No, no, no! Glej ga glej! "Frippoman" v akciji. Udeležba obvezna! Enostavno nimam sreče da bi videl King Crimson v živo, a letos je Fripp poleg Levina že drugi član King Crimson, ki mu je bilo mogoče prisluhniti v živo. Tokrat je Robert Fripp pripeljal v bližino slovenske meje svojih 9 učencev, nonet The League Of Crafty Guitarists, kakor je svoj zborček naslovil njihov veliki disciplinirani vodja. Skupaj so predstavljali čisti akustični material, ki ga vadijo in skladajo, precej točk je bilo vzetih iz njihovega albuma "Show Of Hands" (1991), k temu pa so dodali še nekatere posebne "slatkiše".
Vsekakor odlična lokacija, odličen ambient in prijazni, sproščeni in vidno zadovoljni ljudje so pridno polnili preddverje in dvoranico Teatro Palamostre, kjer se nahaja tudi Galeria de Arte Moderna. Gre za dvorano v slogu naših dvoran znotraj Cankarjevega doma, seveda obvezno opremljeno s klimo. Oder je bil že postavljen. Na njem je bilo mogoče videti devet stolčkov položenih v polkrogu. Preko stolov so viseli "priklopni kabli", ki so vodili iz ojačevalnikov in čakali na prihod kitar na oder. Deseti stol se je mnogo razlikoval od drugih. Bil je vrtljiv v slogu barskih, pred njim je ždela meter in pol visoka "škatla" prepredena s kabli, pod njo so ležali pedali efektov in še bolj levo se je dalo videti vrat legendarne Gibson kitare modela Les Paul. Seveda! Le kdo bi spregledal imetje strička Boba. Ura je 9.10! Napovedovalec na odru v slogu našega legendarnega Braneta Rončela napove dogodek. Vmes ne pozabi omeniti, da skupina absolutno ne dovoli fotografiranja med koncertom, uporabe mobilnih telefonov ter zahteva absolutno tišino. Pet minut kasneje se na odru pojavi možic v črni srajci, črnih hlačah, sivo obarvane, matematično urejene pričeske. Stopi na sredino odra in se trikrat prikloni aplavdirajoči publiki. S kazalcem desne roke si refleksno popravi očala, ki so med priklanjanjem zlezla že daleč na konico njegovega nosu. S pravilno odmerjenimi koraki je naposled zavzel svojo lego na okroglem vrtljivem stolu ter si opasal električno kitaro. Avditorij je utihnil, tišina popolna, mož se koncentrira. In vendar glej ga zlomka: "Gnahh, Gneeh, Eeeee!!!" What the…? Očka z v naročju pestuje otročička sredi publike. Neverjeten eksperiment. Takoj mi je nagnal strah v kosti, kajti Robert "Frikk" (beri:freak) bi lahko protestno vstal in odkorakal iz odra. No otročičkove "pripombe" so bile kratke, usmilil pa se nas je tudi otrokov stvarnik, ki je žlobudravo punčko le odpeljal ven iz dvorane. Fripp je začel. Bil je vsekakor eden njegovih "soundscapesov". Fripp je ustvarjal svojo edinstveno pokrajino zvokov. Delay echo efekti. Okvir na okvir, paleta na paleto, košček za koščkom. Bil je cerebralni,visoko atmosferičen vesoljski uvod, psihadeličen do obisti. Kmalu je cela dvorana vibrirala. Le kaj vse lahko "prileze" ven iz ene same kitare. Fripp je nadaljeval in si vzel prostor pod svobodnim soncem ter se med zgrajeno melodijo disciplinirano lotil solaže. Bili so natančno odmerjeni toni in spontano izbrani, ki so se imenitno zlivali v enkratnih zvočnih podobah. Lahko govorimo o logičnem, a stvarna slika je bila vse prej kot to. Samo zaprl si oči in odstrelilo te je lahko v polje "transcendence". Mravljinci niso bili izvzeti. Temu je botrovala vsa edinstvenost Frippovega ustvarjalnega genija in njegova resničnost, kateri smo bili priča. Ta resničnost te preprosto začara celega. Fripp je tako čaral kakih deset minut, nato, pa med svojo uvodno točko dal znak tako, da je pokimal z glavo preko odra na drugo stran, proti zavesam. Kmalu za tem se je prikazala četica njegovih nadebudnih učencev na odru. V slogu njihovega strumnega učitelja, so se, tiho kot miške, posedli na stolčke in se "priklopili" na vir elektrike. Skupaj so zaključili "soundscapese". Nato je Fripp odšel iz odra in LCG (The League Of Crafty Guitarists), so odigrali sami dve pesmi. Vsekakor ne moreš zgrešiti. Približek King Crimson v "unplugged" izvedbi. Da, postavka niti ni daleč od resnice. Preplet kovinskih zvokov, nebeške akustike, značilnih, mestoma namerno shizoidno prismuknjeno odpeljanih King Crimson linij, nizanje strogo svojskih motivov. Ob koncu druge točke se jim na odru znova pridruži Fripp in zabeli izhodni del tako, da iz svojega strašnega modula izvablja zvoke flavte. Za naslednjo točko je Fripp zamahnil s kitaro v obliki kroga. Skladba Circulation. Kitaristi so ubogljivo na ukaz strumno od desne proti levi (gledano iz perspektive poslušalca) ubirali vsak svoj ton. Bilo je slišati, kot bi nekdo oplazil harfo. Fripp ponovi znak, kitaristi ponovijo trik. Fripp sedaj ostro zamahne navzdol, prvi kitarist na skrajni desni udari cel akord s palcem, sliši se kot bi razparal nebo z njim. Druščina zloži za njim novo paleto zvokov. Ta pesem zahteva izredno mero koncentracije in stopnjo medsebojne uglasitve, še posebej če imaš opravka z desetimi ljudmi na odru. Druščina je igrala tudi Intergalactic Boogie Express, ki v svoji izvedbi oživi naravnost kakega norega profesorja, ki se mu je ravnokar porodila v glavi najbolj nora ideja za najbolj nor izum človeške rase. Kitaristi disciplinirano iz kroga v krog nadgrajujejo intenziteto in s tem poraste vzdušje še višje. Sledi prvi vrhunec koncerta. Rag-time popačeno duhovito odklopljen uvod, ki se spontano prelije v popolno carstvo barocco motivov in se znova in znova vrača nazaj na "yankee" vijuganje. Bila je izvedba pesmi A Connecticut Yankee In The Court Of The King Arthur. Prepleti in sami kontrasti, ki so jih nizale kitare na odru so bile izjemne. Da o nepredvidljivosti sploh ne izgubljam besed. Fripp tu pokriva motive svojih učencev s "soundscapesi", sodeluje pa vsekakor tudi z igranjem glavnih motivov. Neverjetno kakšno dimenzijo lahko dobi glasba. Enostavno je treba tak specifičen nastop kot ga pričarajo Fripp in The League Of Crafty Guitarists doživeti v živo. Neopisljivo. Izjemne harmonije so upodabljale novo enkratno atmosfero v dvorani. Komad se je prelil v raziskovalno umirjeno avanturo Eye Of A Needle, a to je bilo le zatišje pred nevihto. Ta se je razbesnela skozi King Crimson pesem Thrak (album "Thrak", 1994) in LCG so že hrupno udrihali salve težko zvenečih riffov. Fripp pa je med celotnim koncertom le na tej točki sprašil distorzirano tulečo solažo. Po koncu so kitaristi zapustili oder in Fripp je imel drugo točko "soundscapsov". Ta je bila še bolj sanjava od uvodne, z izrednim pridihom ezoterike. Fripp ni v njej nanizal enega živčnega neharmoničnega poltona. Točka je bila hipnotična, Fripp pa je tako še enkrat pokazal kaj pomeni njegova esenca v svetu glasbe. Enostavno so njegovi "guitar devices", množica vrtljivih knofkov in pedal zasluženo prevzeli ime intergalaktični lunarni modul, s katerim smo se, skupaj s Frippom, odpeljali neznano kam v širna vesoljska prostranstva. Od pesmi so glasbeniki igrali še Burning Siesta in Asturias. Regularni del se je zaključil okrog 22.25. A hitro so nazaj in sledi tisto na kar je publika čakala. Komad King Crimson A Lark's Tongues In Aspic pt. IV ("ConstruKction Of Light", 2000), ludnica! Duhovito prestrukturirani aranžmaji originala so pripravila poslušalcem odličen krimzoidni "adrenalizer". Po komadu zapustijo oder, a temu sledi še en bis. Sedaj je Fripp na odru z akustično kitaro v rokah. Baje jo je pri King Crimson "uradno" nehal igrati leta 1971. Kratka točka, pravzaprav ponavljajoči se motiv razstavljen v prelepo akusitčno poli – harmonijo, odigran brez elektrike je pomenil odličen "utišani" izhod v zaključek koncerta.
Prižgejo se luči, ljudje zapuščajo dvorano, a glej jih! LGC (brez Frippa) s kitarami so znova z nami. Z odra odkorakajo skozi dvorano v avlo, kjer se na navdušenje vseh prisotnih postavijo v polkrog in odigrajo v avli še dve pesmi. Očitno je bilo tako nam kot tudi LCG ura in pol glasbe vsekakor premalo. Fripp je razred razpustil in njegov sicer pridni delavni kolektiv je sedaj pokazal svojo razposajeno plat, izkoristil gospodarjev moment nepazljivosti ter se napotil rajat.
Vsekakor reč ni minila brez manjšega incidenta. Med koncertom se je pred oder postavil nek moški, ki je na glavi nosil belo plastično masko. Očitno se je med iskanjem pravega naslova za udeležbo na beneškem karnevalu izgubil ter tako pritaval v Udine. Fripp, ki je tipa takoj uvidel, je v eni od premorov med skladbami, odkorakal po stopničkah dol z odra in mimo prve vrste, naravnost do nepridiprava. Sprva sem mislil, da gre za kako posebej uigrano koncertno točko. Fripp je, v vlogi menedžerja in z avtoriteto, ki se je ne bi sramoval sam pokojni Led Zeppelin manager Peter Grant, pristopil k našemljencu in ga z nekaj jasnimi opozorili ter ostrimi kretnjami kratko, jasno in glasno odslovil. Nasploh čudno. Kaj je tip hotel in kako to, da ga že prej organizator ni opozoril, da Teatro Palamostre pač ni otroški peskovnik ter da pri njih ne bo nič dobil za pusta hrusta.
Naj potegnem črto. Robert Fripp and The League Of Crafty Guitarists je reč, ki te nikakor ne more razočarati. Gre za popolnoma posebno glasbeno figuro, ki se je razvila, kot ena od mnogih glasbenih idej, izpod Frippovega unikatnega uma. Njegov kitarski zbor ni le "povprečen" kitarski zborček, ki uigrano in dlakocepsko natančno preigrava na ukaz material notnih črtovij. Ne. To je zbor, ki ustvarja in pod vodstvom "frippodirektiv" igra striktno prepoznavno "frippoglasbo". Kot že površno rečeno, do neke mere, "krimzoidno unplugged" različico te velike skupine. Kompleksno, jedrnato, polno, slikovito. Izjemna energija, ki jo ustvarja svobodni jezik duše, kodiran v za vse nas dostopen edinstveni svet glasbe. Svet, ki je šokantno drugačen od vsega in zato še toliko bolj šokantno privlačen. Po koncertu se nama je s Petrom še kar veselo bliskalo od vse te slikovite akustike in magije "soundscapesov". Priporočljiva izkušnja za glasbene firbce in razvajene gurmane ter obvezen obisk za vse fane King Crimson.
The League of Crafty Guitarists:
Hernan Nunez - kitara
Martin Schwutke - kitara
Ignacio Furones - kitara
Leonardo Requejo - kitara
Daniel Arias - kitara
Fumihito Hatano - kitara
Mariana Scaravilli - kitara
Shinkuro Matsuura - kitara
Luciano Pietrafesa - kitara
na vrh