Pa je ponovno prišel tisti čas, ko se v Francijo odpravimo vsi ljubitelji gibanja, ki se mu reče Rock in opposition - gibanja, ki stremi k temu, da bi glasba bila čim bolj neodvisna od velikih korporacij in čim bolj izvirna. Morda si kdo misli, da gre za druženje glasbenih snobov, vendar na samem prizorišču ni bilo ne duha ne sluha o temu, temveč je šlo bolj za druženje ljubiteljev dobre in neobičajne glasbe.
Po odisejadi na francoskih letališčih pred dvema letoma sem se tokrat raje odločil, da se zanesem na lastne šoferske sposobnosti in tako sem se spopadel s 1350 km dolgo potjo do idiličnega mesteca Albi na jugu Francije (v bližini Toulousa). Pot je bila tekoča in precej hitra, vse dokler se nisem odločil, da zavijem iz avtoceste in se vozim po francoskih lokalnih cestah, kjer sem se po zaslugi naprave GPS mnogokrat znašel v raznih zagatah (zaprte ceste, ceste, ki niso obstajale in še marsikaj). Kljub vsemu mi je po dvajsetih urah le uspelo prispeti do Albija, kjer sem še po nekajurnem čakanju vendarle odšel na zaslužen počitek.
Albi je lepo mestece z bogato zgodovino in mnogimi zanimivostmi, vendar pa se Francozi na vsakem koraku trudijo zavirati tvojo radovednost, saj na vseh turističnih lokacijah ni zaslediti napisov v nobenem jeziku razen francoskem (podobno je v restavracijah, trgovinah,...).
Festivalsko prizorišče je od Albija oddaljeno približno petnajst minut, vendar pa je bil po nočni vožnji čez francoske Karpate to mačji kašelj. Tako sem v petek, po ogledu Albija, vendarle dočakal tako željeni prvi dan, z mojo najljubšo zasedbo Magmo.
ELECTRIC EPIC
Electric Epic je druga zasedba basista Philippa Bussonneta, ki prav tako igra pri Magmi. Po pravici povedano, nisem vedel kaj naj pričakujem od njih, vendar sem bil zelo pozitivno presenečen. Možje so igrali izjemen jazz rock s kar nekaj funkovskimi in avantgardnimi primesmi. Še posebej sta blestela Bussonnet in saksofonist. Edina manjša pripomba glede nastopa je, da se kitarista ni slišalo najbolje, sicer pa same pohvalne besede o otvoritvi festivala. Sicer pa, kako sem sploh lahko dvomil, da zasedba ne bi bila dobra, če v njej igra Bussonnet, ki nas prav tako razveseljuje še v Magmi, BBI in One Shot, samih vrhunkih projektih.
Že kar prvi večer in drugi nastop in dočakal sem svojo ljubljeno Magmo. Če je kdo že kdaj poslušal Magmo, ve, da gre za edinstveno kombinacijo jazza, rocka, avantgardne klasike ter opere. Za večji dramatični učinek poskrbi še izmišljen jezik (kobaianščina), ki ga je izumil idejni vodja, bobnar Christian Vander.
Za 40. Obletnico delovanja sem pričakoval standardna dela, kot sta Kohntarkosz ali Theusz Hamtaahk, dobil pa sem tri dela, ki jih poznam zelo slabo ali pa sploh ne, kar mi je zelo ustrezalo, saj vedno želim slišati več nove Magme.
Kot prvo so nam zaigrali izjemno hitro različico novejše skladbe Slag Tanz, ki so jo v prejšnjih nastopih že igrali, vendar še nikoli tako hitro. Očitno gre še za eno Magma mojstrovino, na katero upam, da ne bo potrebno čakati tako dolgo kot na novi studijski album, ki izide 5. novembra.
Sledil je kratek premor na klavirju, ki je bil, roko na srce, nekoliko dolgočasen. Ne vem ali je šlo za improvizacijo ali za del kompozicije, vendar bi bilo v prihodnje bolje, če Bruno Ruder ne bi dobil solo točke, saj morda improvizacije niso ravno njegova vrlina (ali pa je imel le slab dan).
Nato so zaigrali nekoliko počasnejše delo z naslovom Felicite Thosz. Vander je imel polne roke dela, saj očitno še vedno sklada in se vsaj zaenkrat še ne misli upokojiti. Felicite ni bila tako dinamična kot Slag Tanz, vendar pa je iz nje sijala tipična lepota, ki jo je sposoben le Vander.
Sledila je še standardna, Emehntehtt-Re, kar je bilo za pričakovati, saj je šlo tudi za neke vrste predstavitev tega albuma, ki izide 5. novembra. Gre še za eno mojstrovino, ki ne popušča od začetka do konca. Polno je zasukov, nežnih delov, bolj divjih stvari, izjemnih komornih aranžmajev,...
Tu pa še ni bilo konec užitka. Po huronskem aplavzu je sledil dodatek, kjer so zaigrali razvlečeno verzijo pesmi Kobaia, iz njihovega čisto prvega albuma, kjer so bili še mnogo bolj jazzovski. Kako primeren način praznovanja 40. obletnice delovanja!
Magma je spet postregla z izjemnim nastopom. Prav ne morem se jih nagledati. Upam, da jih bom imel še priložnost videti, saj Vander po nekaterih pričevanjih ni najboljšega zdravja, čeprav si po njegovem norenju na odru človek tega ne bi mislil. Vander je še vedno odličen bobnar in pevec. Sploh se ne morem odločiti kje bi ga raje videl - za mikrofonom ali za bobni. Karkoli stori, vedno zasenči vse ostale.
Če je bilo to moje zadnje srečanje z Magmo, pač naj bo, saj je bil koncert še boljši kot pred dvema letoma. Še vedno je toliko stvari, ki bi jih na njihovem koncertu želel slišati, tako da verjetno ne bom nikoli čisto zadovoljen, vendar pa je proslava glasbe Christiana Vanderja in Magme popolnoma uspela in ta večer mi bo še dolgo ostal v spominu.
CHARLES HAYWARD
Prvi nastop v soboto je pripadel britanskemu ekscentriku Charlesu Haywardu (This Heat, Quiet Sun), ki je na festival prišel kar sam. Najprej nam je postregel z nakaj pesmimi na klavirju, nakar se je preselil za bobne in nam postregel s pravcatim eksperimentalnim one-man šovom. Med nastopom je uporabljal veliko triggerjev (efekte je sprožal s svojimi bobnarskimi palčkami) in samplov in na trenutke je znal napraviti odlično atmosfero. Priznam, da me je s svojim nastopom kar zabaval, ni me pa prepričal, da bi bila to glasba, ki bi si je želel poslušati tudi doma. V živo pa - kapa dol!
Sledili so stari znanci iz Portugalske, belgijski komorni orkester Aranis, ki je nekako prispeval klasično žilico. Morda njihova prisotnost ni zadovoljila čistokrvnih rockerjev ali tudi jazzerjev, saj so njihove skladbe zelo uglajene, klasične in brez vsakršne improvizacije. To je motilo tudi mene. Na Portugalskem sem sicer neizmerno užival med obema nastopoma, tokrat pa sem bil precej ravnodušen, saj sem točno vedel kaj lahko pričakujem. Lahko bi se celo reklo, da so njihovi nastopi preveč prepričljivi in dobri, skladbe pa tako spolirane, da se izgubi vsaka spontanost v glasbi. To naj bi se v prihodnje spremenilo, saj se jim je na bobnih že pridružil Dave Kerman (za nastop na žalost še ne), za večjo raznolikost pa bi lahko poskrbele še tri vokalistke, ki so sodelovale na njihovem zadnjem studijskem izdelku.
COMBAT ASTRONOMY
Za mnoge je bil nastop Combat Astronomy najslabši na festivalu, vendar pa je to morda nekoliko krivično, saj je dejstvo, da so imeli sila čuden zvok. Bas je bil precej preglasen, klaviatur pa se praktično ni slišalo. Res je tudi, da izvajalci niso bili usklajeni, saj bobnar ni bil standarden, saksofonist je vskočil v zadnjem trenutku, manjkal pa je tudi fagotist. Kljub slabemu zvoku je bilo očitno, da imajo Combat Astronomy dosti za ponuditi. Predvsem je treba izpostaviti zanimiv vokal Elaine di Falco (tudi iz Thinking Plague) in klaviature, ki so se, kot sem omenil, slišale le občasno. Zasedba na albumih zveni mnogo bolje, nekako kot bolj dostopna različica Thinking Plague (ameriški kompleksen avantgarden rock).
KOENJIHYAKKEI
Za zaključek dolge sobote smo dobili še eno mojih najljubših skupin - odštekance Koenjihyakkei, ki so priredili pravo fešto. Njihova dinamična različica zeuhla (kombinacija jazza, punka in opere) je očarala praktično vse in zgodilo se je celo nekaj, kar dvomim, da se bo še kdaj na tovrstnem festivalu - Japonci so občinstvo celo pripravili, da jim pomaga peti med pesmijo Toweloi. Japonci so se v glavnem posvečali zadnjima dvema albumoma Nivraym in Angherr Shisspa, na žalost pa so popolnoma pozabili na drug album (Viva Koenji). Med nastopom so predstavili tudi dve novi skladbi, ki ju bomo verjetno lahko slišali na prihodnjem albumu.
Njihov nastop je bil odličen kar se tiče izvedbe in zvoka. Sami glasbeniki so bili zelo aktivni in so nenehno kontaktirali z občinstvom, kljub temu, da je šlo za polomljeno angleščino. Edina slaba lastnost koncerta je bila, da so bile vse skladbe odigrane na polno, na šus. Vse je bilo na isti glasnosti in praktično vse ultra hitro. To je zanimivo za pol ure, vendar si človek potem zaželi nekaj spremembe. To je sicer manjša pomanjkljivost njihovega nastopa, ki je bil v vseh drugih pogledih odličen.
YOLK
Yolk je ena mlajših zasedb na festivalu in to je treba pohvaliti. Igrajo zanimivo mešanico avantgardnega rocka, jazza, space rocka in metala. Dosti je zanimivih efektov, tako na glasu kot na klaviaturah. Še posebej je treba izpostaviti odličnega kitarista, ki je vseskozi navduševal s hitrim igranjem, kot tudi z nekoliko bolj umirjenim. Nekatere kompozicije so bolj izstopale od drugih, v glavnem pa sem imel občutek kot da se pri Yolk skriva ogromen potencial, ki ni do konca izkoriščen. Vseeno pa dobra otvoritev zadnjega dne.
THE MUFFINS
The Muffins je še ena zanimiva skupina iz ZDA, ki je bila na festivalu, da doda nekoliko več jazz pridiha. Sliši se, da veliko dolgujejo Soft Machine. To je še posebej opazno kar se tiče basa, določenih efektov na klaviaturah in pihal (saj sem praktično vse naštel). Treba je reči, da so verjetno imeli najboljši zvok na festivalu in tudi nastop je bil zelo dobro izpeljan. Sam sicer nisem ne vem kakšen ljubitelj tovrstne glasbe, vendar pa sem prepričan, da so mnogi uživali.
Za Present bi nekako lahko rekli, da je domači bend, saj je njihov vodja Roger Trigaux soorganizator festivala, tako da pravzaprav morajo igrati. Osebno nimam proti, saj gre za eno mojih najljubših zasedb, ki se z leti le še izboljšuje.
Njihov nastop je bil najkrajši na festivalu, vendar pa je treba upoštevati dejstvo, da so morali igrati še finale z Univers Zero. Odigrali so Promenade au Fond d'un Canal, klasiko s prvega albuma, Docteur Petiot iz prvega Univers Zero albuma, Vertiges iz novega albuma Barbaro (ma non troppo), ki je izšel ravno v času festivala in Delusions iz povratnega albuma Certitudes (če ne štejemo C.O.D. Performance).
Izbor skladb je bil zelo raznolik in izvedba spet izjemna, vendar pa Present igrajo tako poredko, da si je marsikdo želel slišati še več, saj je manjkalo kar nekaj "klasik" kot so Souls for Sale, Ceux d'en Bas in še kaj drugega. Osebno mi je celo ustrezalo, da so igrali kratek spored, saj je njihova glasba zelo zahtevna in naporna za ušesa. Veliko je disonance in razvoja melodij, veliko glasnih kitar in bobnov, nenadnih prehodov, tako da takšna glasba človeka kar pošteno izčrpa.
Tik pred koncem sem dočakal še en nastop, ki sem ga prav tako že težko pričakoval - temačne komorne rockerje Univers Zero, na čelu z vodjo Danielom Denisom. Univers Zero sem letos že videl vAvstriji, kjer so sicer imeli precej daljši nastop, vendar pa je bilo občinstvo v Franciji precej bolj dozetno za njihove stvaritve. Med svojim nastopom so odigrali mešanico novejših, bolj poskočnih pesmi, ki bi bile morda bolj primerne za tiste, ki ne marajo njihovega mračnega sloga iz preteklosti in daljših, starejših del. Presage sem že slišal v Linzu, vendar se te kompozicije ne morem naužiti dovolj. Edina skladba, ki je v Avstriji niso igrali, je bila Dense, še eden vrhunec njihove kariere, iz albuma Ceux du Dehors.
Nastop je bil seveda izjemen in veliko bolje sprejet kot v Linzu, kjer je bilo vsega dvajset ljudi. Univers Zero so odigrali izjemno, z veliko energije, Denis je bobnal odlično, na žalost pa so, podobno kot v Linzu, spet imeli tehnične težave. Med drugim delom nastopa se je nenehno slišalo prasketanje, ki je bilo še posebej moteče med Dense, kjer je veliko tihih delov na harmoniju.
UNIVERS ZERO in PRESENT
Za zaključek festivala in poslastico večera smo bili deležni skupnega nastopa Univers Zero in Present. Šlo je za ponovno združitev idejnih vodij Univers Zero, Daniela Denisa in Rogerja Trigauxa, ki sta sodelovala v obeh zasedbah.
V preteklosti naj bi prišlo med obema do nekaterih očitkov, ki pa so očitno razrešeni, verjetno predvsem zaradi Rogerjeve bolezni in sodelovanja Pierra Chevalierja v obeh zasedbah. Verjetno je prav on deloval kot neke vrste posrednik.
Veliki finale je bil tako pripravljen - 13 glasbenikov skupaj na odru. Zvok je bil močan, skoraj premočan, skoraj bi me odpihnilo iz sedeža. Najprej smo slišali novo verzijo Jack the Ripper, ki se nahaja na novem Present albumu Barbaro (ma non troppo), potem pa je sledila še Promenade au Fond d'un Canal, Present klasika iz njihovega prvega albuma.
Ves nastop je bil nekoliko kaotičen že zaradi samega števila glasbenkov na odru, še bolj pa, ker vsi niso delovali najbolj usklajeno. Ko so se uspeli uskladiti, je bil rezultat čudovit, vendar pa je to nirvano kaj kmalu prekinila kakšna nova napaka. Treba je pohvaliti odličen bobnarski dvoboj med Denisom in Kermanom, ki je na začetku sicer zvenel nekoliko neprepričljivo, vendar sta se kasneje oba vživela in Denis je celo uničil del svojih bobnov. Lep zaključek, četudi nekoliko kaotičen.
GUAPO
V pavzah med nastopi pa nismo imeli časa sedeti križem rok, saj so za kratek čas, poleg občasnih tiskovnih konferenc, poskrbeli mračni Guapo, ki igrajo nekakšno mešanico avantgardnega rocka in apokaliptičnega post rocka. Guapo so sicer odlični v tem kar počnejo, vendar pa, ko jih vidiš petkrat v treh dneh, opaziš, da so si njihove kompozicije podobne kot jajce jajcu. Podobno kot pri čistem post rocku, tudi Guapo dostikrat začnejo počasi, nakar se glasba razvija do hipnotičnega vrhunca. Vse to mi je odlično, vendar v majhnih dozah, tako da sem se tokrat predoziral z Guapo. Vseeno pa jim je treba čestitati za zagnanost in trud.
Festival je potekal tekoče in nastopi so se začenjali do minute natančno, kar je zelo pohvalno. Le v nedeljo se je organizatorjem "sfuzlalo" in nastope so kar naprej prestavljali na zgodnjejše termine. O tem občinstva niso primerno obvestili in marsikdo je zamujal na nastope. Prav tako je bilo slabo poskrbljeno za razna obvestila v angleščini (tiskovne konference, spremembe časov), saj je bilo praktično vse napisano in povedano v francoščini.
Iz glasbenega vidika bi lahko rekli, da je šlo na tem festivalu za obračun odličnih bobnarjev, saj so se nam predstavili sami legendarni mojstri - Christian Vander (Magma), Daniel Denis (Univers Zero), Dave Kerman (Present), Dave Smith (Guapo), Charles Hayward, Tatsuya Yoshida (Koenjihyakkei). Težko bi izločil kdo je izpadel najboljši, vendar pa je najbolj lahkotno vsekakor deloval Yoshida, ki je svoje nadsvetlobne in izjemno zahtevne dele odbobnal brez kakršnekoli grimase na obrazu, s tipično japonsko preciznostjo. Impresioniral me je tudi Denis, ki je še vedno vrhunski bobnar. Vander je bil prav tako odličen, čeprav se zdi kot da ima zdravstvene težave in da se že nekoliko muči.
Na koncu lahko samo še rečem, da je bil to še eden uspešen festival in da se prihodnje leto obeta še eden, kjer naj bi spet nastopale same vrhunske zasedbe. Že se veselim, kljub temu, da se bom spet moral spopadati z dolgo vožnjo do željene destinacije. A brez muje se še čevelj ne obuje!
Fotografije: Rok Podgrajšek
na vrh