Koncertni maraton z Niet v Križankah v čast obeležitve uradne izdaje dvojnega vinila "Trinajst", se je pričel odvijati malo preko osme zvečer, ko so na oder stopili veseli kratkohlačniki Backstage in mlaoštevilno občinstvo ogrevali ob zvokih trivialnih pesmic "Millencolin srečajo Green Day" alternativno "skejterske" rock branže. "Nihče nam ne more vzeti našega krvavo priskejtanega sladoleda!", pa so med drugim razodevala poglobljena sporočila visoko intelektualne poezije kvarteta. Prve pol ure. Oh ja...
Hitra menjava in... Druge pol ure. Oh kaj? Oder nasledijo Buldogi. Kdo? Da. Prav tisti Buldogi, ki bi morali biti glede moralnih načel nocoj v Križankah nosilci večera. Kot noč in dan. Buldogi nastali leta 1979 tudi danes ohranjajo tisto postavo arogance in žlehtnobe. V kotu sveta, Nisem pes, Doku, Šminkeraj, Panika! Ni lepšega, ko ti skupina odigra zadevo s surovim adrenalinom in te vrne v obdobje časov, ko je bil punk dejansko sredstvo upora. Ljubljančani, ki jim poveljuje karizmatični oblazinjeni fotelj na šibicah, pevec Damo, z gromovitim diktiranjem, kakršno pooseblja poanto skupine še danes na moč prepričljivo, v družbi nič manj hropečega Mačka. Pol urice pravega punk rock rohnenja, ki je opozoril, da Buldogov dotik žlehtnobe tudi po več kot treh dekadah še ni zapustil.
V Križankah je vse lepo postlano in odišavljeno. Kot se šika. Niet stopijo na oder ob 22.00 uri in se zavihtijo nad 2000 glav kultnega Plečnikovega hrama glasbe! Komaj obrneš glavo že je skupina pri novi skladbi novega albuma "Trinajst" in tako napoči Čas za revolucijo. Novemu albumu odvzamejo nedolžnost vehementno in brez slehernega poprejšnjega vljudnostnega prepričevanja. Prvi del, kjer je v publiki takoj zavrelo, je v nadaljevanju novi material nekoliko pomiril vroče glave, saj se še komaj prijemlje v ušesih, pa vendar je bil občutek tudi v tem delu tak, kot da bi občinstvo budno spremljalo in dihalo s sleherno gesto in gibom odrske pojave skupine.
Na oder se priguga legendarni Buldožerovec Borut Činč, ki je seveda bdel tudi nad prvimi koraki vrnitve in bdi še danes za avtentičnost, zorenje in homogenost pojave Niet. Možakar je tihi guru skupine, ki dejstvuje iz drugega plana, a brez njegovega dotika je uspešno opravljanje zrelostnega izpita ponovno korakajoče skupine danes lahko vprašljivo. Maestro sede za svoj Hammond in skupina brez obotavljanja zarogovili v Sam. Z razmeroma rano pozicijo v repertoarju preseneti Lep dan za smrt v katero se vključijo gromovito in po pričakovanju kar celotne Križanke. Od odra pa do zadnje, najvišje stopnice, na nasprotnem koncu prizorišča.
Sledi rekapitulacija začetnega dela in oživljanje zgodnje Habič ere. Na odru kvintet znova vpreže v višji rockovski prestavi. Likar nekoliko odmaknjen od četverca bolj na levi strani, Dernovšek in Česnovar drug ob drugem na desni. Skupina bolj kot ne statična, z izjemo Marolta, ki je pridno korakal od roba odra pa do vznožja Dimnikovih bobnov. Pohvale pevcu za reklamiranje odlične ameriške indie rock zasedbe Interpol!
Sledi sprehod na album "Izštekani". Na odru ostaneta z godalnim kvartetom Marolt in Likar, pridruži se jim tudi Činč na pianu. Znova poženejo ljudstvo v veselo zviranje, pa čeprav skozi lepo oblikovane in s sladkobo posutih harmoničnih aranžmajev, ki so spremljale nalezljivo Bil je maj. V tej maniri ubere zasedba povsem novo Beli prah, kjer vstopi v vokalni duet z Maroltom tudi Severa Gjurin.
Ta večer je bil očitno ulit skupini na kožo. Vse jim je uspevalo z zelo malo napora. Publika je Nietom jedla iz roke in dogodek je posvojil pravi pomp šarm, ki ga načeloma izrazoslovje alternativnega rocka iz katerega Niet izhajajo ravno ne trpi najbolje. Tu je obvezno tudi Ruski vohun, pa nova skladba Živalska farma, kjer se pridruži na odru skupini otroški pevski zbor. Ne gre skrivati dejstva hudičevo dobrega energičnega rockanja v Križankah. Četudi smo pred novimi časi, novih pristopov, novih načinov in pogledov ustvarjanja fantov zasedbe, novih načinov njihovega predstavljanja glasbe v živo in se je nemara celo pokojni Habič nekajkrat zavrtel v grobu. Morda malo pretiravam jaz, ampak nemara je fantom v tem oziru le kanček popustila bremza. Glamuroznega je bilo to pot kanček preveč. In to seveda privlači japijevsko publiko vreščečih frač visokih pet in njihovih na prečo počesanih pinokijev, ki bo drugi dan norela na odru s Flirt, Janom Plestenjakom in podobnimi mulovodci vseslovenskih plitkih glav, ki danes odkrivajo nove Niet.
Nedaleč stran od Dan D, postajajo nenevarni in všečni meketavi masi. "Trinajst" pa je dober album. Več kot dober. Lepo je, da znova ustvarjajo, a včasih bi si v takšnih trenutkih vseeno zaželel, da bi v studiu kar ostali. Vrag naj vzame nove čase! A pred njimi pač ne moremo ubežati. Tu so. In tu so novi koncertni Niet. Še vedno pa je bolje, da so (koncertni) Niet v vlogi nekakšnega pufra - branika, kamor hodi sterilna in duhovno izpraznjena slovenska mularija študentov in ostalih šoloobveznikov polnih riti na koncertno občevanje, kot da uničuje parlament z granitnimi kockami, medtem ko plačujejo popravilo zanj tisti državni tlačani, ki bi ga morali požgati s poslanci vred do tal.
Skoraj dve uri maratona z Niet, ki jim ne gre oporekati kar se izvedbe in nastopa tiče v ničemer, pa je po drugi strani postregla z nekaj trpkimi vprašanji. Je poslanstvo alternativnega rocka ali punk rocka res brezbrižna hoja v pasteriziranih oblakih medijskega razkazovanja navidezne pop-olnosti? Menim, da sta punk in revolucija, tega večera v Križankah za hip izgubila čvrsto stičišče z realnostjo.
fotografije: Martin Prezelj
na vrh