Rage so Rage. Ne zatajijo. Nikoli. Še najmanj, ko je treba izdati novi studijski album. Odkar je v skupini Victor Smolski, se šefu skupine, velikemu guruju in starosti ortodoksne šole nemškega heavy metala Petru "Peavy" Wagnerju za prihodnost Rage res ni treba bati. Sam Peavy je z Victorjem v postavi še dozorel, razvil se je v odličnega basista, njegov vokal pa ostaja brez kančka oblog rje, ki bi se njegove prepoznavne barve nemara oprijela z leti. "Strings To A Web" je nov odličen album, ki kraljuje z bolj razgibano strukturo glavnih aranžmajev, ki vodijo ta album. Tudi novoprišlek na albumu "Carved In Stone" in bivši Axxis bobnar Andre Hilgers, se je na novem albumu dodatno sprostil in prispeval znatno več duhovitosti, ki jo posedujeta njegovo znanje in moč bobnarske veščine.
Rage so se tako lahko sproščeno naslonili na vzmetenje čvrste bazične postavke, ki gradi obnovljeni trio in spesnili zares odličen in navdahnjen album. Odlična prodaja takoj po izidu, ki je spravila Rage celo v top 30. najbolje prodajanih albumov v Nemčiji, po prvem tednu izida, je podkurila skupino, da oblikuje set listo povsem v znamenju novega albuma "Strings To A Web" (2010). In tako smo na novi turneji s skupino. To pot v Nemčiji!
Novo veseilco trših vzvodov v bavarski prestolnici so malo preko osme zvečer načeli Madžarski modni metalci Seven. Tem je pripadlo prve pol ure in predstavljali so svoj avtorski material. Skupina je kvartet in meša vpliva klasičnih metalskih prijemov z "naprednimi" thrash prijemi, ki so zraslli na evropskih tleh, v to pa dodaja nekatere modne "groove" vzvode, v kar so nas lahko prepričali zlasti skaloviti in odsekani riffi podkrepljeni s preprostimi, a hrupnimi ritmičnimi obrati. Fantje pač skušajo definirati svoj slog, ki pa nekako ni uspel prepričati obiskovalcev, ki so posvečali skupini pozornost zgolj iz vljudnega znaka podpore. V eno izmed figur so vključili celo "Purplesko" Black Night in jo "odkrevsali" po svoje, torej na "groove riffovskem" vzmetenju in v uglasitvi namerno "razglašeno". Bolj ali manj posrečena kraja časa, na katero so vsi v dvorani radi kaj hitro pozabili. Seven so skušali zabavati publiko tako, da je basist v eni skladbi prijel vrtalni stroj v roko. Na stroju je bil nameščen brusilnik in z njim je drgnil po strunah.
Jaded Heart, ki so stopili na oder ob deveti zvečer, so skupina iz povsem drugega testa. Glede na staž, bi brez težav opravljali lahko vlogo headlinerja, je pa težava v tem, da je danes na prizorišču njihovo ime manj prepoznavno in albumi, ki jih sicer redno izdajajo, manj opazni. Skupina ostaja krivično spregledana in nekako na robu životari. Otepa se v nesrečnem dejstvu "biti ali ne biti". Oziroma preživeti ali ne preživeti. Na novo turnejo jih je prignal album "Perfect Insanity", ki je izšel v lanskem letu pri založbi Frontiers Records. Fantje bi morali nastopati v Backstageu že novembra 2009, skupaj z Brainstorm in Primal Fear, a so v začetku turneje prekinili sodelovanje, saj je prišlo do konflikta med Primal Fear in njimi, ko so jih skušali slednji prisiliti, da gredo na oder ob uri, ko so bila vrata dvorane dotičnega koncertnega termina še zaklenjena in pod odrom ni bilo žive duše. Uradna izjava, ki jo je podal menedžment Primal Feear je bil,da so bili Jaded Heart nezadovoljni z razpoložljivo minutažo koncertnih nastopov. Kakorkoli, fantje so le srečno dočakali svojo turnejo. To pot z Rage. So glasniki melodičnega hard rocka. Album "Perfect Sanity" je nov dokaz, da so Jaded Heart iz albuma v album vse bolj trdi in razvijajo svojo osnovo zlasti na vse bolj rušilnih in masivnih riffih.
Skupina je vehementno pričela z nastopom in predstavitvijo novega albuma, ko se je lotila takoj otvoritvene Love Is A Killer in skočila na Fly Away - zlasti slednja nosi tipično glasbeno podobo te skupine. Fahlber g je v odlični pevski formi, Oestros, Mueller in Wanner so skrbeli za vokalne harmonije, brez katerih si Jaded Heart ne gre predstavljati. Vse je delovalo normalno za skupino. Vendar pa se ljudje v dvorani nikakor niso mogli razživeti. Zvok je bil docela obupen. Kjerkoli si stal v dvorani se klaviatur ni slišalo oziroma se jih je bežno začutilo le občasno, kitarski riffing je bil potisnjen v "drugi plan" zamorjen in nerazločen, kitarski prehodni okraski so bili jasno slišni le na delih, brez spremljave ritem linije. Enako je veljalo za solaže. Zvok je bil tako porazen, da do refrenov posameznih skladb, skladb sploh ni bilo mogoče prepoznati. Jaded Heart so se ujeli v past sicer porazne akustike dvoranice kluba Backstage, ki v marsičem spominja na prostore koncertnih prizorišč ljubljanske Metelkove. Če so Seven skušali zabavati ljudstvo z vrtalnim strojem, pa je Fahlberg prinesel ob zaključku koncerta na oder kitaro (oblike Fender Stratocaster) in jo z nekaj udarci po odru "razsul". Predstave nisem mogel gledati, ker me je srce preveč bolelo ob takšnih razgledih. A to je zabava, ki jo prinaša biznis v svetu rock glasbe. Ta dan je bil za Jaded Heart še v nečem poseben. Peter Oestros, pravi kitarski vešč in mojster, ki sodi po stilu soliranja v "skandi" šolo pravega Malmsteen predznaka, je tega dne praznoval rojstni dan. Publika mu je v družbi skupine odpela zasluženo zdravico!
Koncert Jaded Heart pač ni dosegel pričakovanj zaradi poraznega zvoka, sicer pa lahko dam roko v ogenj, ko je treba postreči z argumenti, zakaj je to skupina, ki je v svojem bogatem opusu kvalitetnih izdaj, še vedno krivično prezrta in spregledana. Navdušuje pa tudi dejstvo, da niso več obremenjeni z Bormann era opusom. V set listi so odigrali v večinskem deležu skladbe novega albuma, albuma "Sinister Mind" in skladbo Sometimes iz albuma "Helluva Time". Torej ves material vzet iz albumov, na katerih je prispeval vokal Bormannov naslednik v skupini, dvometrski švedski gorostas Johan Fahlberg.
Ne glede na to, da je Rage kitarist Victor Smolski pred koncertom v intervjuju za RockLine izjavil, da so vsi v skupini nekoliko živčni, ker je prvi dan nove turneje, s povsem drugačno set listo, za katero še ne vedo kako bo funkcionirala med občinstvom, pa je že sam začetek koncerta z novo skladbo Edge Of Darkness, odgnal vse skeptične pomisleke.
Rage ostajajo odlični na odru. Neshojeni praporščaki, ki z dinamiko drznosti in agresije slečejo iz kože slehernega pravovernega branitelja okostenele nemške šole metala, kot tudi tistih, ki dihajo power metal, opus "Smolski ere", pa je navrgel pozornost tudi marsikaterega ljubitelja glasbe, ki rad posluša progresivni metal, z močnim opiranjem na simfoničnih aranžmajih. Rage ostajajo v vsem posebni. Smolski je pufer, ki v pravem odmerku razbremeni jezni, neposredni in surovi pristop karizmatičnega šefa skupine Peavyja, vsa reč pa ob koncu zveni povsem unikatno. V zmesi velike združljivosti na moč prijazno in dostopno slehernim ušesom, ki uživajo v kombiniranju metalske udarnosti z melodičnostjo.
Rage so valili svoj koncert z novimi skladbami. Delovali so nezmotljivo, vrhunsko uigrano in s kemijo zapisano dihanju z isto stvar. Peavy je še vedno prava odrska žival, ki brez sramu razkazuje svoj veliki, dolgi, slinavi jezik, s skrbno "navito" bradico v podaljšano prevezan svitek, pa bi ga lahko razglasili za rezervnega Ramzesa (egipčanskega faraona). Pevec je bil znova razigran in v odlični pevski formi. Zgovoren kot vedno, je vprašal občinstvo, če je to zadovoljno z zvokom, kajti skupina je poznala "zahrbtnost" akustike Backstage-a. Ljudje so že davno povlečeni v magijo edinstvenega Rage vzdušja, pozabili na analizo zvoka in le hedonistično hlastali za sprožanjem Rage koračnic.
Enega vrhuncev koncerta je pričarala suita Empty Hollow, ki je bila odigrana v celoti. Rage so si seveda tu pomagali z zvočno matriko, kar na njihovih koncertih ni več nič novega, saj bi moral Victor Smolski podedovati genotip pošasti z naslovnice novega albuma, da bi mu zrasle dodatne okončine. Se je pa možakar spretno izvil nekajkrat, s pritiski na pedala zvočnih učinkov s katerimi je sprožal sintetizatorsko spremljavo ozadja, predhodno shranjenega v spomin.
Igranje Victorja je seveda pravi medzvezdni rally, ki ne more nikogar pustiti ravnodušnega. Slikovito obešanje po tremelu, "taping" - vtaknjen v solaže, kjer je le mogoče! Ob tem dinamika gibanja in sprožanje vživetih grimas. V slehernem trenutku. Starejše skladbe je v solažah nadgradil in jim dodal tisto tipično "Smolski" simfonično komponento. Odigrane so bile še hitreje, v melodijah "še bolj pravilno", skratka pravi neo-klasicizem, ubran "po metalsko". Z razjarjeno in skrajno naostreno "distorzijo".
Skupna je spravila ljudstvo do vrhunca zlasti v zaključnem delu z odlično "lojtr'co", ki sta jo oplemenitili skladbi The Mirror In Your Eyes ("Ghosts", 1999) in Wake The Nightmares ("Soundchaser", 2003). Ob tem so nagradili tudi vse zveste ljubitelje starejših albumov z bombončkoma Light Into the Darkness ("Secrets In A Weird World", 1989) in Medicine ("Trapped, 1992). Pri obeh je Peavy oživil tisti svoj stari pristop petja, ki je bil precej bolj čist, od petja kasnejših albumov, ko je skozi albume njegov vokal postajal vse bolj grlen. Rage so koncert kronali z odlično Alive But Dead, enega najbolj priljubljenih Rage albumov "Black In Mind" (1995). Skladbo so vrnili v set listo po zares, zares zelo dolgem času in tako ponesli zaključek regularnega dela do njegovega vrhunca.
400 ljudi v dvorani je navdušeno zahtevalo več in še. Skupina se vrne. Najprej zaorje v ledino z novo Purified, posebej spevnega in slikovitega refrena. Z njo potrdijo enkrat več veliko navdušenje nad novim studijskim izdelkom, koncert pa zaključijo z Down ("Unitiy", 2002), s katero do kraja podkurijo Backstage. Ura in tričetrt klasičnega Rage koncerta. Skupina je s svojo izkušenostjo in znanjem sanirala sliko zvoka v dvorani in ga spravila na povsem zavidljiv in všečen nivo. Vsekakor je dosegla svoj optimum. Za razpoložljive akustične razmere te dvorane, prav gotovo. Predvsem pa je slekla s svojo nepopustljivo odrsko jezo prav vse nejeverne Tomaže, ki so morda podvomili, da Rage bogate zvočne slike iz studijskih albumov (zlasti novejšega obdobja) v živo niso sposobni rekonstruirati. Še več. Rage se posluša obvezno v živo. Skupina je v enkratni življenjski formi. Novi album dokazuje, da Rage ne znajo izdati slabega albuma, da je vsak album drugačen, prav tako pa skladno z življenjem v studiu, skupina seva enkratno vibracijo na koncertnih turnejah. Preprosto. Trije mojstri, ki razumejo drug drugega, se fenomenalno zaznavajo na odru ter sleherno jalovo misel pomanjkanja samozavesti odženejo z bogatimi izkušnjami in korekcijami rutine, kar izhaja iz dolgožive kariere. Soundchaser je spletel mrežo in čaka, da očara tudi vas s svojo glasbeno magijo.
fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh