hungry, kjer je prvič močno narasla vročina v dvorani in po presenečenju večera z "izgubljeno" Captain Howdy, je sledil prvi vrhunec. Ni treba ugibati. We're Not Gonna Take It. Skladba, ki jo tudi druge tuje skupine še kako rade preigravajo na svojih koncertih. Skratka daleč najbolj znana in najbolj razvpita skladba skupine, njihov Smoke On The Water ali Whole Lotta Love. Potem, ko sem skoraj oglušel ujet sredi ekstremnega energetskega fluksa, nekje v četrti vrsti pod odrom, ob koncu skladbe Dee razloži zakaj neki Twisted Sister tako kmalu odigrajo to skladbo na svojih šovih. Želite odgovor? Pravzaprav edini možni izgovor v tem primeru s katerim odlično zvališ odgovornost na vse druge. Zato, da če v primeru da komu glasba Twisted Sister ni všeč, lahko takoj odide domov in mu ni treba čakati na cel koncert, da bo na koncu slišal ta veliki hit. Tako je Dee poslal vse tovrstne primere v dvorani vljudno domov rekoč: "Get the fuck out of here!"
Leta in beli prašek so le opravila svoje nečedne posle in fantom se pozna, da so fizično silno slabo pripravljeni za nastope. Praktično po slehernem komadu, potrebujejo nekaj oddiha, ki ga polnijo z dolgimi nagovori in ki si jih lahko Dee in J.J. celo izmenjujeta med točkami. Kako majhna in nečimrna je včasih miselnost nekaterih skupin iz ZDA, pa dokazuje recimo primer, ko v nagovarjanju kuje skupina svoje občinstvo in fane v nebesa, ni pa sposobna razdeliti trzalic in bobnarskih palčk na pošten način med le te. Da predvsem oba kitarista razmišljata predvsem s spodnjo glavo med koncertom, dokazuje deljenje trzalic v prve vrste. Izključno le med ženski del populacije. Za to je treba varnostnika vsakič pocukati za rokav in mu natančno pokazati, h kateri ljubici gre trzalica. Kupovanje potencialnih "groupie" punčk na polno! Punce pač to znajo izrabiti in seveda jim privoščim, a gre za neposreden dokaz, kako majhne in ozke v glavah so skupine, kot Twisted Sister v tem primeru in kako debelo napihnjene so vse besede o "neprecenljivi vrednosti oboževalcev, ki držijo ime Twisted Sister, da njihov rock ne umre". Vrzite svoje rekvizite pravim fanom, če vas je dovolj v hlačah. Gre tudi za splošen napotek vsem tovrstnim nečimrnežem, kot sta v tem primeru J.J. French in Eddie "Fingers" Ojeda, v skupinah.
Pustimo nepravičnost "krmljenja" z drobtinami pri kraju. Koncert Twisted Sister je reč, ki jo mora doživeti vsak ljubitelj čvrste in nepopustljive razbeljene rock magije, kakršno uspe pričarati zlasti Dee Snider s svojo karizmo, ki ni nič manjša od tistih največjih, vodij tipa Bruce Dickinson. Res je, da je kar nekajkrat med koncertom izginil v zakulisje po napoje sumljivih izvorov, vendar pa je vseskozi z neverjetno samozavestjo stopnjeval energičnost koncerta in publika je dejansko visoko nosila Twisted Sister na krilih tega večera. Eden vrhuncev večera je bil seveda prihod članov Extreme na oder, ki so se pridružili na mikrofonih Twisted Sister za petje zaključnega refrena v I Wanna Rock, kjer je uspelo skupini pravzaprav dvigniti streho z dvorane PalaSharp, takšen hrup se je enovito sproščal s tribun in parterja.
To je bil eden tistih magičnih večerov, ko je še mogoče uspeti podoživeti tisti veličastni arenski občutek nekdanje magije masovnih hard rock turnej zlate dobe osemdesetih. Nadejajmo se, da se Twisted Sister lotijo kakšne konkretnejše evropske turneje v prihodnosti, če že ne posnamejo nobenega studijskega albuma več. To je bil eden tistih dogodkov, kjer si podajata roko vražja rock energija in ljubezen do rocka na relaciji občinstvo – skupina povsem spontano, kot dva nerazdružljiva prijatelja, ki četudi se ne srečata vrsto let, vesta da se ob prvem snidenju nikdar nista razšla. Magično, veličastno in neprecenljivo. Tudi na odsotnost Gotthard in Angel so mi Twisted Sister, kot tudi Extreme, pomagali pozabiti.
TWISTED SISTER set lista:
1. You Can't Stop Rock 'N' Roll
2. The Kids Are Back
3. Stay Hungry
4. Captain Howdy
5. We're Not Gonna Take It
6. The Fire Still Burns
7. I Am (I'm Me)
8. Under The Blade
9. The Price
10. Ride To Live
11. Burn In Hell
12. Drum Solo
13. I Wanna Rock
14. Come Out And Play
--- dodatek
15. S.M.F. (Sick Mother Fucker)
na vrh