Pa je napočil nov trenutek obiska znamenitih finskih folk metalcev Korpiklaani, naših dobrih starih znancev, nekakšnega službenega inventarja festivala nekoč znanega pod imenom MetalCamp, zadnja tri leta pa seveda pod imenom Metaldays. Korpiklaani so skozi leta dosegli izredno priljubljenost zlasti pri mlajši do najmlajši garnituri ljubiteljev glasbe, ki jih privlačijo trši, a »neškodljivi« zvoki. V družbi odlične ruske Arkone, je bil ljubljanski koncert blizu meje razprodanega. In to nikakor ne čudi. Marsikje v Evropi so koncerti skupine Korpiklaani danes pač razprodajo.
Odličen obisk torej. Večer se je odvijal v skladu s koncertnim urnikom. Ob pol devetih zvečer so oder Kina Šiške zavojevali Rusi Arkona. Ti so na slovenskih tleh pred leti prebijali led na nastopih v Orto baru. Veljalo za eno bolj zanimivih skupin, kadar je govora o folk metalu. Bend namreč gradi na nekoliko zahtevnejših aranžmajih, ki sicer staplja prvine ruskega tradicionalnega melosa s trdimi zvoki metala, ob tem pa nikakor ne skopari niti z ekstremnimi vložki, kjer je moč najti vzgibe black metala. Seveda se skupini lepo pridoda tudi oznaka poganstva. Seveda pod striktno in nenehno zaprisego sledenju visoke muzikalične dostopnosti. Kot vselej, je tudi na tem koncertu polno imponirala s svojo pojavo in prezenco demonska pevka Masha Akripova. Bend je na krilih predstavitve aktualnega album »Yav« (2014), uprizoril sila energično, skrajno suvereno in odlično uigrano predstavo, kjer je po pričakovanjih dominirala neuskročena Masha. Tokrat brez orjaškega lisičjega ogrinjala. Ta je vseskozi levila svojo vokalno podobo, oder pa jo je bil vse poln. Z brutalnim vokalom se je nenadoma vživela v pravo demonsko beštijo, v naslednjem hipu pa je s svojo milino in otožnostjo sunkovito obrnila razpoloženjska stanja. Po nekaj zaporednih vzklikih množici: »Zdravo bratje!«, ji je publika dobesedno jedla iz roke med nastopom. Uro dolg špil. Arkona so na določene trenutke uspeli spraviti v galop prav celo dvorano. Roke so se dvigovale v zrak povsod, tudi pri mešalni mizi. Slovanska mitologija rojena v strasti Arkone! Prevzetno.
Ob deseti uri so na oder stopili finski gozdni nagajivci. Metalski pani. Gozdni klan! Besedila v finskem jeziku. Sekstet je preko ure in pol dostavil na moč korektno predstavo. V polno profesionalnem siju. Kar počnejo Korpiklaani je seveda izvedeno v luči komercialnega »perfekcionizma«. Kiksev ne sme biti. Lucidni burkeži, ki jih vodi porogljivi in šegavi lik pevca, ki sliši na ime Jonne Järvelä, slednji že nekaj let na odru ne uporablja več kitare, doma pa je tokrat pustil tudi jelenje rogove, so na debelo predstavljali novi studijski album »Noita«. Skozi nastop so obredli pravzaprav celotni diskografski opus. Bend je skozi svoj folkmetalski marš, zabeljen s prispodobami finske folklore (besedila so v celoti Finska) zadovoljeval dvorano lačno popolnega odklopa. Metal in polka sta od nekdaj dobro sobivala in bila iskana pri ljudstvu. Preproste in šegave melodije zabeljene z udarnimi riffi in ritmi, ki silijo v zibanje s pivom v rokah, so nosile na krilih publiko, prostor je prevevala pozitivna energija, glasba je ljudem pomagala vsaj za hip pozabiti na vsakodnevne tegobe.
Vendar kot rečeno. Rutina. Le rutina in nič več. Kolikor plačaš, toliko pač dobiš. Tudi Jonne je, kot mož, ki skrbi za kontakt s publiko, posvečal mnogo manj pozornosti do prisotnih, kot pred njim popolnoma vživeta in podivjana Masha s svojo Arkono. Zato je nosil koncertni nastop vseskozi pridih blage distance in vzvišenosti, češ: »Mi smo že v naprej zmagovalci in ni ga, ki nam ne bi jedel iz rok in se nam klanjal!« Bend je v zaključku stopnjeval svoj polka metal rally skozi skladbe Vodka, Rauta in Wooden Pints in začaral dvorano v prostor blizu pivske beznice. Dosegel je svoje bistvo. Potešil je lačnih kruha in iger.
Zvok v prostoru je bil skozi oba nastopa zelo dober. V seštevku povsem lep in luštkan koncertni večer neškodljivih metalskih gozdnih zajčkov in jagenjčkov. A z grenkim prizvokom komercialne rutine, ki jo narekuje kapitalizem: »Pridi, odigraj na sekundo natančno, poberi keš, pojdi in pozabi.«
na vrh