Bluesiana Rock Cafe, znameniti avstrijski klub v Vrbi na Koroškem pri Celovcu, je po nekaj mesečnem premoru, znova odprl svoja vrata! Na srečo. Občutja so bila intenzivna ko smo znova lahko pretopili prag našega takorekoč domačega prizorišča in uzrli od vse vedrine in pozitivnih vibraij vseej žareči obraz gostljubne šefice kluba Gudrin Kofler! Bluesiana je po njenih besedah takorekoč že rešena in da! Še bodo koncerti!
Ta koncertni večer je bil začrtan po špurah druge metal generacije, t.i. tvorcev razvpitega NWOBHM gibanja. V klubu so namreč nastopili, po 27. letih delovanja, še vedno brcajoči Tygers of Pan Tang. v družbi dveh predskupin. Prvi so na oder vskočili glam rockerji Sandness iz mesta Rovereto, ki je locirano severovzhodno od gardskega jezera v Italiji (nekje na sredini poti med Verono in Milanom). Trije potentni žrebci so v pol ure predstavili svoj studijski prvenec “Like an Addiction” (2013) in zapustili zelo vzpodbuden vtis. Vsekakor se fantje vžigajo na skanidnavski novi val revitalizma, obenem ne gre skriti vplivov Mötley Crűe. Odrsko čičkanje je torej všteto. Zgledna uigranosti, samozavest, zavzetost izvedbe. Ne prinašajo revolucije, a veliko srčnost. Bend, ki je dostavil zvrhano malho uvodne zabave!
Drugi na oder so stopili Sixty Miles Ahead doma iz Milana. Gre za kvintet, ki ima v žepu prav tako en studijski album in sicer predlani izdanega “Millions of Burning Flames”. Ta kvintet poseduje več otipljive avtorske substance in gradi na svojem zvoku in slogu. Je niže uglašen in v atmosfero se zaje gosta kkoprena temačnosti. Tradicionalne pridobitve hard rocka in metala so skombinirane z modernimi prijemi zasedb, kot sta recimo Black Stone Cherry in Alter Bridge, solaž skorajda ni, večkrat predirljivo petje, pa je uperjeno večinoma v srednje lege. Suvereno in prepričljivo. Odigrano, kot se šika!
V nedra majhnega, a na srečo še vedno trpežnega, avstrijskega glasbenega kluba Bluesiana so torej prilomastili Tygers Of Pan Tang, kultni predstavniki novega vala britanskega heavy metala, ki so svoje najlepše čase doživeli na začetku osemdesetih, medtem ko so danes žal pogostokrat pozabljeni, razen med aktivnimi spremljevalci in poznavalci prej omenjenega metalskega glasbenega gibanja. Tygers Of Pan Tang, kljub dobrim obetom, nikoli niso uspeli doživeti komercialnega preboja in se prebiti v ligo velikih imen kot je to uspelo Iron Maiden in Saxon. Po treh kultnih albumih, imenitnem prvencu »Wild Cat« (1980), vrhuncu kariere »Spellbound« in zelo solidnem »Crazy Nights« (oba sta izšla leta 1981 in na obeh je igral znameniti kitarist John Sykes (ex-Whitesnake, Thin Lizzy)), je izšel bolj komercialno usmerjeni »The Cage« (1982), čemur je sledila nagla artistična stagnacija in razpad.
Na srečo pa so se Tygers Of Pan Tang leta 1999 pobrali 'od mrtvih' in od takrat so speti izdali nekaj zanimivih albumov od katerih so nekateri celo na ravni njihovih najboljših dosežkov iz prve polovice osemdesetih, tako da so dandanes še kako polni energije in artističnega zanosa, kar se vidi tudi na koncertnih nastopih. Od originalnih članov skupine je do danes ostal samo še kitarist Robb Weir, ki se je leta 1983 razočaran (začasno) poslovil ter se vrnil šele leta 1999, ob vnovični združitvi, medtem ko sta drugi kitarist Micky Crystal in basist Gav Gray v bandu šele od leta 2013 dalje. Postava se je tako od (še vedno) najnovejšega studijskega albuma »Ambush« (2012), s katerega so v tem večeru prav tako izvedli nekaj skladb, nekoliko spremenila, vendar so s tovrstnimi spremembami Tygers Of Pan Tang kot kolektiv samo pridobili, kar še posebno velja za virtuoznega Crystala, ki je več kot spreten v marsikateri kitarski veščini, tako da so ob pogledu na njegov nastop lahko uživali vsi ljubitelji težkorockerskih kitarskih herojev.
Odlični pevec Jacopo Meille in bobnar Craig Ellis sta člana Tygers Of Pan Tang že več kot deset let in v tem času sta si pridobila več kot dovolj izkušenj, da stare skladbe izpeljeta tako kot se spodobi, pri čemer se po nastopu v v Bluesiani še posebej pohvali Meilleov nekoliko raskavi, vendar mogočni in obenem strastni vokal, ki odlično ustreza glasbenemu slogu te kultne metalske skupine. Tigri iz Pan Tanga so svoj nastop odprli na vso moč ter odigrali »Gangland« , otvoritveno skladbo z albuma »Spellbound«, čemur je sledil nič manj energični »Take It«, med katerim je sicer skromno zastopana publika že aktivno sodelovala s petjem in spodbujanjem. Z aktualnega albuma »Ambush«, katerega je v odrskem ozadju predstavljala tudi odlična naslovnica s sabljastim tigrom, so med drugim odigrali skladbo »She«, ki ni izpadla nič slabše od starejšega materiala, katerega 'v živo' izvedejo skorajda stoodstotno.
Neki privrženec skupine v prvi vrsti je vsa besedila 'Tigrov iz Pan Tanga' znal odpeti na pamet, kar je bilo prav neverjetno, vendar resnično, tako da je prejel posebno pohvalo tudi s strani pevca Meillea. Slednji je publiko pobaral ali se strinjajo s tem, da band v tem večeru izvede nekaj več skladb z albuma »Crazy Nights«, sploh glede na to, da so pred kratkim izdali album z nekaterimi redkimi, prej neobjavljenimi skladbami iz obdobja snemanja te plošče. Na tovrstno vprašanje je Meille prejel navdušen, pritrdilen odgovor. Svojstvena Tygers of Pan Tang mešanica trdega rocka in heavy metala je tako vnovič dobila krila na »Crazy Nights« energetskih katalizatorjih kot so bili v tem večeru »Raised On Rock«, »Love Don't Stay«, »Never Satisfied« in »Do It Good«.
Z albuma »The Cage«, ki je že kazal prve znake 'razpada sistema', vendar je še vedno vseboval nekaj zanimiv skladb, smo lahko uživali v sijajnih verzijah skladb »Rendezvous in »Paris By Air«. Nastop se je počasi bližal zaključku, ko je napočil čas za tri klasike s prvenca »Wild Cat« in sicer »Don't Touch Me There«, »Insanity« in »Suzie Smiled«, kjer je publika aktivno sodelovala pri petju refrenov. Vrhunec rednega dela je predstavljala izvedba priljubljenega »Spellbound« zimzelena »Hellbound«, katerega je na začetku devetdesetih naslednji generaciji metalcev prek priredbe nekoliko približala ameriška metalska zasedba Helstar.
V dodatku so se Tygers Of Pan Tang najprej pozabavali z »Ambush« skladbo »Keeping Me Alive« na kateri se je Meilleju pred mikrofonom pridružil pevec iz gostujoče italijanske predskupine, kar je bil vsaj deloma posrečen eksperiment, ki je služil tako za zabavanje publike kot to, da je lahko najstarejši član banda, se pravi Weir, naredil kratek predah z igranjem in se sprehodil med publiko. Za finale pa so NWOBHM veljaki izvedli še »The Cage« mini hit »Love Potion No. 9«, sicer priredbo 'antične' skupine The Coasters, ki je še zadnjič v tem večeru ogrel srca maloštevilne, vendar zveste publike.
Tygers Of Pan Tang so se v manj kot uro in pol dolgem nastopu sredi Bluesiane izkazali v bravurozni formi in s svojim brezkompromisnim pristopom iz nepozabne NWOBHM šole potrdili, da še zlepa niso za v staro šaro. Nekateri bi se utegnili namrdniti, da je bil koncertni nastop v tem večeru nekoliko prekratek, vendar je bilo glede na 'starošolski' glasbeni slog skupine to kar pravšnja dolžina. Škoda, da tudi po vseh teh letih nikakor ne pridejo do večje prepoznavnosti, saj bi se zagotovo večkrat pojavili na različnih koncertnih prizoriščih, če bi prejeli več povabil, a se dandanes le malokdo spomni nanje.
Aleš Podbrežnik besedilo za: Sandness & Sixty Mies Ahead
Peter Podbrežnik besdilo za: Tygers of Pan Tang
na vrh