Zadnja aprila noč je že tradicionalno ena najživahnejših noči v celotnem koledarskem letu, saj na vrhuncu prvomajskih praznikov po gričih in dolinah naše deželice zagorijo številni kresovi, zabava pa je na večjih prireditvah pogosto obeležena tudi s spremljevalnim glasbenim programom. Eden takšnih večerov se je odvijal v Šentjerneju na Dolenjskem, kamor je vabil nastop legendarne beograjske zasedbe Riblja čorba. S strani organizatorja gostovanje katerih od številnih glasbenih velikanov nekdanje skupne države v svoji sredi pomeni zadetek v polno, saj te skupine še vedno predstavljajo močan magnet za slovensko rajo, pa čeprav denimo Čorbino tisoč in prvo gostovanje v naših logih glasbenega razodetja ravno ne bo (ni) prineslo.
Prireditev je bila lepo organizirana, sa je promet kljub obilici jeklenih konjičkov ves čas potekal tekoče, tudi točen začetek glasbenega programa ob napovedani deveti uri zvečer je dal slutiti, da se rajanje na odru (k sreči) ne bo zavleklo vse do zore naslednjega jutra. Prva je na oder stopila lokalna skupina meni žal neznanega imena pod mentorstvom simpatične mladenke. Skupina je s stopicanjem po energičnih pop-rockerskih in rockerskih vodah tudi po zaslugi izkušenih inštrumentalistov zlahka opravila z vlogo prvih ogrevačev večera.
Drugi po vrsti so nastopili Zaklonišče prepeva, zdaj že kar staroste slovenske rockerske scene, ki se z izdajo albuma »Samo da prođe demokratija« (recenzija TUKAJ) intenzivneje vračajo na koncertne odre. Bi si sploh lahko zaželeli primernešo predskupino? Zaklonišče prepeva so glasbeni spomenik hlastanju po jugonostalgiji, ki je dandanes zaradi gospodarskih in socialnih razmer morda še močnejša, kot pred desetletjem. Takrat je frontman Vanja Alič na koncertih s svojim političnim zmrdovanjem pretiraval, zdaj pa je svojo retoriko vendarle omilil in tako nastope naredil sprejemljivejše tistim, ki želijo na politične zdrahe pozabiti vsaj tisto uro ali dve na teden, ko se odpravijo na koncert. Zaklonišče prepeva ostajajo hudomušni pripovedniki zgodb legendarnega Miće Muriquija in ostalih štorij navadnega slehrnika, zato jim s šaljivimi pripovedmi ob taktu rock'n'rolla publike ni bilo težko zvabiti bliže k odru in jih privabiti k sodelovanju, ki je vrhunec doživelo ob zaključku s priredbo Balašivećeve Računajte na nas.
Ura je že pozno bila, ko so na oder prikorakali osiveli možakarji, že polčetrto stoletje združeni pod imenom Riblja čorba. Beograjčani so pred dvemi leti izdali devetnajsti studijski album »Uzbuna« (recenzija TUKAJ) in ga pred letom dni predstavili na velikem koncertu v ljubljanskih Križankah, na povabilo dolenjskih organizatorjev pa je to pot njihov kombi znova prirohnel v deželo Šentflorjansko, vse do Šentjerneja.
Riblja čorba ostajajo mojstri svojega posla, saj Bora in kompanija kljub neskončni kilometrini z lahkoto skrivajo rutino, s katero se prebijajo iz koncerta v koncert. Frontmanova kontroverzna osebnost na stara leta kaže vse siromašnejšo radikalnost, tako si je sredi nastopa okoli vratu za nekaj minut nadel celo šal splitskega nogometnega kluba Hajduk, kar je glede na njegovo preteklost vsekakor šokantna poteza. Denar očitno celi vse rane, roka sprave je ponujena, kljub temu pa se je Čorba skozi pretekla desetletja že tolikokrat znašla v mednacionalnem konfliktu, da Borine prijateljske geste kaj drugega kot nejevernega nasmeška verjetno ne bodo nikoli deležne.
Riblja čorba se je na maratonskem nastopu sprehodila skozi številne hite tako iz preloma sedemdesetih v osemdeseta, kot tudi tiste radijsko spevnejše iz sredine osemdesetih, ki so legendo o Čorbi uspele približati tudi tistemu delu publike, ki sicer z rock'n'rollom nima prav nič skupnega. Ob izvedbah ljudskih favoritov Avionu slomiču ti krila, Amsterdam ali Pogledaj dom svoj anđele so se med molekule zraka mešale leteče kapljice piva, na svoj račun pa so prišli tudi boljši poznavalci skupine, saj jim je Čorba vrgla kost v obliki dolga leta neigrane skladbe Napolju. Volk sit in koza cela torej!
Bora Đordević je v svojih poetskih dodatkih izkoristil vso moč besede, ki iz grla tako karizmatične osebe kot je sam izzveni še toliko močneje. Kot ponavadi si je skozi spevne rime privoščil »pedre«, varčeval ni niti s skomiganjem ramen ob omembi Fincev Leningrad Cowboys, s katerimi so si pred dvemi leti delili oder na Schengenfestu. »Kako je lahko nekdo leningrajski kavboj, če pa je iz Finske? Potem smo od sedaj naprej tudi mi beograjski indijanci«! Smeha, dobre volje, družnega prepevanja in konec koncev tudi vonja po cvrčečih pleskavicah res ni manjkalo, kar poltretjo uro dolgo druženje pa je Čorba ob bučni spremljavi stoterih grl zaključila z nepozabno himno Lutka sa naslovne strane.
na vrh