Letošnji festival Rock Batuje je v svoji ponudbi privedel pet izvajalcev, ki pripadajo klasičnemu izročilu rock'n'rolla, hard rock in heavy metala, navkljub temu pa vladajo med njimi jasni slogvno artistični odkloni. Tako so v ajdovske loge zašli nadobudni Ljubljančani Pyroxene, nadalje ajdovski Madbringer - zapriseženi preigravanju zapuščine rock legend Pomaranča, prostor pa se je našel tudi za staroste slovenskega rocka Perota Lovšina ter reaktivirane Šank Rock. Piko na »i« je dostavil prihod švedskih hard rock in heavy metal revitalistov Bullet. Za ceno pičlih 10,00€.
Prizorišče je ob osmi uri zvečer samevalo, oder pa so že zavzeli Pyroxene. Program se je začel vsaj pol ure prej, kot je bilo napovedano. Pyroxene so zanimiva in nenavadna mešanica stare in nove šole. Razvijajo zanimivo avtorsko samoniklost in poslušalca kaj hitro spravijo v zadrego, bolje povedano zmedo, ko sliši vplive zasedb Judas Priest, Black Sabbath, Thin Lizzy, riffi pa se hitro navzamejo tudi thrash metala. Korekten in zelo soliden nastop z ekstremno vriskajočim Janom Tehovnikom (Lene kosti) v središču dogajanja, dostavlja lepe obete za prihodnost. Skupina se namreč pripravlja na snemanje studijskega albuma, ki ga lahko pričakujemo nekje v začetku prihodnjega leta. Škoda, da ni bilo občinstva več, saj si ta skupina definitivno zasluži pozornost.
Tudi, ko so na odru že igrali Madbringer z repertoarjem, ki je oživljal zapuščino Pomaranče, se je večina prisotnih še naprej raje držala bližine točilnih pultov. Bend je tudi po odrskem out-fitu skušal ujeti pridih prve polovice osemdesetih, ko je Pomaranča mešala štrene na nekdanjem jugoslovanskem rockovskem prizorišču. Predvsem pa je treba čestitati tonskemu tehniku, ki je »naročil« za nastop skupino odličen zvok. Bas linije so odlično grabile. Vsekakor bo treba nekatere dele še izpiliti v uigranosti, navkljub temu pa so Madbringer v celokupnem seštevku priredili zelo dostojno in všečno zabavo vsem ljubiteljem legendarnih zvokov ene najpomembnejših hard rock in heavy metal zasedb na naših tleh. Med drugim so odjeknile skladbe Uniformiranci, Moli, Šminka, Moja Smrkljica, Goba zla, Soldat, Madbringer, Your Eyes Call Me Back To Tokyo in za veliki finale Krvave čipke.
O Perotu Lovšinu ne gre izgubljati besed. Mož je rojen za oder. Njegov repertoar poln ponarodelih hitov, ki jih je vlekel iz obeh rokavov kot za šalo, obenem tudi točke aktualnega studijskega albuma »Za spremembo« (2012), je privedel pred oder večje število obiskovalcev, ki so delili vedro razpoloženje s slovensko rockovsko ikono. Pero z znamenitim slamnikom in sončnimi očali se je popolnoma vživel v svojo vlogo guganja in zibanja, medtem ko je njegov prepoznavni vokalni pristop naletel na odlično podporo izvrstno uigrane ekipe Španskih borcev. Pero ostaja as svoje sorte in tega mu ne more odvzeti nihče.
Ne glede na to, da so bili Šank Rock napovedani, kot zadnji med nastopajočimi, je očitno prišlo v zadnjem hipu do spremembe. Tako so nasledili oder takoj za Perotom Lovšinom. Uvodni udarec z odlično novo skladbo Restart (ta že trka na vrata da se redno priključi klasikam železnega repertoarja skupine), ki se je hitro prelila v Rokerji, je pravzaprav postopno kulminiral v vrhunec letošnjih Rock Batuj. Pred odrom se je nabrala, do tega trenutka festivala, najštevilčnejša publika. Šank Rock, ki doživljajo nov mladostniški razcvet in reaktivirani z Zuljanom v postavi, so izkušeni mački. Razganja jih od prebitka energije in sle po odrskem nastopanju. Poštudiran nastop, odločen in prodoren vokal Matjaža Jelena z obveznim koketiranjem in sodelovanjem z občinstvom, visoko dinamični razvoj dogodkov in nad vsem, izvrstna uigranost ter odrska eksekucija materiala. Vrhunci direndaja s »Šankoti«? Metulj in Pravljica o mavričnih ljudeh.
Bullet so pravzaprav naleteli na sila nehvaležno vlogo. Nastopili so krepko preko polnoči in ker so publiki manj poznani, je veliko ljudi po nastopu »Šankotov« zapustilo prizorišče, ali pa so odjadrali do točilnih pultov, od koder so iz daljave spremljali koncertni nastop Švedov. Bullet so profesionalci. Vsak gib na koncertu je popolnoma naštudiran. Vsaka sekunda prav tako. Odvečnih ne boste prejeli. Kolikor plačaš, toliko dobiš. Kvintet pobira pretežno navdih od zasedb AC/DC, Judas Priest, v manjši meri pa tudi od Thin Lizzy in skupin N.W.O.B.H.M. gibanja. Revitalisti torej, ki ne odkrivajo tople vode na sceni. Na prizorišču so s podobnimi skupinami vzniknili nekje leta 2010. V to falango revitalizma lahko brez težav prištejemo zasedbe, kot so Vanderbuyst, Enforcer ali/in Steelwing. Vokal Hela Hoferja je ekstremno visok, njegovo vreščanje je trgalo ušesne bobniče, bend pa je odprl koncert z naslovno skladbo aktualnega albuma »Storm of Blades« (2015) ter k nastopu med drugim dodal tudi skladbe: Riding High , Rolling Home, Pay the Price, Turn It Up Loud, Dusk Til Dawn, Stay Wild, Hammer Down, Bang Your Head in Bite the Bullet.
Odličen in suveren nastop je kazilo spoznanje postopnega odtekanja množice s prizorišča. Ob koncu so bile vrste pred odrom povsem zdesetkane. Bend si tega sicer na odru ni dopustil priznati, kar je poštena in profesionalna poza. To jim gre čestitati. Vseeno je občasno motila prevelika podobnost nekaterih fraz in motivov že izumljeni zapuščini prej citiranih pionirskih zasedb rock'n'rolla, rutina v kateri pa se je čutila tudi velika srčnost in predanost glasbi, pa je dominirala in Bullet so se izkazali za svojevrstno koncertno atrakcijo, ki zna prepričati.
Festival je bil v svoji iztočnici odlično zastavljen. Očitek, da se v istem obdobju dogaja preveč stvari hkrati ne pije vode. Cena vstopnic je bila namreč simbolična, zato je naravnost nepojmljivo, kako je to mogoče, da na festivalu ni bilo mogoče prešteti niti 2000 ljudi. Vse. Od izbora skupin, do prijaznih cen piva, parkiranja, celo prostora za šotorjenje. Za vse je bilo poskrbljeno »tip top«. Le ljudi od nikoder. Upajmo, da festival obstane, organizatorju pa gredo ob tem vse pohvale za vero v stvar in kljubovanje!
na vrh