Nenadejane stvari so včasih take, da se človeku vtisnejo v spomin za dlje časa, a po sobotnem izlivu spevne melodike ušesom všečno zastavljenega HC punka, skate punka, post HC-ja in predvsem po sobotnem prikazu rutiniranosti anglo – ameriške konjenice sredinsko usmerjenega in ne preveč kritičnega punka drži ena od dveh trditev: bodisi se ni zgodilo nič posebnega bodisi sem se spremenil jaz sam osebno in določenih stvari enostavno ne štekam več najbolje. Pred leti sem v Ljubljani užival na polno na zvoke ameriških zabavljačev Lagwagon, ki so se, imenu primerno, lepo prišlepali na vagon užitka prav v času, ko smo vsi po Offspring in Green day prisegali na NOFX in Bad Religion, bolj »poduhovljeni« in razgledani pa so kaj kmalu začeli širiti svoj spekter cali-punka tudi z ostalimi, sedaj klasičnimi imeni kalifornijske punkoidne eksplozije zvoka ter neobremenjenih skladb o zabavni plati bivanja. Po večkratnih obiskih tako posamičnih članov Lagwagon ekipe kot celega kolektiva (mimogrede, pred dvema letoma v navezi celo z No Use For A Name, če me senilni spomin ne vara), se je v ljubljanskem Ortu obetal koncert, ki mu nejeverni Tomaži ne bi mogli verjeti – v ljubljanski klub rockerskih užitkov so se med sedemnajstdnevno evropsko turnejo odločili stopiti ter slovenski mladeži nabrusiti skledo ali dve krasnih okruškov genialnosti Versus The World, zasedba, ki jo sestavljajo med drugim tudi člani zasedb Lagwagon in Ataris, izvidniško nalogo tipanja utripa Slovenije pa so veterani zaupali mladi in pri nas še ne videni (ali slišani) zasedbi britanskih posnemovalcev zasedb Funeral For A Friend, Rise Against in podobnih melodičarjev, ki pa pod imenom Templeton Pek obeta nekaj povsem drugega in nikakor ne postano znucanega. Kljub drugačenim namenom je bil sobotni odhod proti Ortu tako dobro upravičen, pričakovanja pa primerna dejstvu, da sem se v teh nekaj letih od najstniških let postaral in naivne godbe na en mah ne prebavljam več najbolje, a je obenem sleherni povod za malce veselja ter zabave v teh časih bolj dobrodošel kakor ne.
Prvi šok, ki ga je večer še pred nastopom mladih zagretih Britancev razkril, je bil ta, da nekega pretiranega množičnega pritiska gneče pod odrom ne bo čutiti. Kakih dvajset zablodelih radovednežev se nas je razkropilo pod majhnim odrom Orta, prav brez posebnega aplavza ali navdušenja pričakali prihod birminghamskih mladih upov Templeton Pek. Trojec, ki ga sestavljajo vokalist in basist Neal Mitchell, hiperenergični in visoki kitarist Kev Green ter sloki in udarni bobnar Jon Keen, zasede strateške pozicije na odru in s skladbo Trial And Error, po uvodnih zapletih z uvodnim semplom, začnejo braniti barve tretjega albuma Signs, ki je sveže izšel za Century Media Records. Spevni udar kitarskih rifov, ki bi potrebovali malce več debelin in teže, po salvah depilicajske ostrine kot britev ostrih zvokov, precej bolj potentni zvoki basa ter korektnega Nealovega vokala se ob menjavah ritma in konkretnem flirtanju z ameriškimi FFAF ter Rise Against (sam pod celoto slišim celo malce Britancev Bullet For My Valentine in celo zametke Lemmyjevih semen Ace Of Spades proti koncu komada ...) v avditoriju ne zgodi kaj prida pretresljivega. Rahli aplavz in fantje ga, kljub »sreči, da so po dolgoletnih prizadevanjih končno na tej strani Alp«, morajo pičiti dalje brez prave evforije množic pod odrom. Barriers je prava odločitev za nadaljevanje, če so prepreke fizično pred pogumnim trojcem. Udarni HC z melodičnim topilom konkretno pretrese Orto, uigranost trojca pa kljub trudu, zaradi katerega se Kev ob izdatnem potenju domala topi ves čas ter izgoreva do točke samovžiga, pokvari rahlo neuravnotežena zvočna slika, ki se ne izboljša niti nadalje. »Time waits no man ...« spevno kriči Neil in šov se tako nadaljuje dalje. Izjemno udarni Dark Matter pokaže malce adutov preteklosti, Low in spevni krik po prebujenju s skladbo Wake Me Up pa dokažejo zmožnost prilagoditve birminghamskih upov, ki so na poti preboja med elito punkerjev sedanjosti, je pa res, da so Templeton Pek prirejeni na splošni okus ameriške mladeži in ne toliko na evropski nekoliko drugačni in bolj surovi okus. Devetdeseta so nekoliko odcvetela in razen bolj eksplozivnih trenutkov nostalgije je bolj malo tistih, ki bi drgnili So-Cal skladbice durhmarš na svojih iPodih. Kljub temu pa sam v primeru Templeton Pek vidim primerek dobrih tekstopiscev ter dobrih zvočnih kameleonov, ki znajo svojo godbo dobro plesti dalje, pa če gre za kratke izbruhe energičnosti, kot so 30 Seconds To Far ali pa bolj spevni in efektivno mehčani baladni HC briljanti skladbe What Are You Waiting For?, bolj surovi Slow Burn ali obljuba varnosti s skladbo Alive (Promise Is Safety), med katero se Neil z odra zvezdniško sprehodi med zbeganimi ljubljanskimi zakoreninjenimi monoliti do šanka, na katerega spretno spleza ter med kitarsko solažo malce pozira zabave in presenečenj žejni množici. Showbiznis zahteva tudi takšne žrtve, mladi Britanci pa si z moje strani zaslužijo res iskren rešpekt ter od srca izrečeno pohvalo. Prav zlahka in celo rad bi videl mladce funkcionirati na odru Punk Rock Holidaya naslednje poletje, a indicev, da bi pod odrom potekala kakšna zaodrna dogovarjanja s slovenskim delom organizatorjev, ni bilo videti, saj glavnih akterjev v Ortu tokrat ni bilo. Pustimo opazke pri strani in preidimo naprej k koncertu. Polovičarstva na uvodu ni bilo, če pa temu dodam še dejstvo, da je tik ob meni ob odru stal Chris 'Big Bitch' Flippin, pa se moje sprva malce otrdelo srce na ta punkoidni večer le malce omehča.
Nadaljevanje je potekalo z rutinirano energičnostjo ter tempom, bolj kot glasba pa je številne obiskovalce (število slednjih je tedaj že doseglo raven bolj obiskanega razreda na kakšni srednji šoli) v Orto gnala žeja po pivu ter radovednost, kako za vraga zveni kombinacija členov in članov zasedb Lagwagon, The Ataris in Crooks And Liars. Četverec iz Santa Barbare je medtem, po prihodu kitarista Tonyja Caraffe, postal peterec, receptura dela pa je pričakovana – punk spevnost na prvo žogo ter nastop, na katerem kromiranih in bolj ojačanih jajc nikakor ne sme manjkati. Kot zamašek majhni in trebušasti provokator z dobrim glasom, spevni Donald Spence, se samozavestno postavi ob bok dobesednemu punk velikanu Chrisu Flippinu, na desni strani odra pa se pod zvočnike samozavestno stlačita dolgolasi (in redkolasi postarani basist) Mike Davenport ter mlada kri zasedbe kitarist Tony, v ozadju pa bobnom dominira Bryan Charlson. Otvoritveni decibelski šok skladbe Is There No End? dokaže, da so Versus The World kompaktna falanga glasbenikov iz prave baže, saj zvoku in odrski predstavi ni očitati ničesar. Kljub temu dviga energije med publiko, ki so jo prazniki in mrtvilo dneva mrtvih dodobra zdelali, ni bilo zaznati drugače kot zgolj ob bolj bučnem aplavzu ter pozdravu zvezdam večera. Po prvinskem vprašanju s prvenca se bend posveti promociji aktualne, lani izdane plošče Drink.Sing.Live.Love. s skladbo She Sang The Blues, na kateri jezični Don obračuna s svojo mamo in pezdetom v personi starejšega brata, bend pa postreže dobro brušeno spevno melodično baladico na oktanih, ki so vse prej kot bluesovsko pospani in obteženi. Blatantno tempirani napevi in godba drgnejo v smeri zabavnosti, ki pa hitro polzi iz glave. Pričakovani A Love Song For Amsterdam izpoveduje malce patetično žurersko plat postaranih stricev iz Amerike, ki kljub bližini petdesetim stavijo na iste adute kot pri rosnih dvajsetih, Donald pa poziva ljudi k nakupu majic, CD-jev in ostale »navlake« zgolj v imenu tega, da si bo bend lahko nabavil novo zalogo zelenja. Marketinški trik ali resnična potreba po še malce več odklopa? Kakorkoli že, Versus The World ga milozvočno lepo drgnejo dalje z zabavljaško skladbo posvečeno idiotskemu bratu Oh Brother Where Art Thou, da pa smo mladinci in mladinke v pizdi pa zažgoli skladba Kids Are Fucked. Če je svet poln ljudi oporečnega moralnega kova (Crooks And Liars), v svetu pa že dolgo časa rohni zlobni duh iz stekleničke (skladba Ghost In The Bottle govori prav o slednjem ...), se človek vpraša kje pod tono brezskrbnih napevov, ciničnim izlivom sreče in lahkotnosti se dejansko skriva punkerski revolt ter zoperstavljanje svetu. Morda je postala punkerska revolucija bolj gandhijevska in se tolaži s tem, da je potrebno puberteto podaljšati, saj bo potem v krajših srednjih letih manj težav in bremen na plečih. Zabavni koncept začne po precej benignih salvah skladbe These Bones ali tedaj zavoljo obilnih količin popitega piva že rahlo razglašeni Seconds To Shine zveneti že iritantno podobno. Jokava Medellin in Lullabye zgrmita mimo brez pravega haska, ob spevnih foo fighters salvah komada Fond Farewell pa se vprašam, kam je šla vsa punkerska eksplozivnost, ki bi morala z odra streljati kot iz strojnice, ne pa da smo deležni božanja z meliko puhasto ročico očitno manj razpizdenih predstavnikov vsega site ameriške suburbije. In ta se zajebava celo na račun hrane (Donner Pass), po precej razvodenelem in razvlečenem šovu (da ne bo pomote, komičnih vstavkov in potu na odrskih deskah nikakor ni manjkalo) pa si rečejo še »nekoč smo ga pa znal žurat, žgat in živet« (kako primeren zaključek večera je bila prav sklepna skladba We Were Alive ...) in zgasnejo enako rutinirano z odra žurat, kot so na oder poprej rutinirano pristopicljali.
Večer brez konkretnih presežkov je postregel z nekaj res dobro serviranimi spevnimi obliži, ki bi znali pocajtati apetite mladeži za kak teden ali dva, kakšnega pretresljivega nenadkriljivega elementa šokantnosti in razodetja pa, roko na srce, ta večer nismo dočakali. Pohvalil bi predvsem mlade Britance, ki so se izkazali v vseh elementih igre, predvsem pa so svojim letom primerno bili v harmoniji s svetom in časi tako s pojavo kot glasbeno ponudbo. Versus The World pa so ... Uporniki brez razloga, postarani veterani nekdaj aktualnih, a sedaj rahlo razvodenelih časov, posrečene komične pojave, ki ji lahko kakšen zlobni jezik reče tudi »parada posebnežev« ali »freak show«. So posebni in so karakterni, a na nek parodičen, morda Američanom bolj jasen in bližnji način. Tokrat me kvintet ni razgrel do stopnje samodejnega pregrevanja in ne, ne morem trditi, da nisem doslej slišal že kaj boljšega in bolj prepričljivega, smo pa bili, roko na srce, deležni vsaj solidnega prazničnega sobotnega chill outa v dobri družbi, s pivom v roki, možgani na off in z ušesi v marinadi godbe, po kateri se vam, obljubim, ne more težko spahovati in ob kateri ne boste potrebovali naprezati pretirano svojega intelekta, da bi dojeli, da je včasih za srečno eksistenco potrebno slediti zgolj štirim počelom malce juvenilnega evangelija: pijte, pojte, živite in ljubite! Početi kaj drugega, na kar nimate vpliva, je itak brezvezno in brez haska. Ali pač? Sam za popolni užitek očitno potrebujem nekaj več ...
na vrh