Robert Smith (The Cure) ali zdravilo za trpeča ušesa (Heineken Jammin' Festival 2012)

Pripekajoče sonce, razbeljena tla in italijanski hipsterji zagotovo niso klasični niti pretirano všečni znanilci prihajajočega koncerta ene temačnejših in bolj melanholičnih post-punk skupin, legendarnih The Cure. Že sama dnevna svetloba je popolno nasprotje bendovega imidža in zvoka, s čimer je hkrati tudi popolno nasprotje Roberta Smitha, pevca, kitarista in vodje skupine, ki naj bi spal podnevi in se šminkal, ličil, vadil kitaro ter pisal melanholične ljubezenske pesmi ponoči. Poleg nosilcev The Cure so nastopili še razni domači izvajalci, drugi največji imeni pa sta bili Crystal Castles in New Order. Slednja zagotovo ne opravičuje količine retro majic brez rokavov in roza očal na prepotenih italijanskih telesih, Crystal Castles pa so zagotovo po godu masi indie elektronike željne publike. Vendar pa to še vedno ne reši vprašanja, čemu toliko tovrstne publike. Že v samem sržu Crystal Castles in The Cure nimata ničesar podobnega. Ne vzdušja, ne glasbenih prijemov, ne kakšne zgodovine, ne zvoka… edina skupna točka je, da je Robert Smith enkrat gostoval na nekem komadu Castlesov.

Tako je nastop Crystal Castles prešel v veliki meri neobiskan in neopažen. Razen res slabega zvoka in tečnih basov ni ponudil ničesar drugega kot prevračanja vod na mizah zaradi premočnih šumov, zaradi česar so bili še toliko manj všečni, ker je bilo res vroče, voda pa je bila draga. Še občasno poplesavanje ljudi z majicami Andyja Warhola ni spremenilo nastopa kot klavrnega – klavrno oddelanega in klavrno obiskanega. S tem se skrivnost množice italijanskih hipsterjev še poglobi.

Sonce je končno začelo zahajati, skrito za platni pa je izboljšalo tudi vzdušje v pričakovanju Joy Division zapuščine, britanskih New Order. Ti so nastali po smrti še ene ikone post-punkerskih 80-ih Iana Curtisa. Ustanovili so ga preostali trije člani – kitarist Bernard Sumner, ki je namesto Iana poprijel za mikrofon, basist Peter Hook in bobnar ter kasneje klaviaturist Stephen Morris, pridružil pa se jim je še dober prijatelj benda Gillian Gilbert, klaviaturist in občasni kitarist. New Order je v prejšnjem stoletju tako nadaljevanja glasbeno izročilo Joy Divisiona in vizijo Iana Curtisa z nekompromisno temačno, četudi na delih plesno glasbo in osebno-izpovednimi besedili, ki sicer niso poosebljali Ianove genialne verzne pisane besede, vseeno pa je duh umrlega vodje in benda vseeno živel. Zato je bilo čudno, da je bil glavni bend za večino obiskovalcev prav New Order. In da so ti zavzeli plesne pozicije. Kako se vendar pleše na Ianove vizije smrti in distorzirane basovske molovske linije? Glasba New Order naj bi vendar bila v veni Iana in Joy Division. Naj bi bila.

Kar je sledilo je bilo nekaj čisto nasprotnega od pričakovanega. Sledila je nekakšna slaba kopija rave partyja na odprtem, kjer so fluorescentno zelena oblačila zamenjale brezrokave majice obskurnih indie črno-belih filmov, droge pa iPhoni z aplikacijo slikanja polaroidnih fotografij. Sledil je nek še neodkrit del Dantejevega pekla za ljudi s slabim glasbenim okusom. Sledila je skrunitev imena Joy Division. New Order se je namreč uspelo preleviti iz odličnega benda v spopularizirano žurersko elektroniko z besedili novodobnih U2, zavito v retro celofan in mašno neke obskurne barve. Ni čudno, da je basist Peter Hook pred petimi leti zapustil bend in se sedaj ukvarja le še s svojim bendom Peter Hook And The Light, ki ustvarja takšno glasbo, kakršno bi New Order moral ustvarjati danes. Vendar pa je bilo to po godu omenjenim italijanskim hipsterjem. Ti so si ob začetku koncerta lepo nataknili svoja roza sončna očala, odpeli naramnice, odložili slamnike ter začeli z norim skakanjem in dretjem. Ampak bi bilo vse to še prebavljivo. Ura slabe glasbe z mislijo na Roberta Smitha je vedno prebavljiva. Vendar so New Order šli še korak dlje, kot sem pričakoval – zaigrali so dva coverja Joy Divisionov. In zaigrali so jih kot zdajšnji New Order. »Isolation« in »Love Will Tear Us Apart« sta postali himni potne, nasmejane, polgole množice z reperskimi bejzbol kapami, ki so obnorelo peli besedila pesmi, za katera verjetno sploh niso vedeli, da jih je napisal Curtis za Joy Division. Vesel, nasmejan in plešoč Ian Curtis je očitno nova ikona današnje hipsterijade. S tem je skrivnost italijanskih hipsterjev dokončno razrešena, za njo pa se skriva resnično nagnusno skrunjenje ene najustvarjalnejših zapuščin glasbenega sveta 80-ih let prejšnjega stoletja.

Reportaža do tega trenutka morda deluje kot kritika Crystal Castles in New Order. Vendar verjemite, da to ni. Ta reportaža je poveličevanje Cure-ov. Je poveličevanje neverjetnega Roberta Smitha, ki je s svojim skorajda štiriurnim nastopom izbrisal vse zadane rane prejšnjih dveh skupin, katerih imeni sem pozabil (hvala, Smith). Vse to pisanje bi moralo biti namenjeno neutrudnemu Robertu Smithu, ki pooseblja ne le glasbo kot tako, temveč celotno umetniško ustvarjanje in poustvarjanje. Njegova persona, ki naj bi bila vizualni zgled rojstvu gothov, ostaja enaka kot v času najbolj znanih The Cure albumov, kot so Faith, Pornography in kasneje Disintegration. V vsem tem času do sedaj je le napisal dovolj materiala, da si lahko privošči takšen nastop, kot si ga je tokrat. Dovolj materiala za štiri ure. Dovolj materiala za nastop, ki je raznovrsten, karizmatičen, čustven, poln fenomenalne osebne reinterpretacije že neštetih izvedb in zato končno – neprimerljiv. Zato je bilo tudi celotno koncertno popotovanje dejansko časovni pregled zgodovine Cure-ov. Ker je Disintegration njihov najbolj uspešen album, so bili zato otvoritveni »Plainsong«, »Pictures of You« in »Lullaby« popolna izbira.

(na posnetku si lahko ogledate vse tri omenjene skladbe)


Robert Smith je nekakšna poosebitev unikatne temačno-melanholične nežnosti, z neverjetno svojevrstnim glasom, ki je popolnoma sinhron z njegovim performansom, besedili, osebnostjo, glasbo skupine. Njegova večna ljubezenska lirika (večna tema ljubezni naj bi šla že pošteno na živce ostalim članom benda, kar je verjetno razlog, da je Smith edini, ki je v bendu že od začetka in je tudi zato praktično sininom za The Cure) je vedno prežeta nekakšno melanholičnostjo, povedana je v nekakšni temačni noti, pa naj takšen ambient ustvari lirika, Smithov glas ali pa inštrumentalna podlaga. Smith zna tako vsak motiv spremeniti skozi svoj notranji ustvarjalni glas v značilno umetniško izpoved, v že od začetka The Cure kariere poznan kalup, ki pa nikoli ne zastara – in prav zato je Robert Smith simbol umetniškega ustvarjanja. Uspešno aktualiziranje večnih tem, kot je v tem primeru ljubezen, najti način, kako približati ljudem izpetih in obrabljenih linije, da se jih še vedno dotakne… vse to je zagotovo tista prava gorečnost, ki se skriva v samem jedru umetnikovega smisla, ki umetnika poganja in mu nenazadnje išče muze, narekuje črke, note ali črte, mu ne daje le cehovsko, temveč življenjsko motivacijo.

Robert Smith se je tako po dobljeni pozornosti z najbolj znanimi skladbami začel prebijati skozi svoj obširen katalog albumov, z vsakim dokončanim tonom pa je bil bolj sproščen, nasmejan in pristno srečen. Prav ta nasprotja naredijo Smitha tako prisrčnega in simpatičnega – sramežljivo, skorajda nerodno plešoča temačna podoba, nasmeh črno namazanega obraza, malce grozeče odmevajoč nežen vokal o izgubljeni ljubezni in želji po partneričini šminki. Besede so, kot je velikokrat primer pri opisovanju glasbe, odveč.

(zaradi pomanjkanja superlativov za opis nastopa Cure-ov si zato oglejte še en posnetek dotičnega nastopa)


Ker je seveda Robert Smith komajda vstal in je bil še po koncertu povsem živahen in spočit, je dal intervju za ViviMilano, ki si ga lahko ogledate spodaj. V njem govori predvsem o napisu, ki ga že od lani nosi na kitari - »CITIZENS NOT SUBJECTS« - s čimer kritizira angleško monarhijo, saj je republikanec. Na kratko govori tudi o svojih prejšnjih nastopih v Italiji in o tokratni izkušnji, ki je bila zanj še posebej memorabilna.



Heineken Jammin' Festival sicer ni ponudil popolne, zagotovo pa eno najbolj zapomnljivih koncertnih izkušenj sploh. Alternativ stanju pred odrom je bilo ogromno, od igranja kitar preko x-boxa do metanja na koš, s čimer je presegel glasbeni okvir. Zagotovo postaja eden vodilnih festivalov v Evropi, z nadaljevanjem organiziranja takšnih koncertnih dogodkov pa mu zagotovo ne bo zmanjkalo obiskovalcev, pa naj bodo ti hipsterji ali ne.

Na festival nas je še enkrat več varno odpeljal Concert Freak, ki nudi prevoz in vstopnico za najrazličnejše koncerte največjih izvajalcev – več na koncerti.net.