Vsaka dobra stvar enkrat pride h koncu, pa četudi govorimo o rock'n'rollu, ki ga ponavadi ne delimo na tostranstvo in onstranstvo, ampak zajema kar polje celotnega univerzuma. Seveda rock'n'roll (še) ni dočakal svojega konca, so pa svojo pot zaključili eni njegovih najiskrenejših promotorjev južno od Karavank in severno od Kolpe, velenjski trubadurji Res Nullius.
V skoraj četrt stoletja trajajoči karieri se niso nikoli kopali v cekinih ali posegali po zvezdah, sledili so zgolj svojemu prvinskemu razumevanju glasbenega izraza, zato je novembrska novica, da se po seriji klubskih nastopov po domovini poslavljajo, šokantno udarila še toliko močneje. Kje tiči razlog za nenadno odločitev, ve zgolj skupina sama, razlogov v svojem prispevku izpred dveh dni na to temo ni iskal niti novinar Dnevnika Gregor Bauman, ki je svojo odločitev za to objasnil z besedami: »Raje sem se zadržal, saj nisem želel, da bi mit postal dejstvo. Vsi imamo namreč rajši legende o osamljenih preganjanih revolveraših z moralnim kodeksom, veščih v svojem početju in uročenih s prekletim imenom.« Po štirih odisejadah v Ljubljani, Dolenjskih Toplicah oziroma Kopru je zvezda Res Nulliosov še zadnjič zasijala na božični večer, kje drugje kot v domačem Velenju.
Kako tanka je lahko meja med tostranstvom in onstranstvom, smo na lastni koži spoznali štirje ljubitelji skupine, ki smo se v Šaleško dolino odpravili iz osrednje Slovenije. Na vhodu v Klub Max, ki se nahaja v sklopu veliko bolj znamenite Rdeče dvorane, smo nekaj minut pred osmo uro zvečer kupili poslednje štiri vstopnice. Dobesedno zadnje štiri. Zagotovila so pravila, da predprodaje ne bo, da niti mediji ne bodo akreditirani in da se bodo vstopnice začele prodajati ob osmi uri zvečer, navkljub nedržanju obljub s strani organizatorjev pa smo vseeno za las uspeli švigniti v notranjost kluba, kjer je bilo že vse pripravljeno na poslednji koncertni testament ljubljencev lokalne scene.
Ob pol enajsti uri zvečer se je v klubu že trla množica preznojenih teles starejše generacije, ki skupino spremlja že od njenih prvih korakov, pa do tistih dveh dekad mlajših, ki so se z rockersko stratosfero komaj začeli spoznavati. Po odru so se razporedili bobnar Janez Marin, basis Boštjan Časl, kitarist Boštjan Senegačnik in kot zadnji še frontman Zoran Benčič in z Zadnjim plesom vstopili v zadnji krog četrt stoletne etape. Osrednja figura odrskega performansa je bil kakopak karizmatični Zoki, ki je z minimalističnim pristopom sebi lastne šole liriko skupine še potenciral in iz nje iztisnil vse skrivnosti na prvi posluh zapletene sporočilnosti. Nekoč je bil Zoki znan po tem, da zna pregloboko pogledati v kozarec in koncertom s primitivnimi izpadi pridati negativno noto. Ker je šlo to pot za skupinino poslednjo vožnjo, sem se bal, da se bo spomnil na svojo staro navado, a k sreči temu ni bilo tako! Kvartet je skladbe nizal eno za drugo in publiki na ekspresni vožnji skozi povečini zadnjih petnajst let bendovega ustvarjanja ni privoščil niti sekunde počitka. Kljub temu, da se je skupina z obema glavnima akterjema na čelu držala svojega mota »manj je več« in po inštrumentih drajsala z navidezno ležernim tempom ter brez podžganih očesnih spogledovanj, jim je nabito poln klub veselo jedel iz rok. Drža skupine je torej tudi na njen poslednji dan ostala pokončna!
Skozi leta je njihova glasbena govorica ostala enako nabrušena in je z vsakim novim albumom le še bolje oblikovala identiteto, ki so jo Res Nullius z izdajo prvenca definirali daljnega leta 1993. Osrednji del koncerta so podredili skladbam njihovega zadnjega albuma »Prekletih bazar«. V vagonu raztrganih duš, Plešem s krvavimi podplati ali Prekletih bazar z inteligentnim miksom navidez nezdružljive čutečnosti, depresije in ljubezni so tako udarili ravno tako neposredno, kot že leta uveljavljene himne delavske velenjske publike Rojen leta '72, Revolver ljubezni ali Nekje v Sloveniji. Eden atmosferičnih vrhuncev koncerta je bil kakopak plesno močan Dečko v belem, v katerem je ujet osrednji karakter četverice: rock'n'roll do daske in adrenalinski preskok v zaključnem delu komada. Uro in pol dolgo slovo je bilo začinjeno s standardnim bisom, predno so Res Nullius za vselej izginili iz odrov. Brez sprejemanja ovacij, brez oziranja nazaj čez ramo, brez pompa. V svojem stilu torej.
Zoran Benčič, Boštjan Senegačnik, Boštjan Časl in Janez Marin (ter vsi ostali nekdanji člani), hvala za zgodbo, brez katere bi bil slovenski glasbeni prostor brez dvoma siromašnejši.
Ker za koncert nismo bili akreditirani, je reportaža opremljena s fotografijami njihovega nastopa iz ljubljanskega Orto bara iz začetka meseca (reportaža TUKAJ).
na vrh